Žička kartuzija: Razlika med redakcijama

[[Kartuzija]] je nastala okoli leta 1160, ustanovila sta jo zadnja [[Traungauci|Traungauca]], [[Štajerska (vojvodina)|štajerski]] mejni [[grof]] [[Otokar III. (Štajerski)|Otokar III. Štajerski]] (*1129 †1164) in njegov sin [[Otokar IV. (Štajerski)|Otokar IV. Štajerski]], od leta 1180 [[Štajerska (vojvodina)|štajerski vojvoda]] Otokar I. (†1192),<ref>{{navedi knjigo |author= Curk Jože|year=2008|title= Samostani na Slovenskem: do leta 1780 |publisher= Ostroga|isbn= |cobiss=242283264 |pages=427}}</ref> <ref name="k5">{{navedi knjigo |author= Golob Nataša|year=2007 |title=Kulturna dediščina Žičke kartuzije |publisher= Občina Slovenske Konjice|isbn=978-961-92153-0-2 |cobiss=234124800|pages=5}}</ref> ki je z ustanovno listino iz leta 1165 (danes v Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu, listina št. 171)<ref>{{navedi knjigo |author= Golob Nataša|year=2007 |title=Žička kartuzija v rokopisih in listinah Zgodovinskega arhiva Celje|publisher= Zgodovinski arhiv Celje|isbn=978-961-6448-16-1|ignore-isbn-error=true |cobiss=233387264|pages=13}}</ref> kartuzijo potrdil.

Gre za devetnajsti samostan tega reda, najstarejšo kartuzijo v [[Evropa|Srednji Evropi]] in za prvo kartuzijo izven matičnega romanskega območja v [[Francija|Franciji]] in [[Italija|Italiji]].<ref name="k13">{{navedi knjigo |author= Golob Nataša|year=2007 |title=Kulturna dediščina Žičke kartuzije |publisher= Občina Slovenske Konjice|isbn=978-961-92153-0-2 |cobiss=234124800|pages=13}}</ref> <ref name="P">{{navedi knjigo |author= Golob Nataša|year=2007 |title=Žička kartuzija v rokopisih in listinah Zgodovinskega arhiva Celje|publisher= Zgodovinski arhiv Celje|isbn=978-961-6448-16-1|ignore-isbn-error=true|cobiss=233387262|pages=12}}</ref> Poleg odločitve, da se menihi naselijo na posesti Otokarjevega ministeriala Leopolda Konjiškega, je v zadnji vrsti listine že napisano ime prvega priorja Beremunda. <ref name="P">{{navedi knjigo |author= Golob Nataša|year=2007 |title=Žička kartuzija v rokopisih in listinah Zgodovinskega arhiva Celje|publisher= Zgodovinski arhiv Celje|isbn=978-961-6448-16-1|ignore-isbn-error=true|cobiss=233387262|pages=12}}</ref>

V skupini kartuzijanov je bil tudi kasnejši prvi [[opat|prior]] Beremund, [[grof]] cornwallski, <ref name="z140">{{navedi knjigo |author=Zadnikar Marijan |year= 1972|title= Srednjeveška arhitektura kartuzijanov in slovenske kartuzije|publisher= DZS|isbn= |cobiss=18427905|pages=140}}</ref>

sorodnik angleške kraljeve rodbine <ref>Zelko Ivan, Žička kartuzija, stran 7</ref>, ki je dotlej vodil kartuzijo Durbon <ref>{{navedi knjigo |author= Golob Nataša|year=2007 |title=Žička kartuzija v rokopisih in listinah Zgodovinskega arhiva Celje|publisher= Zgodovinski arhiv Celje|isbn=978-961-6448-16-1|ignore-isbn-error=true|cobiss=233387262|pages=5}}</ref> v [[Provansa|Provansi]], kmalu pa se jim je pridružil tudi konverz brat Aynard (Aynardus), <ref name="k13">{{navedi knjigo |author= Golob Nataša|year=2007 |title=Kulturna dediščina Žičke kartuzije |publisher= Občina Slovenske Konjice|isbn=978-961-92153-0-2 |cobiss=234124800|pages=13}}</ref> stavbeni mojster, ki so ga iz Velike kartuzije poslali, da bi vodil gradbena dela.

Kot pri mnogih [[Srednji vek|srednjeveških]] samostanih, se je tudi o Žički kartuziji ohranila legenda o ustanovitvi. Kar dve različici legende sta zapisani v rokopisu, ki ga hrani Zgodovinski arhiv Celje (Zgodovinski arhiv Celje, RKP.7,FOL 3R) <ref>{{navedi knjigo |author= Golob Nataša|year=2007 |title=Žička kartuzija v rokopisih in listinah Zgodovinskega arhiva Celje|publisher= Zgodovinski arhiv Celje|isbn=978-961-9448-16-1|ignore-isbn-error=true |cobiss=233387264|pages=10,11}}</ref>, zgodba o ustanovitvi pa je upodobljena tudi na oljni sliki iz [[Klosterneuburg|Klosterneuburga]]a.

Na podlagi vzklika iz legende naj bi samostan dobil svoje ime, dolgo časa so mu rekli »Zajčki klošter«. Po [[Nemščina|nemško]] so »zajec« zapisali kot »Seitz« in začetnica S je tudi v samostanskem [[Grb|grbugrb]]u (na [[Heraldika|heraldični]] levi strani grba), ki je naslikan na veduti kartuzije iz leta 1730.

Aynardova prisotnost je vplivala tudi na [[arhitektura|arhitekturo]] in organizacijo kartuzijanske naselbine. <ref name="z140">{{navedi knjigo |author=Zadnikar Marijan |year= 1972|title= Srednjeveška arhitektura kartuzijanov in slovenske kartuzije|publisher= DZS|isbn= |cobiss=18427905|pages=140}}</ref>

Zgornji samostan (tudi zgornja hiša ali »domus superior«) je obsegal celice za 12 patrov in hišo priorja <ref name="k9">{{navedi knjigo |author= Golob Nataša|year=2007 |title=Kulturna dediščina Žičke kartuzije |publisher= Občina Slovenske Konjice|isbn=978-961-92153-0-2 |cobiss=234124800|pages=9}}</ref> (simbolično jim je bila vzgled skupnost dvanajstih [[Apostol|apostolovapostol]]ov, z [[Jezus Kristus|Jezusom]] na čelu), pa tudi veliki in mali [[križni hodnik]]. Okoli malega križnega hodnika so bili zgrajeni skupni prostori: kuhinja, kapiteljska dvorana z oltarjem, ki je bila običajno povezana s priorjevo hišo in njegovo kapelo, pa tudi refektorij (skupna jedilnica) ter dormitorij (spalnica) za brate konverze, ki so ob nedeljah in praznikih iz spodnjega prihajali v zgornji samostan.<ref name="k11">{{navedi knjigo |author= Golob Nataša|year=2007 |title=Kulturna dediščina Žičke kartuzije |publisher= Občina Slovenske Konjice|isbn=978-961-92153-0-2 |cobiss=234124800|pages=11}}</ref>.

Spodnji bratovski samostan (»domus inferior«), na področju cerkve v [[Špitalič pri Slovenskih Konjicah|Špitaliču]], so sestavljale celice za 16 bratov laikov - konverzov <ref name="k9">{{navedi knjigo |author= Golob Nataša|year=2007 |title=Kulturna dediščina Žičke kartuzije |publisher= Občina Slovenske Konjice|isbn=978-961-92153-0-2 |cobiss=234124800|pages=9}}</ref>, ki jih je prav tako povezoval križni hodnik. O spodnjem samostanu za brate konverze danes ni vidnih sledov, domneva se, da je prav tako imel skupno kuhinjo in jedilnico, pa tudi infirmarium (bolnišnico) za bolne brate. Četudi so bili zaradi redovnih omejitev žički kartuzijani onemogočeni neposrednega delovanja med ljudmi, so bili kljub temu pravi zgled iskrene in resnične karitativnosti. V sklopu spodnjega samostana so namreč imeli t.i. hospital ([[hospic]]), ki naj bi stal na mestu sedanjega župnišča <ref>{{navedi knjigo |author=Milena Novak|year=2013 |title=Skrivnosti Žičke kartuzije |publisher= |isbn=|cobiss=265529088|pages=12}}</ref>

in po katerem je dobil ime [[Špitalič]]. V njem so pomoči potrebni dobivali miloščino v denarju, pa tudi pomoč v oskrbi, obleki, hrani in zdravilih, ki so jih v kartuziji izdelovali tudi iz gojenih zelišč, po skrbno zapisanih recepturah iz samostanske knjižnice.

V prvih začetkih se je kartuzija težko prebijala, samostanski prihodki so bili majhni, in šele v 13. stoletju se je razvila in dosegla prvi razcvet, tudi po zaslugi privilegijev, ugodnosti in svoboščin, ki jih podeljevali in darovali plemiči ter razni cerkveni dostojanstveniki, med njimi [[Otokar IV. (Štajerski)|Otokar IV. Štajerski]], knez Leopold, koroški vojvoda Ulrik III., [[Oglejski patriarhat|oglejski patriarhi]] in [[papež]]i, kasneje pa tudi [[Celjski grofje]]. Ko se je kartuzijanski red močno razširil in se razdelil na province, je Žička kartuzija pripadla Lombardski provinci. Med nadaljnjo delitvijo reda so Žiče leta 1335 postale sprva sedež Nemške province (Provinicia Alemaniae), leta 1355 sedež Zgornjenemške province (Provinicia Alemaniae Superioris). Že pred koncem 13. stoletja so žički menihi s priorjem Gotfridom pomagali pri ustanovitvi hčerinske kartuzije Červany klaštor v Lehnici na današnjem [[Slovaška|Slovaškem]].<ref name="k14">{{navedi knjigo |author= Golob Nataša|year=2007 |title=Kulturna dediščina Žičke kartuzije |publisher= Občina Slovenske Konjice|isbn=978-961-92153-0-2 |cobiss=234124800|pages=14}}</ref>

<ref name="k15">{{navedi knjigo |author= Golob Nataša|year=2007 |title=Kulturna dediščina Žičke kartuzije |publisher= Občina Slovenske Konjice|isbn=978-961-92153-0-2 |cobiss=234124800|pages=15}}</ref> pri čemer so morali skrbeti za vzgojo bodočih patrov in priorjev, poskrbeti pa so morali tudi za osnovne knjige v knjižnicah teh hčerinskih kartuzij. Rimski papež [[Papež Urban VI.|Urban VI.]] je dal v Žičko kartuzijo prenesti sedež generalnega kapitlja kartuzijanskega reda <ref name="k17">{{navedi knjigo |author= Golob Nataša|year=2007 |title=Kulturna dediščina Žičke kartuzije |publisher= Občina Slovenske Konjice|isbn=978-961-92153-0-2 |cobiss=234124800|pages=17}}</ref>, tako da so Žiče za skoraj dve desetletji (1391-1410) prevzele vlogo osrednjega samostana za vse kartuzijanske hiše, ki so v razkolu ostale zveste rimskemu [[papež]]u, (namesto Grande Chartreuse - Velike kartuzije v [[Francija|Franciji]]). <ref>{{navedi knjigo |author= Curk Jože|year=2008|title= Samostani na Slovenskem: do leta 1780 |publisher= Ostroga|isbn= |cobiss=242283264 |pages=428}}</ref>

To pomeni, da je bila Žička kartuzija nekaj časa metropola tega reda, trije žički priorji (Janez iz [[Bari]]ja (1391), Krištof (1391-1398) in Štefan Maconi iz [[Siena|Siene]] (1398-1410) so bili hkrati generalni priorji,<ref name="k17">{{navedi knjigo |author= Golob Nataša|year=2007 |title=Kulturna dediščina Žičke kartuzije |publisher= Občina Slovenske Konjice|isbn=978-961-92153-0-2 |cobiss=234124800|pages=17}}</ref> kar pomeni, da so tedaj v Žičah oblikovali redovno politiko in sprejemali vse pomembne odločitve. Prav tako so samostan obiskovali tudi mnogi cerkveni odličniki in plemiči.

Ko je red leta 1410 ponovno vzpostavil enotnost, je bil to tudi rezultat velikih prizadevanj in zaslug žičkih priorjev. Takšno delovanje v času razkola je Žičam zagotovilo dolgotrajno velik vpliv in ugled. Povezave med kartuzijami niso bile zgolj pokrajinske in zgodovinske, žička kartuzija je vzdrževala tesne stike s samostani tega reda v Pragi, Mauersbachu, Gamingu in Aggersbachu. <ref name="k15">{{navedi knjigo |author= Golob Nataša|year=2007 |title=Kulturna dediščina Žičke kartuzije |publisher= Občina Slovenske Konjice|isbn=978-961-92153-0-2 |cobiss=234124800|pages=15}}</ref> Posebej so se med seboj povezale slovenske kartuzije, o čemer priča prepis bratovske listine med štirimi slovenskimi kartuzijami iz 26. junija 1415, sklenjene v samostanu Bistra (MS 20, FOL.105v), ki ga danes hranijo v [[Narodna in univerzitetna knjižnica|Narodni in univerzitetni knjižnici]] v Ljubljani.<ref name="k15">{{navedi knjigo |author= Golob Nataša|year=2007 |title=Kulturna dediščina Žičke kartuzije |publisher= Občina Slovenske Konjice|isbn=978-961-92153-0-2 |cobiss=234124800|pages=15}}</ref> Posebej v časih stiske (zaradi lakote, bolezni in vojn) je kartuzije duhovno povezovala skupna molitev, kartuzije so si med seboj tudi izposojale knjige in si pomagale z nasveti.

[[Beatifikacija|Blaženega]] [[Stefano Maconi|Štefana Maconi]] (1350–1424) iz [[Siena|Siene]] (v nekaterih slovenskih virih tudi Štefan Macone), učenca [[Sveta Katarina Sienska|svete Katarine Sienske]], med drugim žičkega in pozneje generalnega priorja papežu v [[Rim]]u zvestega dela kartuzijanskega reda med velikim zahodnim razkolom, uvrščajo med glavne protagoniste procesa, ki je kasneje pripeljal do katarinine [[Kanonizacija|kanonizacije]]. Razširjal je njene spise, se trudil za cerkveno ter politično podporo, hkrati pa si z uspehom prizadeval za združitev svojega razklanega reda, kar je dosegel tako, da sta na koncilu v [[Pisa|Pisi]] odstopila oba generalna priorja obeh obidienc in je red izvolil novega, ki je bil večini kartuzij po volji. <ref name="k17">{{navedi knjigo |author= Golob Nataša|year=2007 |title=Kulturna dediščina Žičke kartuzije |publisher= Občina Slovenske Konjice|isbn=978-961-92153-0-2 |cobiss=234124800|pages=17}}</ref>

[[Slika:Cod. Pal. germ. 394 295v.png|150px|thumb|levo|Zadnja stran rokopisa pesnitve Filipa iz Žič, listino hrani Univerzitetna knjižnica v [[Heidelberg|Heidelbergu]]u]]

V Žički kartuziji je v 14. stoletju ustvarjal [[Filip iz Žič]] (Phillip von Seitz), ki je iz [[latinščina|latinščine]] prepesnil nad 8000 [[Verz|verzovverz]]ov obsegajoč [[ep]] o Marijinem življenju. Kartuzijani se zaradi poudarjanja svoje skromnosti na svoja dela sicer niso podpisovali, zaradi pripisa »Žički« pa se danes zanesljivo ve, da je delo nastalo v Žički kartuziji.

15. stoletje je bilo na splošno obdobje razcveta, toda kmalu so sledile težave, [[Otomanski imperij|turški]] vpadi in kmečki upori, veliko menihov se je navdušilo za ideje reformacije. Turška vojska je po padcu Bosne leta 1463 pogosto vdirala na slovensko ozemlje. Leta 1471 so [[Otomanski imperij|Turki]] razdejali kartuziji [[Kartuzija Jurklošter|Jurklošter]] in [[Kartuzija Pleterje| Pleterje]]. Obzidje žičkega samostana s stolpi je tako iz časa fortifikacije v 15. in 16. stoletju. Takrat so spodnji samostan pričeli postopno opuščati, kljub temu pa je Žička kartuzija ena od redkih, ki je ohranila dobršen del arhitekture spodnjega samostana, in edina, kjer je pokrajina med zgornjim in spodnjim samostanom ostala pretežno nenaseljena, kot je bila v poznem 12. stoletju.<ref>{{navedi revijo |last1=Boldin |first1=Aleksandra |last2= |first2= |year=2018 |title=Žička kartuzija - zakladnica preteklosti za prihodnje rodove |journal=Destinacija Rogla - Pohorje |volume=1 |issue=1 |pages=6 |publisher= Občina Oplotnica, Občina Slovenske Konjice, Občina Vitanje, Občina Zreče|doi= |url=http://www.destinacija-rogla.si|accessdate=25.5.2018 }}</ref>

Turki so večkrat napadli okolico, 3. marca 1531 so napadli tudi Žičko kartuzijo, pri tem ubili priorja Andreja in nekaj menihov.<ref name="k17">{{navedi knjigo |author= Golob Nataša|year=2007 |title=Kulturna dediščina Žičke kartuzije |publisher= Občina Slovenske Konjice|isbn=978-961-92153-0-2 |cobiss=234124800|pages=17}}</ref> Zaradi protestantizma se je za vstop med kartuzijane odločalo vse manj oseb, sredi 16. stoletja je bila žička kartuzija skorajda prazna. V 16. stoletju je redovno življenje v Žičah za tri desetletja (1565-1595) celo zamrlo. Šele sposobnemu priorju Vianniju Gravelliju (1595-1623), poslanemu iz Velike kartuzije, je uspelo oživiti meniško življenje, vrniti del nekdanjega samostanskega premoženja in pravic.

Stavbe Žičke kartuzije so po razpustitvi prešle v last verskega sklada, vendar država ni vedela, kaj z njimi početi. Leta 1786 so dali meniške celice in del samostanskih poslopij podreti, gradbeni material prodati, po velikem požaru v [[Slovenske Konjice|Konjicah]] so ljudje za obnovo porabili gradbeni material že opustele kartuzije. <ref name="k26">{{navedi knjigo |author= Golob Nataša|year=2007 |title=Kulturna dediščina Žičke kartuzije |publisher= Občina Slovenske Konjice|isbn=978-961-92153-0-2 |cobiss=234124800|pages=26}}</ref>

Veliko redovno cerkev [[Sveti Janez Krstnik|sv. Janeza Krstnika]], (»ecclesia maior«), po kateri se je poimenovala celotna dolina, je leta 1190 posvetil [[Oglejski patriarhat|oglejski]] patriarh Gotfrid<ref>{{navedi knjigo |author= Höfler, Janez|year=2018|title=Oglejski generalni vikarji in drugi patriarhovi pooblaščenci na Slovenskem v poznem srednjem veku (1300-1535) |publisher=ICCHS Mednarodno središče za primerjalne zgodovinske raziskave |isbn= 978-961-06-0043-5|cobiss=293899264|pages=10}}</ref> von Hohenstaufen <ref>{{navedi knjigo |author= Curk Jože|year=2008|title= Samostani na Slovenskem: do leta 1780 |publisher= Ostroga|isbn= |cobiss=242283264 |pages=428}}</ref> <ref>{{navedi knjigo |author=Zadnikar Marijan |year= 1972|title= Srednjeveška arhitektura kartuzijanov in slovenske kartuzije|publisher= DZS|isbn= |cobiss=18427905|pages=148}}</ref>, zgodovinar Jože Mlinarič pa navaja tudi listino iz leta 1202, <ref>1202, april 11. žička kartuzija: Cod. 617, št. 617 v Avstrijski nacionalni biblioteki na Dunaju</ref> iz katere izhaja, da naj bi bila cerkev posvečena še pred letom 1200, in sicer med letoma 1182 in 1194, ko je bil Gotfrid oglejski patriarh.

Cerkev je bila po redovnih pravilih dolga enoladijska stavba z ravnim vzhodnim zaključkom, od leta 1321 z [[korna pregrada|letnerjem]] na dva dela razdeljenim [[prezbiterij]]em (na tistega za patre in drugega za brate konverze). Ali je bila cerkev že v [[romanika|romaniki]] obokana se ne ve, ker so jo pred letom 1400 prezidali v [[gotika|gotskem slogu]]. <ref name="ReferenceA">{{navedi knjigo |author= Golob Nataša|year=2007 |title=Žička kartuzija v rokopisih in listinah Zgodovinskega arhiva Celje|publisher= Zgodovinski arhiv Celje|isbn=978-961-6448-16-1|ignore-isbn-error=true|cobiss=233387262|pages=30}}</ref>

Ustanovitelja kartuzije Otokarja III., njegovo ženo Kunigundo in kasneje še sina Otokarja IV. so kartuzijani pokopali v grobnici k cerkvi sv. Janeza Krstnika prizidane kapele, kasneje nadzidane za eno nadstropje, ki so jo različno imenovali »zakristija«, »prelatova kapela« ali »Otokarjeva kapela« in ki naj bi po [[Avguštin Stegenšek|Stegenšku]] v 18. stoletju res služila obojnemu namenu. Po razpustitvi kartuzije so dali štajerski deželni stanovi leta 1827 njihove posmrtne ostanke preseliti v samostan Rein pri [[Graz|Gradcu]]. Prvotna marmorna nagrobna plošča Otokarja IV., prvega [[Štajerska (vojvodina)|štajerskega vojvode]] in zadnjega Traungauca, ki jo umetnostni zgodovinarji datirajo v sredino 13. stoletja, je bila iz Žičke kartuzije med leti 1756 in 1848 preseljena v podružnično cerkev [[Sveti Areh|sv. Areha]] na Pohorju, kjer je še danes. Zaradi pokojnikovega nekoliko kroni podobnega vojvodskega klobuka na njej so dolgo domnevali, da gre za relief sv. Henrika.

Gotsko obokano cerkev so opremili tudi s strešnim stolpičem. Leta 1640 je dobila nov glavni vhod in pevsko emporo. <ref>{{navedi knjigo |author= Curk Jože|year=2008|title= Samostani na Slovenskem: do leta 1780 |publisher= Ostroga|isbn= |cobiss=242283264 |pages=432}}</ref> Krogovičje na visokih oknih se je delno ohranilo, tudi nekaj [[Sklepnik|sklepnikovsklepnik]]ov, ki kažejo na to, da so stavbeniki prišli iz avstrijskih delavnic, medtem ko je bil slikar, ki je naslikal upodobitev križanja (med 1391 in 1397), šolan v čeških deželah.<ref>{{navedi knjigo |authorname= Golob Nataša|year=2007 |title=Žička kartuzija v rokopisih in listinah Zgodovinskega arhiva Celje|publisher= Zgodovinski arhiv Celje|isbn=978-961-6448-16-1|ignore-isbn-error=true|cobiss=233387262|pages=30}}<"ReferenceA"/ref> V času [[Barok|baročne]] prenove, okoli 1720-1730, je Mihael Pogačnik, kipar iz [[Slovenske Konjice|Slovenskih Konjic]], za cerkev izdelal več kipov in Križev oltar, ki je danes v [[Župnija Frankolovo|župnijski cerkvi na Frankolovem]].

leta 1190 posvetil oglejski patriarh Gotfrid von Hohenstaufen, ter je danes župnijska cerkev. Zgrajena je bila v slogu francoske pozne romanike in se je ohranila skoraj nespremenjena. Ohranil se je tudi [[Portal|vhodni portal]], prestavljen na zahodno stran, grajen v slogu prehoda med [[Romanika|romaniko]] in [[Gotska arhitektura|gotiko]]. Na vsaki strani ga krasijo trije vitki stebriči, ki se končujejo v večplastnih čašastih listnih [[Kapitel|kapiteljihkapitel]]jih. Ker so na levi strani klesani listni kapitelji, na desni pa brstni, iz tega sklepajo, da sta hkrati na portalu delala dva klesarja. V polkrožni luneti nad vrati je vklesan relief

mističnega jagnjeta z vstajenskim križem, ki je edinstven na področju današnje [[Slovenija|Slovenije]]. Leta 1757 je [[Celje|celjski]] rezbar Ferdinand Gallo za cerkev v Špitaliču izdelal dva stranska oltarja, v lahkotnem [[Rokoko|rokokojskemrokoko]]jskem slogu, ki sta razgibana, slikovita in polna detajlov. <ref>{{navedi knjigo |author= Golob Nataša|year=2007 |title=Žička kartuzija v rokopisih in listinah Zgodovinskega arhiva Celje|publisher= Zgodovinski arhiv Celje|isbn=978-961-6448-16-1|ignore-isbn-error=true|cobiss=233387262|pages=31,32}}</ref>

Žička kartuzija je že pred letom 1672 ustanovila [[glažuta|glažuto]], ki je delovala v [[Špitalič pri Slovenskih Konjicah|Špitaliču]], ob potoku Žičnica <ref name="ReferenceB">{{navedi knjigo |author= Cimperšek, Mitja |year= 2016 |title= Glažute in steklarne v Sloveniji ter njihova zgodovinska vez z gozdovi |publisher= Studio Dataprint d.o.o. |isbn=978-961-91779-5-2 |cobiss= 286885120 |pages=347}}</ref>, drugo pa okoli 1700 do 1764 pri Leskovcu, na severnem pobočju [[Konjiška gora|Konjiške gore]] <ref>{{navedi splet |url=http://www.lovrenc.si/images/JESPA/teksti/avtorski_prispevki/steklarstvonapohorju.pdf |title=Bečan, Rok: Steklarstvo na Pohorju str. 14 |accessdate=17.3.2017 |date= |format= |work= }}</ref>, saj se je odprla možnost prodaje steklenic v [[Rogaška Slatina|Rogaško Slatino]].

V matičnih knjigah župnije Slovenske Konjice se v letu 1641 kot krstna botra navajata steklarja Jakob in Krištof Ulrich. Leta 1642 sta vpisana dva pisarja - tajnika (scriba pro tempore in vitraria) in steklar (glassmacher ali vitrarius). Tajnik je vodil delo glažute in je za poslovanje odgovarjal prokuraturju ali oskrbniku kartuzije. <ref>{{navedi knjigo |authorname= Cimperšek, Mitja |year= 2016 |title= Glažute in steklarne v Sloveniji ter njihova zgodovinska vez z gozdovi |publisher= Studio Dataprint d.o.o. |isbn=978-961-91779-5-2 |cobiss= 286885120 |pages=347}}<"ReferenceB"/ref>

O svojem obisku v Žičkem samostanu, ko se je [[30. maj]]a [[1487]] na vizitaciji po naročilu [[oglejski patriarhat|oglejskega patriarha]] Marka Barbara tu ustavil škof Peter iz Caorleja, je škofov tajnik in [[jurist]] [[Paolo Santonino]] v svoj popotni dnevnik {{COBISS|ID=28470}} zapisal, da je v samostanski knjižnici več kot 2000 knjig, ki so zvečine pisane na roko ([[rokopis|rokopisi]]i) in ne tiskane. S tako izjemno bogato knjižnico so Žiče prekašale tedanje samostane daleč naokoli. <ref>{{navedi knjigo |author= Santonino Paolo|year=1991 |title=Popotni dnevniki |publisher= |isbn= |cobiss=28470|pages=}}</ref> Danes poznamo samo desetino teh rokopisov, toda Santoninovi zapiski so resnični. V [[Srednji vek|srednjem veku]] so knjige urejali po vsebinskih sklopih, ki so jih označevali s črko, poleg tega pa je vsaka knjiga dobila tudi številko, ki je označevala njeno mesto na polici. <ref name="k26">{{navedi knjigo |author= Golob Nataša|year=2007 |title=Kulturna dediščina Žičke kartuzije |publisher= Občina Slovenske Konjice|isbn=978-961-92153-0-2 |cobiss=234124800|pages=26}}</ref>. Na podlagi oznak (signatur) na do danes ohranjenih kodeksih (rokopisih) je bilo možno izračunati, da je Santonino v resnici stopil v [[knjižnica|knjižnico]], ki je hranila okoli dvatisoč knjig. <ref name="k27">{{navedi knjigo |author= Golob Nataša|year=2007 |title=Kulturna dediščina Žičke kartuzije |publisher= Občina Slovenske Konjice|isbn=978-961-92153-0-2 |cobiss=234124800|pages=27}}</ref>

Rokopisi iz Žičke kartuzije dajejo kljub okrnjenosti vpogled v več stoletij nepretrganega razvoja srednjeveške knjige. Danes je znanih približno 120 srednjeveških zapisov (rokopisov, [[inkunabula|inkunabul]] in [[pergament]]ov) ter skoraj 100 [[fragment]]ov. To pa je le majhen del nekdanjega bogastva samostanske knjižnice in še ta je zvečine zunaj slovenskih meja. Vendar je to edina skupina srednjeveških rokopisov iz slovenskih krajev, kjer lahko govorimo o skoraj štiri stoletja trajajočem nepretrganem rokopisnem delovanju samostanske skupnosti.

Ker so rokopisi mnogoplastni spomeniki, nam sporočajo marsikaj: ohranjene signature nam povedo, da je bilo v knjižnici Žičke kartuzije resnično kakih 2000 rokopisov. Pod besedila so se nekajkrat podpisali prepisovalci iz zunanjega sveta, ki so nemara bili dobrotniki samostana, ohranjene [[pisava|pisave]] pa so bogata paleta različnih [[paleografija|paleografskih]] oblik. To je edina dovolj zaokrožena skupina rokopisov na Slovenskem, da lahko spremljamo razvoj okrašenih [[inicialka|inicialk]] in govorimo o t. i. »žičkem slogu«. Poleg tega se jih nekaj postavlja z barvitim slikarskim okrasjem. Zaradi redovnih določil so patri smeli inicijalke izpisati zgolj s peresom iz trstike in z raznobarvnimi črnili (tintami), poslikavo inicijalk pa prepustiti poklicnim, pogosto potujočim [[slikar]]jem, ki so prihajali od daleč, tudi iz južne [[Nemčija|Nemčije]], z [[Dunaj|Dunaja]]a in [[Praga|Prage]], pa tudi iz severne [[Italija|Italije]].

Poleg ohranjenih stavb je najmogočnejša izmed razvalin velika redovna cerkev sv. Janeza Krstnika z Otokarjevo kapelo, delno ohranjeni ali izkopani samostanski deli so še [[refektorij]], kleti, kuhinja, nadstropni trakt, del [[križni hodnik|križnega hodnika]] in [[gotika|poznogotska]] pokopališka kapela Vseh svetnikov,<ref name="k5">{{navedi knjigo |author= Golob Nataša|year=2007 |title=Kulturna dediščina Žičke kartuzije |publisher= Občina Slovenske Konjice|isbn=978-961-92153-0-2 |cobiss=234124800|pages=5}}</ref> v katero so pokopavali priorje. Obnovljeno je mogočno [[obzidje]] s [[Obrambni stolp|stolpi]], ter zeliščni vrt z repliko originalne kamnite mize s klopjo.

Goste oz. tujce so kartuzijani vedno sprejemali izven obzidja kartuzije. Po ukinitvi spodnjega samostana so goste sprejemali v Gastužu, verjetno najstarejši [[gostilna| gostilni]] na Slovenskem (od leta 1467), ki v svoji zbirki hrani tudi srednjeveške kuharske [[recept]]e.

Ob 850-letnici ustanovitve žičke kartuzije je bila le-ta na seji vlade Republike Slovenije dne 24. junija 2015 razglašena za kulturni spomenik državnega pomena. <ref>[http://www.mk.gov.si/nc/si/medijsko_sredisce/novica/article/1328/6605/ Žička kartuzija kulturni spomenik državnega pomena]</ref>

V poletnem času na samostanskih tleh potekajo razne glasbene prireditve, med katerimi so najodmevnejši koncerti v okviru Poletnih glasbenih večerov v Žički kartuziji, ki jih organizira [[Občina Slovenske Konjice|Center za kulturne prireditve Slovenske Konjice]].

Od [[30. junij|30. junija]]a [[2007]] je v kartuziji na ogled stalna razstava Nataše Golob: »Kulturna dediščina Žičke kartuzije«, urejena je muzejska zbirka in samostojen avdioogled na 16 točkah v več jezikih.

* [https://www.ng-slo.si/si/razstave-in-projekti/razstava/srednjeveski-rokopisi-iz-zicke-kartuzije?id=1390| Srednjeveški rokopisi iz Žičke Kartuzije] pridobljeno 25.05.2018