Socialno kognitivna teorija: Razlika med redakcijama

S tem, kako se naučimo določenega vedenja v odvisnosti od različnih faktorjev, se je ukvarjal tudi '''[[Albert Bandura]]'''. Že v 60ih letih prejšnjega stoletja je na podlagi znanih eksperimentov z lutko Bobo postavil teorijo socialnega učenja, leta 1986 pa je objavil knjigo ''Social foundations of thought and action: a social cognitive theory''<ref name=»bandura86«> Bandura, A. (1986). Social foundations of thought and action: A social cognitive theory. Englewood Cliffs, NJ: Prentice-Hall.</ref>, v kateri je razširil in preimenoval svojo originalno teorijo, s čimer je želel poudariti pomen [[kognicija|kognicije]] pri [[učenje|učenju]]. Njegova socialno kognitivna teorija je pravzaprav širša od [[behaviorizem|behaviorizma]] in teorij socialnega učenja. Socialni del teorije priznava socialno poreklo večine človekovih misli in dejanj, kognitivni del pa priznava vpliv miselnih procesov na [[motivacija|motivacijo]] in [[vedenje]]<ref name="frlec"/>.

Bandura v svoji knjigi Social foundations of thought and action: a social cognitive theory<ref name=»bandura86«/> predstavlja teoretični okvir za analiziranje človeške motivacije, mišljenja in akcije iz socialno kognitivne perspektive. V socialno kognitivnem pogledu ljudje niso niti vodeni s strani notranjih sil niti niso avtomatično oblikovani in kontrolirani s strani zunanjih dražljajev. Bandura posameznika opredeljuje kot aktiven in interaktiven subjekt, ki predeluje informacije iz okolja. Človeško delovanje (motivacija, misli, akcija...) razlaga s '''triadnim recipročnim vzročnim modelom''', v katerem so v interakciji sledeče determinante: dogodki iz okolja, osebni faktorji (kognicija, čustva, motivacija in biološke značilnosti) in vedenje. <ref name=»bandura86«/>

Determinanto '''''okolja''''' predstavljajo lastnosti okolja, raven izzivov, ki jih to okolje določa in odzivnost okolja na posredovanja posameznikov oz. zaznane posledice okolja (npr. plačilo za delo). Med '''''osebne''''' faktorje med drugim spadajo prepričanja [[samoučinkovitost|samoučinkovitosti]], postavljanje lastnih ciljev, kvaliteta analitičnega mišljenja ter potreba po dosežkih npr. v kontekstu organizacijskega vedenja. Med '''''vedenjske''''' dejavnike pa lahko uvrstimo pretekla bolj ali manj uspešna vedenja ter izbiro dejavnosti, ki je dejansko tudi izpeljana <ref name=»fesel«> Fesel Martinčevič, M. (2004). Samoučinkovitost v kontekstu organizacijske psihologije. Psihološka obzorja, 13(3), 77–106. </ref> <ref name="frlec"/>. Človeško funkcioniranje po Banduri torej determinira t.i. recipročni [[determinizem]] – gre za proces, ki označuje medsebojno povezanost in delovanje osebnih dejavnikov, okolja in vedenja. Učinek na eni determinanti se bo na specifičen način odražal tudi na drugih dveh<ref name=»fesel«/>. Znotraj te perspektive je definirana človeška narava preko številnih '''bazičnih zmožnosti'''.