Staro egipčansko kraljestvo: Razlika med redakcijama

'''Staro egipčansko kraljestvo''' je obdobje v 3. tisočletju pr. n. št., v katerem je [[Stari Egipt]] dosegel svoj prvi vrh civilizacije v dolini [[Nil]]a. Prvemu od treh tako imenovanih kraljestev, sta sledili [[Srednje egipčansko kraljestvo|Srednje]] in [[Novo egipčansko kraljestvo|Novo kraljestvo]]. Izraz Staro kraljestvo so skovali zgodovinarji v 18. stoletju in ne stari Egipčani, da bi to obdobje razlikovali od [[Zgodnje dinastično obdobje (Egipt)|zgodnjega dinastičnega obdobja]]. S prvima vladarjema Starega kraljestva ni bil povezan samo zadnji vladar iz zgodnjega dinastičnega obdobja, ampak tudi prestolnica, ki je ostala v Ineb-Hedgu – [[Memfis, Egipt|Memfisu]]. Glavni razlog za ločitev obeh zgodovinskih obdobij je revolucionarna sprememba v [[Arhitektura|arhitekturi]] in gradnja velikih zgradb, katero sta pogojevala velik napredek v egipčanski družbi in gospodarstvu.<ref>Malek, Jaromir (2003). The Old Kingdom (c. 2686–2160 BCE). The Oxford History of Ancient Egypt, ur. Ian Shaw. Oxford and New York: Oxford University Press. ISBN 978-0192804587, str. 83.</ref>

Za Staro kraljestvo se običajno šteje obdobje od [[Tretja egipčanska dinastija|tretje]] do [[Šesta egipčanska dinastija|šeste dinastije]] (2686–2181 pr. n. št.). Zaradi centralizirane oblasti, ki je ostala v Memfisu, številni egiptologi vanj vključujejo tudi [[Sedma egipčanska dinastija|sedmo]] in [[Osma egipčanska dinastija|osmo dinastijo]]. Staro kraljestvo je bilo obdobje notranje varnosti in razcveta, kateremu je sledilo obdobje nesoglasij in kulturnega zastoja, tako imenovano [[prvo vmesno obdobje]].<ref>Carl Roebuck. ''The World of Ancient Times'', str. 55 in 60.</ref> V Starem kraljestvu je vladar Egipta, ki se do Novega kraljestva ni imenoval [[faraon]], postal živ bog, ki je vladal kot absolutist in je lahko od svojih podložnikov zahteval usluge in premoženje.<ref name=ref3>Carl Roebuck. ''The World of Ancient Times'', str. 56.</ref>

Pod kraljem [[Djoser]]jem, prvim iz tretje dinastije, se je prestolnica preselila v [[Memfis, Egipt|Memfis]], kjer je Djoser ustanovil svoj dvor. Med njegovo vladavino se je začelo novo obdobje gradenj v [[Sakara|Sakari]]. Za razvoj zgradb iz kamna in koncept nove arhitekturne oblike, stopničaste piramide, je zaslužen Djoserjev arhitekt [[Imhotep]].<ref name=ref3/> Staro kraljestvo je verjetno najbolj znano prav zaradi številnih piramid, zgrajenih v tem obdobju, in se zato imenuje tudi ''»obdobje piramid«''.

Staro kraljestvo in moč njegovih faraonov sta dosegla vrh pod četrto dinastijo (2613–2494 pr. n. št.), ki se je začela s [[Sneferu]]jem (2613–2589 pr. n. št.). Vladar je bolj kot kateri koli drug vladar za gradnjo uporabljal kamen. Zgradil je zdaj porušeno piramido v [[Medum]]u ter [[upognjena piramida|upognjeno]] in [[Rdeča piramida|rdečo piramido]] v [[Dahshur]]ju. Gradnja piramid svojega viška ni dosegla v Sakari, ampak med gradnjo Velikih piramid v Gizi.<ref>Carl Roebuck. ''The World of Ancient Times'', str. 57.</ref>

Med vladavino četrte dinastije sta bila vojna pohoda v [[Kanaan]] in [[Nubija|Nubijo]]. Vpliv Egipta je segal na jug do sedanjega [[Sudan]]a.<ref>''The Collins Encyclopedia of Military History''. 4th edition, 1993, Dupuy & Dupuy, str. 5,</ref> Kasnejši kralji iz četrte dinastije so bili [[Menkaure]] (Mikerin, 2532–2504 pr. n. št.), ki je zgradil najmanjši piramido v Gizi, [[Šepseskaf]] (2504–2498 pr. n. št.) in morda [[Djedefptah]] (2498–2496 pr. n. št.).

Peta dinastija (2494–2345 pr. n. št.) se je začela z [[Userkaf]]om (2494–2487 pr. n. št.). Zaznamovala jo je rast kulta sončnega boga [[Ra]]ja, kar je zmanjšalo zanimanje za gradnjo piramid in povečalo zanimanje z gradnjo sončnih templjev v [[Abusir]]ju. Userkafa je nasledil sin [[Sahure]] (2487–2475 pr. n. št.), ki je vodil ekspedicijo v [[Kraljestvo Punt|Punt]]. Po povratku ga je strmoglavil in nasledil [[Neferirkare Kakai]] (2475–2455 pr. n. št.), ki je bil Sahurejev sin ali brat. Kdorkoli je že bil, si je prilastil prestol na račun princa Netjerirenreja.<ref>Miroslav Verner. ''The Pyramids'', Grove Press. New York, 2001.</ref> Uzurpatorja sta nasledila dva nejasna kratko živeča vladarja [[Neferefre]] (2455–2453 pr. n. št.) in [[Šepseskare]]. Slednji je bil morda Sahurejev sin.<ref>Miroslav Verner. ''Archaeological Remarks on the 4th and 5th Dynasty Chronology''. Archiv Orientální, Volume 69: 2001.</ref> Šepseskareja je odstavil Neferefrejev brat [[Njusere Ini]] (2445–2421 pr. n. št.).

Med vladavino šeste dinastije (2345–2181 pr. n. št.) je moč faraonov postopoma oslabela v korist močnih regionalnih guvernerjev – nomarhov. Slednji niso bili več člani vladarske družine in njihov položaj je postal deden. Na podeželju so se razvile lokalne dinastije, v veliki meri neodvisne od centralne vlade. Nadzor nad poplavami Nila je še vedno zahteval zelo veliko organiziranega dela, zlasti gradnja kanala do jezera Moeris okoli leta 2300 pr. n. št. Kanal je bil nekaj stoletij pred tem vir vode tudi za kompleks piramid v Gizi.

Egipčansko Staro kraljestvo je bilo eno od najbolj dinamičnih obdobij v razvoju egipčanske umetnosti. V tem času so začeli umetniki širiti svojo kulturo tudi preko meja države, začeli slikati in razvili oblike, ki so trajale več generacij. Arhitekti in gradbeniki so dodelali vse potrebne tehnike za gradnjo monumentalnih kamnitih zgradb.<ref name=rwf12>Select Egypt. selectegypt.com.</ref>

Slike in zgradbe so imele dve osnovni funkciji: ohraniti vzpostavljeni red in poraziti smrt z ohranitvijo življenja v naslednjem svetu. Egipčanski umetniki so sčasoma privzeli omejen nabor standardnih tipov in uzakonili uradni umetniški kanon, ki je definiral egipčansko umetnost za več kot 3000 let. Čeprav je bila večina njihovih umetniških dosežkov osredotočena na ohranitev življenja po smrti, so ustvarjali tudi eleganten nakit, rezljano in z vložki okrašeno pohištvo, posodice za kozmetiko in drugo iz zelo različnih materialov, kar jim je polepšalo vsakdanje življenje.

* Jaromir Malek. ''In the Shadow of the Pyramids: Egypt During the Old Kingdom'', University of Oklahoma Press, 1986. ISBN 0-8061-2027-4.

* ''Egyptian Art in the Age of the Pyramids''. New York, Metropolitan Museum of Art, 1999. ISBN 0-87099-906-0.