Domačini so v času [[francoske province|francoskih provinc]] še vedno gojili avtohtone vrste. Med belimi vini je bila zelo priljubljena Istrska [[malvazija]], med drugim tudi [[bjankera]] in [[manarjola]]. Pri rdečih vrstah pa je bil v ospredju seveda [[refošk]], za njim pa sta sledila še [[maločrnim]] in [[marzenimom]]. Pri pridelavi so vsa belačrna vina med seboj [[vinificiranje|vinificirali]] in tako dobili [[Istrsko belo vino]], v njem je bilo količinsko največ malvazije. [[Rdeča sorta|Rdeče sorte]] so tudi mešali med seboj, tu pa je seveda prevladovalo kdo drugi kot refošk. [[Vino]] so prodajali predvsem v večjih mestih [[Koprsko primorje|Koprskega primorja]], kjer so jih kupovali predvsem [[Tržačan]]i. V začetkih [[dvajseto stoletje|dvajsetega stoletja]] so velik del vin prodali na [[Kranjska|Kranjsko]]. Zaradi pomanjkanja [[denar]]ja so morali velik delež vin prodati še mladih, da bi lahko čim prej kaj zaslužili. Iz tega pa izhaja govor večine, da se refošk pije mlad, ne pa [[staro|staran]]. Številni [[kletar]]ji so prišli do tega, da je ta vrsta po nekaj letih bistveno boljša od prvotne, mlade. [[Slovenci|slovenski]] trg pa so v drugi polovici dvajsetega stoletja preplavila druga vina tedanje [[Socialistična federativna republika Jugoslavija|Jugoslavije]]. Tako je refošk tedaj zašel nekoliko bolj v ozadje, prav tako prodaja se je bistveno zmanjšala. Tu so pridelovali [[plavac]], več vrst [[merlot]]ov in makedonski [[teran]]. Kakovost in njegova prodaja je tedaj padla do te mere, da so se ga celo domačini sramovali in trdili, da ne pridelujejo refoška, temveč druge [[sorta|sorte]]. Vendar so se v zadnjih desetletjih razmere ponovno obrnile v prid našim, vinom [[Slovenska Istra|Slovenske Istre]].
