Konfucijanstvo: Razlika med redakcijama

{{wikificiraj}}

Pojem konfucijanstvo (Ru xue 儒学) označuje sistem mišljenja, ki je dolga stoletja predstavljal temelj socialne in politične etike, državne doktrine in sistema vrednot tradicionalne Kitajske. Zaradi vsebinskih sprememb, ločujemo zgodnje »konfucijanstvo«, ki je odločno nasprotovalo despotizmu in pa »konfucijanizem«, ki je kasneje postal ideologija državnega despotizma. Svoj evropski naziv je dobilo po Konfuciju (Kong fuzi孔夫子), najznamenitejšem predstavniku te filozofske smeri. Na Kitajskem sicer ta filozofska šola nosi ime »Nauk izobražencev« (Ru xue 儒学) in je nastala v »Obdobju vojskujočih se držav« (Zhan guo shidai 战国时代 481-221 pr.n.št.).

 

Konfucijanski nauk se je ukvarjal predvsem s študijem klasičnih del predkonfucijanskih izročil in duhovno refleksijo predkonfucijanskih religiozno-socialnih tradicij. Konfucij osebno naj bi zbral in uredil besedila t.i. »Petih klasikov« (Wu jing 五经), ki so kasneje predstavljali osnovo obvezne izobrazbe vseh državnih uradnikov. Mednje sodijo:

- »Knjiga pesmi« (Shi jing 诗经)

Medtem ko je bilo Pet knjig kanoniziranih že v obdobju prve reforme konfucijanskega nauka (dinastija Han 汉), so bile Štiri knjige kanonizirane v obdobju druge reforme, to je v sklopu neokonfucijanstva dinastije Han.

 

Religiozni vidiki konfucijanstva izhajajo iz kulta prednikov, ki je v času dinastije Shang (商) in zahodne dinastije Zhou (西周 1066-771 pr.n.št.) še vseboval najvišje božanstvo »Shangdi« (上帝), ki pa ga je nato zamenjal koncept neba ali narave (tian 天), katerega politične in družbene funkcije so se izražale skozi obrednost (li 礼). Ta koncept, ki zaobjema več različnih pomenov, kot so nravnost, spodobnost, vljudnost, ceremonije, izobrazba, kultura, obredi, prazniki itd. Nebo kot najvišji vladar je za konfucijance predstavljalo najvišji izraz vseh moralno-etičnih načel, vsako njegovo dejanje pa je moralo potekati v skladu z daotom (道), velikim pranačelom, ki ureja bit vsega na svetu.

Kljub nekaterim religioznim elementom konfucijanstvo štejemo za temeljno socialno in politično ideologijo tradicionalne Kitajske. Konfucij namreč niti s strani učencev ni bil smatran kot božanstvo, temveč kot učitelj, posredovalec temeljnih načel ureditve sveta.

Poleg Konfucija kot najpomembnejša predstavnika konfucijanstva štejemo še Mencija (Mengzi 孟子) in Xunzija (Xunzi 荀子).

 

V političnem neredu 3. stoletja pr.n.št. se je vloga konfucijanstva bistveno zmanjšala, saj ga je oblast dinastije Qin (秦 221-206 pr.n.št) želela načrtno iztrebiti. Njegova vloga se je ponovno okrepila v obdobju dinastije Han (汉 206 pr.n.št.-220 n.št.), vendar tokrat v spremenjeni obliki, ki jo imenujemo »konfucianizem«.

Konfucianizem je bil bistveno strožji od konfucijanstva, saj je prevzel vse politično relevantne elemente legalizma. Kot obliko ortodoksne državne doktrine ga je oblikoval politični teoretik Dong Zhongshu 董仲舒. Koncept obrednost li je etično utemeljil preko sistema kozmoloških špekulacij. Novo nastala civilna teorija je tako temeljila na harmoniji med človekom in vsemi ostalimi kozmičnimi dejavniki in je stoletja po tem močno vplivala na politiko kitajskega dvora. Konfucianizem je izključeval utrjevanje kakršnihkoli individualističnih miselnih vzorcev in absolutistično zagovarjala družbeni centrizem. Konfucianizem je postal nauk, ki ni bil več predmet kritičnega razmišljanja, temveč je prevzel vlogo etičnega in socialnega kodeksa ter politične ideologije. Dong Zhongshu je poleg tega izdelal osnovo za sistem uradniških izpitov, katerih uspešno opravljanje je tako postalo predpogoj za pridobitev vseh stopenj uradniških položajev, s tem pa tudi politične moči. Tako je konfucianizem v sintezi z legalizmom vse do pričetka 20. stoletja deloval kot integralni del inštitucionaliziranega družbenega reda in njegove rigidne hierarhične strukture.