Evangeličanska cerkev, Puconci: Razlika med redakcijama

Možnost širitve evangeličanske vere v naših krajih je bila dana v času [[razsvetljenstvo|razsvetljenstva]] z izdajo [[Tolerančni patent|tolerančnega patenta]] [[Jožef II. Habsburško-Lotarinški|Jožefa II.]] leta [[1781]]. S tolerančnim patentom je bila tako dana svoboda vsem verskim skupnostim in odvzet je bil primat ene same cerkve.

Vendar so dobili dovoljenje šele po dveh letih ([[1783]]), in sicer tri prve novo - organizirane cerkvene občine v Puconcih, [[Križevci]]h in na [[Hodoš]]u. Na Ogrskem in v Prekmurju pa je vse šele zaživelo po deželnem zboru leta 1791, s sprejetjem posebnega zakonskega predpisa, ki je vzpostavil samoupravo protestantskih veroizpovednih skupnosti. Ukinjena pa je bila tudi katoliška cerkvenopravna oblast nad evangeličanskimi [[krajan]]i in [[duhovnik]]i. V bogoslužje pa je bil na podlagi Luthrovega tolmačenja božje besede uveden materinski slovenski jezik.

Takratno cerkveno življenje je bilo povezano z velikimi žrtvami in odrekanji.

Tolerančni patent je zahteval, da mora biti cerkev zgrajena v enem letu, sicer je ne smejo uporabljati.

Versko življenje se je začelo po 50 letih preganjanja v gospodarskem poslopju Jakoba - Ferenca Kuharja v Puconcih. Tu je [[12. oktober|12. oktobra]] [[1783]] opravljena prva božja služba, ki jo je opravil [[Miháo Bakoš]], prvi križevski duhovnik. Tega dne je zabeležen tudi prvi [[krst]].

Stolp cerkve je bil sezidan leta [[1795]]. Nabavljena pa sta dva zvona. To je bilo dovoljeno z zakonom cesarja [[Leopold II. Habsburško-Lotarinški|Leopolda II.]] (do takrat je lahko namestila zvonove samo katoliška cerkev). Prvi duhovnik cerkve je bil pesnik [[Blaž Berke]].

== DodatnoNadaljnje branje ==