Poliklorirani bifenili: Razlika med redakcijama

{{slog}}'''Poliklorirani bifenili''' ('''PCB''') so umetne organske spojina iz skupine kloriranih [[cikličniCiklična ogljikovodikspojina|cikličnih]] [[Ogljikovodik|ogljikovodikov]]. So [[ksenobiotik]]i in ena najbolj toksičnih snovi, kar jih je ustvaril človek. Gre za tekočino rumenkaste barve z zelo karakterističnim in neugodnimneprijetnim vonjem. Draži sluznico grla, nosu in oči ter je dokazano [[kancerogena snovKarcinogen|kancerogena]].

Molekula PCB je rezultat utrditve atoma [[klor]]a (Cl) na molekulo bifenila (tudi difenil). Bifenil vsebuje 12 atomov [[ogljik]]a (C) in 10 atomov [[vodik]]a (H). S postopkom kloriranja bifenila v prisotnosti katalizatorja dobimo poliklorirani bifenil, ki vsebuje različno število atomov klora.

PCB lahko zaidejo v zrak, vodo in tla med njihovo izdelavo, uporabo ali preko različnih nesreč. Najpogosteje pa pridejo v vodo z industrijskimi odplakami ter odpadnimi napravami, ki vsebujejo te okolju nevarne snovi. Tako se kopičijo v mulju, sedimentih rek in morjih. Od tu pridejo v vodne organizme in preko prehrambenih verig še v ostale organizme. V človeški organizem vstopajo skozi prebavila, dihala in kožo. O vplivih onesnaženosti okolja s PCB na človekovo zdravje obstajajo še vedno deljena mnenja glede obsega nevarnosti in poškodb pri človeku. Sumi pa se, da PCB, ko pride v človekovo telo, povzroča kromosomske spremembe, tumorje in raka (kožni, črevesni), slabšanje imunskih procesov ter pospešuje sterilnost. Dokazano je, da zaradi bioakumulativnosti PCB v maščobnem tkivu in krvni plazmi človeka prihaja do pojavov klorovih aken, prebavnih motenj, poslabšanja vida, spremembe pigmenta na koži ter poškodb sluznice nosa, grla in oči.

Ker so PCB-ji izredno toksični, so njihovo uporabo sredi osemdesetih let prepovedali. V [[EU]] so določili obvezno ravnanje PCB in si za cilj postavili odstranitev vseh naprav (večjih od 5 dm² ), ki vsebujejo PCB, do leta [[2010]].

Največje okoljsko onesnaženje s temi snovmi v Sloveniji predstavlja kontaminacija področja (z vodotoki) v bližini tovarne Iskra Kondenzatorji v [[Semič|Semiču]] v [[Bela krajina|Beli krajini]]. Najbolj se je onesnažila reka [[Krupa (reka)|Krupa]], ki so jo hoteli uporabiti kot vir za regionalni vodovod. PCB-ji so prišli v reko preko odpadnih vod Semiške tovarne in odloženih odpadkov. Proizvodnja kondenzatorjev z uporabo PCB je trajala v obdobju od 1962 do 1983. Zadnje raziskave na tem področju so pokazale, da so PCB v posameznih izdelkih (jajcih, kravjem mleku, orehih,…) še vedno prisotni, kontaminacije zraka s PCB v Semiču ni več, Krupa pa ostaja najbolj onesnažena reka s PCB na svetu. Glede na to, da na Slovenskem ne uporabljamo več kloriranih herbicidov in pesticidov ter drugih izdelkov, ki vsebujejo PCB, ostaja po sanaciji v Semiču še stalna nevarnost onesnaževanja okolja s PCB s piralenskimi transformatorji in kondenzatorji.

Na Japonskem je prišlo do prepovedi uporabe PCB zaradi kontaminacije riževega olja leta [[1968]], kjer je bilo prizadetih okoli dva tisoč ljudi. Prvi znaki na ljudeh so bili povečanje in hipersekrecija očesnih žlez, otekanje vek in dodatna pigmentacija na koži ter sluznici, pojavile pa so se tudi nalezljive klorove akne. Te bolezenske znake so s skupnim imenom poimenovali [[Yusho sindrom]]. Posledica te nesreče je bila prepoved uporabe PCB na Japonskem od leta [[1972]].

- * večje število klorovih atomov zmanjšuje hitrost degradacije PCB

- * dva klorova atoma v orto poziciji na istem ali na dveh aromatskih obročih PCB inhibirata biodegradacijo (razen 2,4,6 –triklorobifenil, ki ga razgrajuje bakterije ''Acinetobacter'' sp.)

- * če so klorovi atomi na obeh oborčih, potem se bo prvi hidroksiliral obroč z manj klorovimi atomi

- * PCB, ki imajo klorove atome le na enem obroču, se hidroksilirajo hitreje kot PCB, ki imajo sicer enako število klorovih atomov, vendar porazdeljene po obeh obročih. Torej: 3,4 – diklorobifenil se bo prej metaboliziral kot 3´,4 – diklorobifenil

- * razgradnja poteka hitreje, če je substituiran ogljikov atom med dvema nesubstituiranima ogljikovima atomoma

- * visoko klorirani PCB z 2,3,4 – triklorofenilno skupino so odporni proti biodegradaciji

- * razpad najraje poteče na nesubstituiranem obroču PCB, ki imajo klorove atome na 2. ali 3. mestu, npr. 2,2´,3,3´ tetraklorobifenl, 2,2´,3,5´- tetraklorobifenil, 2,2´,3´,4,5 – pentaklorobifenil se raje razgrajujejo kot ostali tetra in penta klorirani bifenili

- Prisotnost različnih ogljikovih spojin zavira biodegradacijo PCB. Te postanejo namreč primarni vir energije za mikoroorganizme. Lahko pa se zgodi, da se nekatere snovi razgrajujejo delno ali popolnoma, čeprav ima organizem že svoje primarni vir energije. Ta fenomem imenujemo kometabolizem ali kooksidacija.

- Kosubstrat bifenil je najpomembnejši faktor, ki vpliva na razgradnjo PCB. Ampak ker bifenil iz zemlje hitro izginja, ga je potrebno konstantno dodajati v potrebnih količinah – tako se vzdržuje višja stopnja deklorinacije. Kljub temu so raziskave pokazale, da sama adicija bifenila in klorofenila še ne stimulira mikroorganizmov k bioremedaciji PCB. Dodati je namreč treba še en mikroorganizem , za katerega se ve, da razgrajuje PCB. Biodegradacija PCB je lahko v zemlji tudi več kot 50-krat počasnejša kot v laboratorijih, zaradi vezave PCB na površino zemlje.