Wikipedija

Ruski imperij: Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
m disambig. AWB
Vrstica 79:
|
|footnotes = 1: [[julijanski koledar]] (JK) je bil v Rusiji uporabi do leta 1917; GK - gregorijanski koledar
|today = {{flag|Rusija}} </br /> {{flag|Armenija}} </br /> {{flag|Azerbajdžan}} </br /> {{flag|Belorusija}} </br />{{flag|Kitajska}} </br /> {{flag|Estonija}} </br /> {{flag|Finska}} </br /> {{flag|Gruzija}} </br /> {{flag|Iran}} </br /> {{flag|Kazahstan}} </br /> {{flag|Kirgizija}} </br /> {{flag|Latvija}} </br /> {{flag|Litva}} </br /> {{flag|Moldova}} </br /> {{flag|Poljska}} </br /> {{flag|Tadžikistan}} </br /> {{flag|Turkmenistan}} </br /> {{flag|Ukrajina}} </br /> {{flag|Združene države Amerike}} </br /> {{flag|Uzbekistan}} </br /> {{flag|Turčija}}
}}
 
Vrstica 96:
===Petrove vojne in zunanja politika===
 
[[Peter Veliki]] (car v letih 1682-1725, do leta 1696 formalno skupaj s slaboumnim polbratom [[Ivan V. Ruski|Ivanom V.]]) je osebno zavladal leta 1689. Najprej je želel zavarovati južno mejo države, ki so jo ogrožali vpadi [[Krim, Ukrajina|Krimskih]] [[Tatari|Tatarov]], vazalov [[Osmansko cesarstvo|Osmanskih Turkov]], in odpreti Rusiji izhod na [[Črno morje]]. Prvi poskus (1695), da bi osvojil [[Azov]], mu ni uspel, ker ni imel mornarice, ki bi pristanišče obkolila tudi z morske strani. Zato je pozimi v [[Voronež]]u ob [[Don (reka)|Don]]u zgradil ladjevje in v napadu naslednje leto (1696) uspel.
 
Peter je v letih 1697/98 skoraj leto dni z veliko delegacijo potoval po Evropi, se seznanjal z moderno strojegradnjo in ladjedelništvom, se zanimal za metode upravljanja države, za znanstvene dosežke, nakupoval knjige, najemal strokovnjake in vzpodbujal diplomatska pogajanja za križarsko vojno proti Turkom. A Evropa se je pripravljala na [[Španska nasledstvena vojna|špansko nasledstveno vojno]] in za vojno s Turki ni bila navdušena. Peter je sklenil zvezo s [[Zgodovina Poljske-Litve v času voljenih kraljev#Vladavina saške dinastije (1697-1763)|Saško-Poljsko]] in Dansko proti Švedski, ki je pripeljala do [[Velika severna vojna|velike severne vojne]] (1700-21). Ta je bila potem Petrova glavna skrb skoraj ves čas njegovega vladanja. Vojna, ki se je začela s hudim porazom proti mlademu švedskemu kralju [[Karel X. Švedski|Karlu X.]], je dolgo časa vezala nase vse razpoložljive materialne in človeške vire carstva in v veliki meri vplivala tudi na Petrove odločitve in ukrepe v domači politiki. Šele po veliki zmagi nad Karlom X. v [[Bitka pri Poltavi|bitki pri Poltavi]] (1709) je Peter lahko posvetil več pozornosti temeljitim spremembam v ruskih upravnih institucijah.
Vrstica 102:
Karel X., ki je po porazu pri Poltavi našel zatočišče v [[Istanbul]]u, je Turke nagovoril k novi [[Rusko-turška vojna (1710-1711)|vojni z Rusijo]] (1710-11). Peter je poleti 1711 nespametno dopustil, da je njegovo 40.000 glavo vojsko ob reki [[Prut]] obkolila še veliko večja turška vojska. Turški vezir je Petrovo vojsko spustil iz obroča, a Peter se je moral odpovedati Azovu in ga poslej ni več poskušal zavzeti.
 
Vojna s [[Švedska|Švedi]] ob in na [[Baltiško morje|Baltiškem morju]] pa se je nadaljevala in se končala šele po smrti Karla X. z mirom v Nystadtu (1721), ki je Petru prinesel nadzor nad [[Finski zaliv|Finskim zalivom]] in vzhodnim delom Baltiškega morja ter mu priznal oblast nad obbaltskimi deželami severno od [[Zahodna Dvina|Zahodne Dvine]], ki so imele že zahodno državno ureditev, socialno strukturo in kulturno tradicijo. Trgovanje in sodelovanje z zahodno Evropo je postalo lažje in pristanišča, kot sta [[Riga]] in Ravel (danes [[Talin]]), poleg [[Sankt Peterburg|Sankt Peterburga]]a, so lahko nadomestila velik del leta v led vklenjena pristanišča [[Belo morje|Belega morja]] ([[Murmansk]], [[Arhangelsk]]).
 
Od leta 1714 je Peter pošiljal raziskovalne odprave v [[Centralna Azija|Centralno Azijo]] in na območje [[Kaspijsko morje|Kaspijskega morja]], kar je leta 1722 omogočilo, da je ruska vojska prodrla v [[Perzija|Perzijo]]. Leta 1723 so Perzijci Rusom, v zameno za vojaško pomoč proti Turkom, prepustili zahodno in južno obalo Kaspijskega morja (ki pa so jo Rusi leta 1732 izgubili).
Vrstica 112:
Peter se je najprej lotil reformiranja vojske, ki jo je preoblikoval po evropskih zgledih. Najel je evropske poveljnike. Ustanovil je oficirsko šolo za plemiče, navadne vojake pa je rekrutiral iz kmečkega prebivalstva in nižjega meščanstva. Vojaška služba je trajala vse življenje. Dal je pretopiti cerkvene zvonove v topove in vojsko oborožil s puškami in topovi domače izdelave. Zgradil je mornarico. Po zmagi nad Švedi je vojsko razporedil po vsej Rusiji v garnizone, ki jih je prepustil v vzdrževanje lokalnemu prebivalstvu. Nova ureditev vojske je povzročila zmedo, ker so se pristojnosti poveljnikov garnizonov prekrivale s pristojnostmi pokrajinskih oblasti.
 
Peter je vpeljal [[julijanski koledar]]. Ukinil je [[Bojarji|bojarsko]] [[Duma (parlament)|dumo]] in organiziral skoraj povsem novo centralno upravo, ki jo je sestavljalo 9 (kasneje 12) ''kolegijev'', od katerih je bil vsak pooblaščen za svoje področje in je moral Petrove ukaze prevesti v zakonodajo. Kolegije je koordiniral in nadzoroval ''senat''. Rusijo je razdelil v 50 pokrajin - ''gubernij''; glubernijske oblasti so imele upravne, vojaške in sodne pristojnosti. Mesta so dobila svoje samouprave.
 
Za dobro izpeljavo reform pa je Petru manjkalo zanesljivih in šolanih ljudi, ki bi se znali držati postavljenih pravil in opravljati svoje delo odgovorno v korist države. Da bi se temu približal, je vzpostavil register štirinajstih službenih stopenj, v katerega so bili razvrščeni uslužbenci na dvoru, upravi in vojski. Uslužbenci so napredovali od štirinajste stopnje navzgor z znanjem, izkušenostjo in zaslugami. Sistem je tako omogočil napredovanje tudi tistim, ki niso bili rojeni kot plemiči. Z osmo stopnjo (prva častniška stopnja) so avtomatično pridobili dedni plemiški naslov. Evidenco uslužbencev po razredih je vodil poseben urad, podrejen senatu. Vsi plemiči so bili obvezani služiti državi kot državni uslužbenci ali oficirji, na položajih in lokacijah, kjer so bili potrebni.
 
Peter je zahteval, da se vsi plemiški sinovi izobrazijo. Izobrazba je bila pogoj za službo. Pri starih bojarjih je ta radikalna sprememba povzročilo ogorčenje in odpor, a s časom, po generaciji ali dveh, je postalo šolanje plemiških otrok samoumevno, način plemiškega življenja. Ob koncu 18. stoletja plemič ni veljal za polnoletnega in se ni smel poročiti, dokler ni opravil državnega izpita.
 
Teh sprememb pa niso bili deležni nižji sloji prebivalstva, ki so z rokami opravljali svojemu položaju ustrezno delo in plačevali davke. Da bi preprečil izmikanje davkom, je Peter vezal davke na moško glavo in gospodarje zadolžil za pobiranje davka od svojih "duš". Kmetje so postali zgolj postavka na davčnem seznamu; možno jih je bilo prestaviti na drugo lokacijo, prodati ali zamenjati glede na potrebe in kaprice gospodarja (posestnika, cerkve, države). Tlačani so bili v položaju sužnjev. V Petrovi državi se je izgubil tradicionalni občutek osebne povezanosti ruskega mužika s carjem.
Vrstica 132:
[[Katarina I. Ruska|Katarina I.]], (1725-27), Petrova žena, je ustanovila ''vrhovni tajni svet'', ki naj bi vladal v njenem imenu in v katerega je imenovala šest Petrovih sodelavcev s [[Aleksander Danilovič Menšikov|knezom Menšikovim]] na čelu; s tem je odvzela veljavo ''senatu'' in ''sveti sinodi'', v katerih so bili najvišji posvetni in cerkveni veljaki. V njenem času je zaživela v Sankt Peterburgu akademija znanosti, ki jo je pripravil že Peter Veliki. Kapitan [[Vitus Bering|Bering]] je odkril [[Beringov preliv]].
[[Slika:Profile portrait of Catherine II by Fedor Rokotov (1763, Tretyakov gallery).jpg|sličica|Katarina Velika]]
Popolnoma nemočen vladar je bil mladoletni [[Peter II. Ruski|Peter II.]] (1727-30) , sin Petrovega sina [[Aleksej Petrovič Romanov|Alekseja Petroviča]], umrlega v ječi. Peter II. je prišel na prestol dvanajstleten, umrl pa je petnajstleten za ošpicami.
 
Za njim so ruski veljaki za carico izbrali [[Ana Ruska|Ano]] (1730-40), hčerko [[Ivan V. Ruski|Ivana V.]], za katero so mislili, da bo najbolj vodljiva. A so se zmotili. Ana se je osvobodila pritiska svojih pokroviteljev in zavladala samostojno, kot pritiče ruskemu carju. Bila je žena tedaj že umrlega vojvode [[Kurlandija|Kurlandije]] in Semigalije, Friedricha (III.) Wilhelma Kettlerja. Rusom ni zaupala in se je pri vladanju opirala na baltske Nemce. Na petrograjski dvor je prinesla razkošno zahodno modo, ki so ji ruski dvorjani skušali slediti. Rusija je v njenem času posredovala pri izvolitvi [[Saška (volilna kneževina)|saškega]] [[Volilni knez|volilnega kneza]] za poljskega kralja [[Avgust III. Poljski|Avgusta III.]]
Vrstica 150:
Katarina je leta 1764 s podporo vojske na izpraznjeni prestol poljskega kralja pripeljala sovjega kandidata [[Stanislaw II. August Poniatowski|Stanislava Poniatowskega]]. S tem je vpletla Rusijo v poljske notranje spore in nato še v vojno s Turčijo. Ruska vojska je zavzela trdnjavo [[Hotin]] (september 1769) in nato prodrla v podonavske kneževine. S tem je posegla v avstrijske interese. Avstrija, Rusija in Prusija so svoje medsebojne ozemeljske račune poravnale s [[Prva delitev Poljske|prvo delitvijo Poljske]] (1772). Preostali del Poljske je moral ponovno sprejeti rusko pokroviteljstvo.
 
Rusi so zmagali v [[Rusko-turška vojna (1768-1774)|rusko-turški vojni]] (1768-74) in z mirom v Küçük Kaynarca dobili pristanišči [[Azov]] in [[Kerch]], ki sta jim omogočala vstop vojnega in trgovskega ladjevja v [[Črno morje]], razširili svoje ozemlje do [[Južni Bug|Južnega Buga]], dobili [[Kabardino-Balkarija |Kabardijo]] na [[Kavkaz]]u in tudi dejansko oblast nad (formalno sicer neodvisnim) [[Krimski kanat|Krimskim kanatom]], ki so ga leta 1783 priključili Rusiji.
 
Leta 1787 je ponovno izbruhnila vojna s Turčijo in naslednje leto so tudi Švedi napovedali Rusiji vojno. Rusko stisko so nameravali izkoristiti tudi Poljaki. Sklenili so zvezo s Prusijo in začeli s preoblikovanjem notranjega ustroja države s ciljem, da se osvobodijo ruskega pritiska. A Rusija je tako [[Švedsko-ruska vojna (1788-1790)|švedsko-rusko vojno]] (1788-90) kot tudi [[Rusko-turška vojna (1787-1792)|rusko-turško vojno]] (1787-92) končala v svoj prid, slednjo predvsem po zaslugi vojskovodij [[Aleksander Vasiljevič Suvorov| Suvorova]] in [[Grigorij Aleksandrovič Potemkin|Potemkina]].
 
Z mirom v Jasi (januar 1792) je Turčija Rusiji priznala leta 1783 aneksirano ozemlje nekdanjega Krimskega kanata in tudi ozemlje ob Črnem morju med Južnim Bugom in [[Dnjester|Djestrom]] z [[Odesa|Odeso]] in [[Očakov]]im. Poljsko upiranje se je končalo z [[Druga delitev Poljske|drugo delitvijo Poljske]] (1792) in po ponovnem uporu pod vodstvom [[Tadeusz Kosciuszko|Tadeusza Kosciuszka]] s popolno [[Tretja delitev Poljske|likvidacijo poljske države]]. Rusija je v treh delitvah Poljske dobila ves njen vzhodni del in [[Livonija|Livonijo]] do Baltskega morja in reke [[Nemen]]. Rusija je presegla obseg, o katerem je sanjal Peter Veliki.
Vrstica 160:
===Reforme Katarinine Velike===
 
Peter Veliki je uspel modernizirati državno upravo le na najvišjem nivoju, medtem ko je lokalno upravo prepustil zemljiškim gospodom in tradicionalnim podeželskim občinam. Katarina je leta 1767 ustanovila ''zakonodajno komisijo'', v kateri so bili predstavniki vseh slojev razen tlačanov, ki naj bi zbrala informacije in predloge, ki bi pripomogli k spremembi lokalne uprave, a jo je že naslednje leto razpustila. Po [[Vstaja Pugačeva|uporu Pugačeva]] (1773-74), ki je jasno opozoril na odtujenost kmetstva in neprimernost obstoječe lokalne uprave, je leta 1775 izdala ''Zakon o pokrajinah'', ki ga je leta 1785 dopolnila z ''Listino o pravicah plemstva in meščanov''. Ti zakoni so potem veljali do sredine 19. stoletja.
 
Po novih zakonih je bilo ozemlje imperija na novo razdeljeno na ''gubernije'', po številu prebivalcev približno enake dele ne glede na tradicijo in ekonomske povezave. Kot namestniki carice so jih vodili ''gubernatorji''. Gubernijske pisarne so bile oblikovane kot podaljšek centralne uprave. Uradnike so iz svoje sredine volili na podeželju plemiči in v mestih višji sloji meščanov. Skrbeli so za upravne, policijske in sodne zadeve, za pobiranje davkov in za izvajanje ukazov s centralnega nivoja. Vzporedno so imele svoje voljene predstavnike tudi stanovske in interesne skupine, ki so reševale probleme in manjše spore na svojih področjih. Nižji sloji in tlačani niso imeli nikogar, ki bi poskrbel zanje in jih ščitil.
Vrstica 166:
Katarina Petrovega sistema centralne uprave ni spreminjala, le da so vse večji vpliv dobivali predsedniki ''kolegijev''. Zelo je porasel vpliv vodje ''senata'', katerega položaj je kar četrt stoletja zasedal caričin zaupnik, knez [[Aleksandr Alekseevič Vjazemskij|Vjazemskij]]. Z vrha je delovanje uprave, tako kot prej Peter Veliki, nadzirala, koordinirala in reševala konflikte Katarina sama, dokler ni, ko se je že nekoliko postarala, to delo prepustila na novo ustanovljenemu ''državnemu svetu''.
 
Sodna ureditev imperija je bila zastarela, iz leta 1649. Leta 1767je ob sklicu zakonodajne komisije, ki naj bi spreminjala tudi ta zakon, Katarina skicirala navodilo, ki je v glavnem sledilo mislecem nemške politične filozofije in [[Naravno pravo|naravno pravnim]] normam; navodilo je postavljalo dolžnosti pred pravice, poudarjalo odgovornost za blaginjo naroda in spodbujanje osebnih interesov znotraj veljavnega pravnega reda. Komisija je bila naslednje leto razpuščena in zakon ni bil izdelan, Katarinini napotki pa so vso prvo polovico 19. stoletja opozarjali na potrebnost politične in zakonske modernizacije Rusije.
 
Katarinina socialna politika je plemiče, ki jih je že [[Peter III. Ruski|Peter III.]] odvezal služenju državi, poskušala vzpodbuditi k ekonomskim dejavnostim in zmanjšati njihovo odvisnost od državnih služb. Posestnikom je dala pravico izkoriščanja površinskih in podzemskih virov na svojih posestvih ter prodajanja pridelkov in tlačanskega dela. Leta 1765 je vzpodbudila ustanovitev ''Svobodnega ekonomskega druženja'', ki je podjetnikom omogočalo poceni kredite in dostop do najmodernejših tujih poljedelskih orodij. Mnogi plemiči so sledili tem vzpodbudam in se vrnili na deželo, kar pa je nižjim slojem in tlačanom prineslo le večje delovne obveznosti in večje priganjanje k delu.
Vrstica 182:
Peter Veliki je vzpodbujal šolanje in izobraževanje predvsem v tehničnih vedah, ki so bile potrebne za vojsko in državno upravo. Po nekaj generacijah je postala v plemiških krogih izobrazba osebna potreba in način za pridobivanja ugleda v družbi. V 1760-tih letih je v petrograjskih salonih raslo zanimanje za umetniška in kulturna dela. V 1780-tih so že bili na razpolago ruski prevodi klasikov evropske literature. Bogati so najemali domače učitelje za vzgojo svojih otrok in otrok revnih sorodnikov. Razširile so se vojaške, pomorske in splošne šole. Petrogajska akademija in [[Državna univerza v Moskvi|Moskovska univerza]] sta se uvrstili med pomembne evropske ustanove.
 
Tudi programi cerkvenih šol so bil primeri za praktične poklice. Iz teoloških akademij so prihajali prvi domači akademiki, učenjaki in znanstveniki. Veliko strokovnjakov je prihajalo tudi iz tujine. Mnogi so učili na petrograjski akademiji in moskovski univerzi.
 
Ruski plemiči so postali dovzetni za misli francoskih racionalistov ter nemških naravoslovcev in filozofov. Brali so najrazličnejše avtorje, kot so [[René Descartes|Descartes]], [[Jean-Jacques Rousseau]], [[Gottfried Wilhelm Leibniz|Leibniz]], [[Samuel von Pufendorf]], [[Christian Wolff]], se zanimali za [[prostozidarstvo]] in nemški [[pietizem]]. Izobraženci so se začeli zavedati svoje odgovornosti do družbe in začeli razmišljati, kako jo izboljšati. Mnogi so prihajali do zaključka, da napredek v morali ni mogoč brez izboljšanja gmotnega položaja človeka, kar je pripeljalo do filantropije in socialnih aktivnosti. Mnogi so prišli do prepričanja, da je treba skrb za človeka postaviti pred skrb za državo.
Vrstica 188:
Vzporedno se je budila tudi narodna zavest in ponos, da so se Rusi po zaslugi vzpodbude Petra Velikega uspeli sami dvigniti na kulturni in politični nivo velike evropske države; da je izobražen Rus postal "pravi sin domovine", ki skrbi za svoje sodržavljane. In pomembno je, da do tega ni prišel le s posnemanjem zahoda, ampak je to sad razvoja ruske zgodovine. Zbudilo se je zanimanje za rusko zgodovino in prišlo je do prvih domačih zgodovinopisnih del.
Novi občutek narodnostnega ponosa in osebne samozavesti se je po eni strani ujemal s Katarininimi prizadevanji v korist plemstva; pripravljena je bila pospeševati interese posameznih skupin in razredov prebivalstva in jim na njihovih področjih prepuščati čim več samostojnosti; ni pa se odrekala svojim pristojnostim na področjih, kjer bi lahko bil ogrožen obstoj režima in države. Iz izkušenj je bila prepričana, da ljudstvo potrebuje razsvetljenega vladarja, ki mu kaže pravo pot.
 
Kako močno jo je prestrašila [[francoska revolucija]], se je pokazalo ob izidu potopisa ''Potovanje iz Sankt Peterburga v Moskvo'', [[Aleksandr Nikolaevič Radiščev|Aleksandra Radiščeva]], leta 1790. Radiščev, ki se je vrnil iz Nemčije, je bil na pomembnem položaju v vladni službi. Opisal je socialne razmere, kot jih je videl na potovanju, posebno razčlovečenje podložnikov in korupcijo njihovih gospodarjev, in opozoril, da razmere niso le grožnja stabilnosti obstoječe ureditve, ampak tudi preživetju naroda. Katarina je, razjarjena, Radiščeva izgnala v [[Sibirija|Sibirijo]]. Postal je prvi politični mučenik ruske elite. Knjiga in avtorjeva usoda sta napovedovala antagonizem med inteligenco in oblastjo, ki je bil v Rusiji stalnica 19. stoletja.
Vrstica 196:
===Pavlovo vmesno obdobje===
 
[[Pavel Ruski|Pavel]] (1796-1801), muhast in neuravnovešen, je bil strastno naklonjen vojski in je sovražil vse, kar je ustvarila njegova mati. Dvor je bil kar naenkrat poln vojakov. Skušal je vladati s pomočjo svojih ljubljencev, ne glede na tradicijo in uveljavljeni sistem. Sovražil je plemstvo in bil naklonjen podložnikom; tlako je omejil na tri dni v tednu, a ukrepa nihče ni upošteval. Kmalu si je nakopal sovražnost petrograjske gospode, pa tudi naroda.
 
Njegove zunanjepolitične poteze so bile polne nasprotujočih si odločitev. Slavnega ruskega vojskovodjo [[Aleksander Vasiljevič Suvorov| Suvorova]] je z vojsko poslal v Italijo, da se je boril na strani [[Vojna druge koalicije|druge protifrancoske koalicije]], potem pa se je sprl z [[Habsburška monarhija|Avstrijci]] in sklenil zavezništvo z [[Napoleon]]om proti Veliki Britaniji. V kratkem je proti Rusiji obrnil vse njene nekdanje zaveznike, še najbolj Britance, ki so začeli proti Pavlu plesti zaroto. Marca 1801 so zarotniki iz vrst visokih uradnikov na dvoru in iz garde Pavla umorili. Nastop njegovega sina Aleksandra I. je napovedal novo stoletje in novo obdobje v zgodovini Ruskega imperija.
 
==Vladanje Aleksandra I. (1801-25)==
Vrstica 206:
===Vojne z Napoleonom. Osvojitve v Aziji===
 
Rusija se je priključila [[Vojna tretje koalicije|tretji protifrancoski koaliciji]] (Velika Britanija, Rusija, Avstrija, Švedska), a preden so lahko Avstrijci in Rusi združili vse svoje čete, jih je Napoleon zvabil v spopad in [[Bitka pri Slavkovu|pri Slavkovu]] prepričljivo zmagal (1805).
 
Naslednje leto je vojno Napoleonu napovedala Prusija in bila [[Prusija#Čas koalicijskih vojn proti revolucionarni Franciji in Napoleonu|katastrofalno poražena]] v bitki pri Jeni in Auerstädtu (1806). Aleksander je leto za tem priskočil Prusom na pomoč, a je bil, [[Aleksander I. Ruski#Bojevanje na Poljskem in v Prusij (1806-07)|po dveh porazih]] pri Pruskem Eylauu in pri Friedlandu, prisliljen v Tilsitu z Napoleonom skleniti mir (1807). Rusija pri tem ni izgubila svojih ozemelj. Cesarja sta uradno postala zaveznika in si razdelila svet v interesni sferi. To je Aleksandru omogočilo nadaljnja osvajanja. V [[Finska vojna|finski vojni]] (1808-09) je Švedom iztrgal veliko vojvodino Finsko in v [[Rusko-turška vojna (1806-1812)|rusko-turški vojni]] (1806-12) dobil od Turkov [[Besarabija|Besarabijo]] (ozemlje med [[Prut]]om in [[Dnjester|Dnjestrom]], t. j. vzhodno polovico kneževine Moldavije, ki je bila turški vazal). Vzporedno je na Kavkazu potekala [[Rusko-perzijska vojna (1804–1813)|rusko-perzijska vojna]] (1804-13) za oblast nad [[Gruzija|Gruzijo]] in manjšimi kavkaškimi kneževinami; v vojni je Rusija utrdila svojo oblast v Gruziji (ki se je leta 1801 sama priključila ruskemu imperiju), [[Dagestan]]u, [[Azerbajdžan]]u z [[Baku]]jem in delu severne [[Armenija|Armenije]]. Rusija je imela neomejen dostop do Črnega in Kaspijskega morja.
Vrstica 220:
Aleksander I. je leta 1802 ''kolegije'' na državnem nivoju nadomestil z osmimi ministrstvi (kopenska vojska, mornarica, zunanje zadeve, sodstvo, notranje zadeve, finance, trgovina, prosveta). Prosvetno ministrstvo je leta 1804 izdelalo zakon o razvoju štirinivojskega javnega šolstva, od osnovne šole do univerze. Ustanovljenih je bilo več višjih šol in univerz, srednje šole v večini pokrajinskih središč. Ker je primanjkovalo denarja, je bilo malo storjenega na nižjih nivojih. Aleksander I. se je zavedal, da Rusija od vseh reform najbolj potrebuje odpravo tlačanstva, a so že manjše izboljšave položaja tlačanov vzbudile med plemstvom tolikšen odpor, da si ni upal dalje.
 
Leta 1809 je [[Mihail Mihailovič Speranski| Mihael Speranski]], občudovalec Napoleona, Aleksandru pripravil načrt preoblikovanja Rusije v [[Ustavna monarhija|ustavno monarhijo]] z narodno skupščino in piramido posvetovalnih in voljenih teles. A se je plemstvo tovrstnim razmišljanjem tako uprlo, da je moral Speranski zapustiti Sankt Peterburg. Car se je odločil, da je v danih razmerah (napovedovala se je vojna z Napoleonom) najbolje, ne posegati v tradicionalne upravne institucije.
 
Po vojni se je Aleksander odpovedal idealom [[Razsvetljenstvo|razsvetljenstva]] in začel iskati rešitve družbenih problemov v [[Misticizem|misticizmu]]. Sam se je posvečal le še zunanji politiki, upravljanje države pa je prepustil konservativcem, ki jih je zmaga v vojni politično okrepila. Vodilno vlogo je dobil Aleksandru brezmejno vdani general [[Aleksej Andrejevič Arakčejev]]. Tako kot car se je tudi on močno bal revolucije. Državo je upravljal povsem po vojaško in jo nadzoroval s tajno policijo, kar je vodilo v ovaduštvo in korupcijo. V cerkvi so prišli do veljave različni pravoslavni mistiki.
Vrstica 252:
Sicer pa so bili ruski uradniki slabo izobraženi, nezanesljivi, slabo plačani in podkupljivi; odločanje in odgovornost so potiskali vse više, vse do carjeve mize. Takšna centralizacija odločanja je pomenila počasnost. K tej so prispevali tudi nasprotujoči si, velikokrat diskriminacijski zakoni.
 
Okrog izobraževanja se car Nikolaj I. ni kaj dosti trudil, ker ni želel, da bi bilo za vse dostopno. Na srednjih in visokih šolah so študirali v glavnem plemiški sinovi in sinovi bogatih meščanov. A so se vendarle v času carja Nikolaja I. v Rusiji pojavljali poznani znanstveniki, kot sta zgodovinarja Sergej Solovjov in Timofej Granovski, pravnika Kaveljin in Rjetkin, zdravnik [[Nikolaj Ivanovič Pirogov|Nikolaj Pirogov]], slavisti Sreznjevski, Bodanski, Lavrovski itn. Očitno pa je Nikolajev čas, ki ga imajo zgodovinarji za temno obdobje ruske zgodovine, vzpodbudil k ustvarjanju tudi mnoge literate, kot so pisatelji in pesniki [[Puškin]], [[Lermontov]], [[Gogolj]], [[Dostojevski]], [[Ivan Sergejevič Turgenjev|Turgenjev]], [[Ivan Aleksandrovič Gončarov|Gončarov]], ukrajinski pesnik [[Taras Grigorjevič Ševčenko| Taras Ševčenko]] in književni kritik [[Visarjon Grigorjevič Belinski|Belinski]]
 
Izoblikovali sta se dve intelektualni smeri: slovanofilska in zahodna. ''Slovanofili'' so videli bodočnost Rusije v tradiciji ruskega ljudskega življenja in so se želeli izogniti zahodnemu kapitalizmu, liberalizmu in vsaki obliki demokracije. Oblásti so bili ljubši kot ''zahodnjaki'', ki so želeli iti po poti Evrope, kapitalizma in liberalizma.
Vrstica 262:
Nikolaj I. se je z vojno prvič srečal leta 1826 na področju Kavkaza, ob vdoru perzijske vojske v [[Gorski Karabah|Karabah]]. V protinapadu so Rusi prodrli vse do [[Jezero Urmija|Urmijskega jezera]]. Z mirom v Turkmančaju (februar 1828) je Rusija dobila armensko pokrajino [[Erevan]]; meja s Perzijo je bila določena na reki Aras. Leta 1840 je dobila pod svoj vpliv tudi pastirska ljudstva [[Kazahstan]]a. V Aziji je Rusija širila svoj vpliv na račun Angležev.
 
Nikolaj se je začel javno proglašati za zaščitnika kristjanov, zlasti tistih pod turško oblastjo. Leta 1826 je pritisnil na sultana [[Mahmud II.|Mahmuda II.]] (ki je ravnokar razpustil [[Janičarji|janičarsko]] vojsko), da mora izpolniti do [[Moldavija|Moldavije]], [[Vlaška|Vlaške]] in Srbov obveznosti, ki jih je prevzel z mirom v Bukarešti (1812). Ob tej priložnosti si je zagotovil tudi svobodno plovbo ruskih ladij skozi [[Bospor]] in [[Dardanele]]. Leta 1827 se je pridružil ultimatu Anglije, Francije in Turčiji, s katerim so za [[Grčija|Grčijo]] zahtevale avtonomijo. Potem ko Turčija na ultimat ni odgovorila, je ruska mornarica sodelovala v [[Jonsko morje|Jonskem morju]] v bitki pri Navarinu (danes Pylos, 20. oktober 1827). Turčija je zato ruskim vojnim ladjam prepovedala plovbo skozi ožini, na kar je Rusija napovedala Turčiji vojno.
 
V [[Rusko-turška vojna (1828–1829)|rusko-turški vojni]] (1828-29) je Rusija prodrla na Balkanu do [[Odrin]]a in skozi Gruzijo v severno [[Anatolija|Anatolijo]] v [[Mala Azija|Mali Aziji]]. Z mirom v Odrinu (1829) je dobila velik del črnomorske obale z delto [[Donava|Donave]] in pravico do [[protektorat]]a nad Moldavijo in Vlaško, dokler ji Turčija ne bi plačala velike odškodnine. Turčija je morala ruskim vojnim ladjam zagotoviti prosto plovbo skozi ožini med Črnim in [[Sredozemsko morje|Sredozemskim morjem]]. Vojaško nemočni sultan Mahmud II., ki ga je ogrožal njegov vazal, [[egipt]]ovski sultan, je leta 1832 Nikolaja prosil za zaščito in jo dobil. S tem je Rusija postala popoln gospodar režima plovbe skozi ožini. Evropskim silam to ni bilo všeč in leta 1841 je prišlo do sporazuma med Rusijo, Veliko Britanijo, Francijo, Avstrijo, Prusijo in Turčijo, po katerem so bile [[Dardanele]] zaprte za vse vojne ladje, razen turških in v primeru vojne tudi vojnih ladij turških zaveznic.
Vrstica 288:
Zemlja zemljiških gospodov je prešla na državo. Tradicionalne kmečke občine, po rusko imenovane
''mir'' ali ''obščina''
<ref> Na ruskem podeželju so bili na posesti zemljiškega gospoda kmetje-tlačani tradicionalno organizirani v skupnosti imenovane ''mir'' ali ''obščina''. ''Mir'' je običajno vključeval nekaj vasi. Prebivalci so obvladovali vsa dela, ki so bila za življenje skupnosti potrebna, tako da je bil ''mir'' več ali manj samozadostna skupnost. Vodil jo je starosta ob podpori zbora veljakov in pomoči pisarja. Skupnost je delila zemljo v obdelavo posameznim družinam, skrbela za kolobarjenje in urejala vsa skupna dela in naloge. Kmet-tlačan je bil dolžan plačevati dajatve zemljiškemu gospodu in državi v obliki pridelkov in tlake. Ni smel zapustiti zemlje, na kateri je bil rojen; tako je navadno vse življenje preživel znotraj ''mira'' (v ruščini pomeni ''mir'' tudi svet, vsemirje, pa tudi slovenski mir).</ref>,
so dobile nalogo, da v imenu države razdelijo zemljo med osvobojene kmete.
 
Vrstica 297:
Leta 1870 so tudi mesta dobila predstavniške skupščine, dume.
 
V 1860-tih in 1870-tih letih je potekala tudi reforma vojske, ki jo je vodil general [[Dimitrij Aleksejevič Miljutin]] (brat notranjega ministra, vojni minister v obdobju 1861-81). Leta 1874 je bila vpeljana splošna vojaška obveznost; enaindvajsetletniki so bili vpoklicani za 6 let (namesto prejšnjih 25); ker je država potrebovala le kako tretjino vojaških obveznikov, se ni bilo težko odkupiti. Izboljšale so se vojaške šole, ki so postale teoretično dostopne za vse sloje, a v njih so se še vedno šolali v glavnem le plemiči.
 
Najvažnejša je bila reforma izobraževanja. Ustanavljali so nedeljske šole namenjene opismenjevanju neukega ljudstva. Število šol se je v času vladanja Aleksandra II. potrojilo. Leta 1863 so dobile univerze avtonomijo. Tudi število študentov se je potrojilo.
Vrstica 322:
 
[[Londonska konferenca (1871)]] je dovolila Rusiji obnoviti vojno mornarico na Črnem morju.
Leta 1873 so se na Dunaju trije cesarji ([[Franc Jožef]], [[Viljem I. Nemški|Viljem I.]], Aleksander II.) dogovorili, da bodo osebno sporazumno reševali morebitne spore.
 
Leta 1876 je [[Srbsko-turška vojna (1876-1878)|srbsko-turška vojna]] v Rusiji vzpodbudila izbruh [[Panslavizem|panslavizma]]. Zaradi tega, predvsem pa zaradi tradicionalnih strateških interesov, je aprila 1877 Rusija Turčiji [[Rusko-turška vojna (1877-1878)|napovedala vojno]], v kateri je prodrla vse do Istanbula. V [[Sanstefanski mir|miru v San Stefanu]] (marec 1878) so morali Turki sprejeti ustanovitev velike, neodvisne [[Bolgarija|Bolgarije]]. A evropske velesile tega miru niso priznale. V strahu, da bi z njim Rusija dobila prevlado na Balkanu in nadzor nad vstopom v Črno morje, so sklicale [[Berlinski kongres|kongres v Berlinu]] (marec 1878), kjer je morala Rusija pristati na veliko manjšo Bolgarijo. Kongres je dal [[Avstro-Ogrska|Avstriji]] pravico, da zasede [[Bosna in Hercegovina|Bosno in Hercegovino]]. Vse to je ruska javnost sprejela kot veliko ponižanje.
Vrstica 350:
===Gospodarstvo in družba v drugi polovici 19. stoletja===
 
Ne glede na politične razmere pa je v Rusijo prodirala evropska tehnologija in kapitalizem. Osvoboditev kmetov je industrijo oskrbela z obilico delovne sile. Že v času Aleksandra II. so zgradili 22.000 &nbsp;km železniških prog, ki so omogočale mobilnost po vsej državi, in kasneje njihovo gradnjo pospešeno nadaljevali. Leta 1881 so začeli graditi [[Transsibirska železnica|transsibirsko železnico]], ki je leta 1916 dosegla [[Vladivostok]].
 
Gradnja železnic in hitro razvijajoča se vojaška industrija so potrebovale veliko jekla in železa. Z osvoboditvijo kmetov so rudniki na [[Uralsko gorovje|Uralu]] izgubili veliko delovne sile, močan metalurški center pa se je razvil v Ukrajini na osnovi železove rude v [[Krivoj Rog]]-u in premoga iz [[donetsk]]ega bazena. Tudi Poljska je imela močno železarstvo.
Vrstica 374:
Tudi v [[Ukrajina|Ukrajini]] so po letu 1864 kaznovali vse znake narodnostnega delovanja. Leta 1876 so prepovedali vse publikacije v ukrajinščini razen zgodovinskih dokumentov. Zato pa so toliko bolj cvetele narodnostne in politične aktivnosti za avstrijsko mejo v [[Galicija|Galiciji]]. Veliki ukrajinski zgodovinar [[Mihaijlo Sergijovič Gruševskij]] in socialistični pisec [[Mihajlo Petrovič Dragomanov]] sta izdajala svoja dela, ki so jih tihotapili preko meje
 
V 1890-tih je ruska oblast razširila politiko rusifikacije na vso Rusijo. Ni več zadostovalo, tako kot v časih Nikolaja I., da so bili podložniki carju pokorni, morali so postati Rusi. Takšna politika je imela precejšnjo podporo v vseh slojih ruskega prebivalstva razen pri inteligenci. Del konservativnega tiska z visoko naklado je bil izredno nacionalističen. Pri tem je vneto sodelovala pravoslavna cerkev.
 
Glavne žrtve rusifikacije so bili lojalni državljani, ki so jih sedaj silili, da se odpovejo svojemu jeziku, kulturi in celo veri. Nemci ob Baltiku so izgubili svojo univerzo; v svojih zelo starih srednjih šolah niso smeli poučevati v svojem jeziku. [[Litovci|Litovcem]] in [[Estonci|Estoncem]] so nemščino zamenjali z ruščino in jih silili, da [[luteranstvo]] zamenjajo s pravoslavjem.
Vrstica 400:
Nesmiselna vojna proti Japonski je doma še povečevala revščino. V tisku in na javnih shodih so kritizirali vlado. Decembra 1904 so po vsej Rusiji izbruhnile stavke delavcev. V nedeljo, 22. (9.)<ref>v oklepajih so navedeni datumi po ruskem koledarju</ref> januarja 1905 je v Sankt Peterburgu velika množica delavcev, ki jih je vodil kontraverzni duhovnik Jurij Gapon, krenila proti [[Zimski dvorec|Zimskemu dvorcu]], da bi carju osebno izročila peticijo za spremembe. Ker se množica na označenem mestu ni zaustavila, je vojska streljala; na stotine ljudi je bilo ranjenih in ubitih.
 
''[[Ruska revolucija (1905)#Krvava nedelja|Krvavi nedelji]]'' so sledili množični neredi. Vrstile so se demonstracije, stavke delavcev, ulični spopadi, neposlušnosti kmetov in vojakov v kopni vojski in mornarici. Nemiri so bili posebno hudi v neruskih pokrajinah, v Poljski, Litvi, Gruziji in v delih Ukrajine. Bilo je tudi veliko pogromov nad Judi in Armenci. Ubit je bil veliki knez Sergej Aleksandrovič. Revolucionarno gibanje je doseglo svoj vrhunec oktobra s stavko železničarjev, ki je ohromila državo. Rusija je doživela [[Ruska revolucija (1905)|prvo veliko revolucijo]]. Tedaj so bili v Sankt Peterburgu ustanovljeni (kasneje tako pomembni) ''[[Sovjet|sovjeti delavskih in vojaških poslancev]]''.
 
30. (17.) oktobra 1905 je car izdal znameniti ''Oktobrski manifest'', ki je obljubljal vsem državljanom osebne svoboščine, dovoljenje formiranja političnih strank, splošno volilno pravico, ustanovitev skupščine. Pod vodstvom ministra Sergeja Witta je bila v naslednjih tednih pripravljena vrsta zakonov, ki so bili temelj za ustanovitev [[Duma (parlament)|''državne dume'']].
Vrstica 431:
 
Zveza s Francijo je bila ponovno potrjena po velikih francoskih posojilih, ki jih je Francija dala Rusiji, potem ko jo je ta podprla v konfliktu z Nemčijo v [[Prva maroška kriza|prvi maroški krizi]] (1905/06). V povračilo Nemčija ni protestirala proti avstro-ogrski [[Aneksijska kriza|samovoljni aneksiji]] Bosne in Hercegovine (1908) in javno ponižala Rusijo, ki zaradi notranjih slabosti sama ni mogla intervenirati v podporo Srbiji.
 
 
Konflikte, ki jih je imela Rusija z Veliko Britanijo v Perziji, Afganistanu in Tibetu, je uredila anglo-ruska konvencija iz leta 1907. S tem je bil zaključen sklop treh bilateralnih zvez, med Francijo in Rusijo (1892), Veliko Britanijo in Francijo (1904) ter Rusijo in Veliko Britanijo (1907) (skupaj jih imenujemo [[Antanta|tojna antanta]]), ki je nudil pogodbeno osnovo za boj proti [[Centralne sile|Centralnim silam]].
Vrstica 437 ⟶ 436:
V naslednjih letih si je ruska diplomacija najprej prizadevala organizirati balkanske države in Turčijo proti Avstriji. To ji ni uspelo, imela pa je prste vmes pri organizaciji [[Balkanska liga|srbsko-črnogorsko-grško-bolgarske zveze]] proti Turčiji leta 1912. [[Prva balkanska vojna|Prve balkanske vojne]] bi se udeležila z vojsko, če se ne bi car zadnji trenutek premislil, menda<ref>Fajfrić, str. 522.</ref> po posredovanju Rasputina. [[Druga balkanska vojna]] (1913) je ponovno pripeljala Bolgarijo v avstrijski tabor. Ko je Avstrija poleti 1914, po atentatu na [[Franc Ferdinand|Franca Ferdinanda]], postavila Srbiji ultimat, je bila Rusija pred veliko dilemo. Če se ne bi postavila na srbsko stran, bi zgubila ves Balkan in se izneverila tudi svoji zaveznici Franciji; znašla bi se v vlogi nemškega satelita. Torej je izbrala drugo pot, ki pa je vodila v [[Prva svetovna vojna|prvo svetovno vojno]].
 
Leta 1914 je francosko ruska zveza pokazala svojo vrednost. Nemška vojska bi lahko uničila Francijo ali Rusijo, ne pa obeh hkrati. Ruska invazija v Vzhodno Prusijo je po dveh neuspešnih bitkah pripeljala v nemško ujetništvo 150.000 Rusov. Omogočila pa je Franciji, da je dobila [[Prva bitka na Marni|prvo bitko na Marni]].
 
V [[Galicija|Galiciji]] so ruske čete napredovale daleč v avstrijsko ozemlje. Velik udarec za Ruse je bil vstop [[Osmansko cesarstvo|Turčije]] v vojno na strani Nemčije; ni odprl le nove fronte na [[Kavkaz]]u (kjer je šlo ruski vojski kar dobro), ampak je zaprl tudi vstop v [[Črno morje]] in s tem ruskim zaveznikom onemogočil materialno pomoč Rusiji po morju. Ruski vojski je izredno primanjkovalo streliva in orožja.
Vrstica 443 ⟶ 442:
Spomladi 1915 so se Rusi umaknili v Galiciji. Maja 1915 so ''centralne sile'' usmerile ofenzivo v Poljsko in zavzele ogromno ozemlja. Do jeseni je Rusija izgubila več kot milijon mož.
 
Porazi so v Rusiji dvignili ogorčeno nezadovoljstvo. Car je sam prevzel vrhovno komando na terenu in je pustil prestolnico skupini drugorazrednih ministrov, za katere bi komaj lahko rekli, da so vlada. Mobilizacija delavcev in kmetov je onemogočila delovanje industrije in poljedelstva, transporti so bili preobremenjeni. Cene so rasle veliko hitreje kot plače. Primanjkovalo je dobrin, hrane. Nezadovoljstvo, zlasti delavskega razreda, je raslo.
 
Leta 1916 se je vojaški položaj prehodno popravil. General [[Aleksej Aleksejevič Brusilov]] je napredoval v Galiciji in v ujetništvo je prišlo 400.000 avstrijskih vojakov (med njimi veliko Slovencev). Ljudsko nezadovoljstvo pa je raslo. Uradna birokracija je porabljala veliko energije v medsebojnih sporih. Ministri, ki jih je imenoval car, pogosto na predlog carice in Rasputina, so bili nekompetentni in nepopularni.
 
Januarja 1917 se je oskrba s hrano v prestolnici še poslabšala. V začetku marca (febrarju) je prišlo do [[Februarska revolucija|februarske revolucije]]. Stavke, demonstracije, in vrste za hrano so napolnile ulice z množicami. V nekaterih kasarnah so se pojavili upori in jasno je bilo, da vojaki ne bodo streljali na množice. Car je nekaj dni odlašal, da bi imenoval "vlado narodnega zaupanja". V Sankt Peterburgu je bil ustanovljen [[sovjet]] delavcev in zastopnikov vojakov; tudi duma je postavila stalni komite, ki ga je predlagal car. Sovjet in komite sta soglasno sestavila začasno vlado, sestavljeno v glavnem iz ''kadetov'' in ''oktobristov'', pod vodstvom [[Georgij Evgenjevič Lvov| kneza Lvova]]. 15. marca so njegovi odposlanci prispeli v [[Pskov]], kjer se je bil car ustavil v neuspelem poskusu, da se vrne iz vojaškega poveljstva v Sankt Peterburg. Tam jim je izročil svojo odpoved<ref>v korist svojega brata velikega kneza Mihaela Aleksandroviča, ki pa je presto odklonil</ref>. Tisoč let stare monarhije je bilo konec. Sledili sta [[Ruska revolucija|oktobrska revolucija]] in [[Ruska državljanska vojna|državljanska vojna]], iz katere se je rodila [[Sovjetska zveza]].
 
== Sklici in opombe==
 
{{opombe}}
 
==Viri==
Vrstica 462 ⟶ 461:
{{kategorija v Zbirki|Russian Empire}}
* [[zgodovina Rusije]]
 
{{normativna kontrola}}▼
 
[[Kategorija:Bivše države v Evropi]]
Vrstica 469 ⟶ 470:
[[Kategorija:Ukinitve leta 1917]]
[[Kategorija:Ruski imperij|*]]
▲{{normativna kontrola}}
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/wiki/Ruski_imperij«