Vida Tomšič: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
{{normativna kontrola}} |
razčlenitev življenjepisa, začetek poglavja o dejavnosti za enakopravnost žensk |
||
Vrstica 5:
Vida Tomšič je zasedala vidna mesta v [[Slovenija|slovenski]] in [[Socialistična federativna republika Jugoslavija|jugoslovanski]] povojni politiki do upokojitve.
== Do leta 1945 ==
Vida Tomšič je študirala pravo v Ljubljani in leta 1941 diplomirala. Kot študentka se je pridružila levičarskim gibanjem in leta 1934 vstopila v [[Komunistična partija Jugoslavije|Komunistično stranko Jugoslavije]] (KPJ), leta 1940 pa je bila sprejeta v [[Centralni komite Komunistične partije Jugoslavije|centralni komite KPJ]]. Že leta 1934 je bila zaradi sodelovanja v prepovedani KPJ aretirana in je prebila v zaporu 11 mesecev. Leta 1937 se poročila s prav tako komunističnim aktivistom [[Tone Tomšič|Tonetom Tomšičem]]. Od leta 1940 se je skrivala pred aretacijo, delovala je ilegalno <ref name=SBL>{{SloBio|id=712560|avtor=Nedog Alenka|ime=Tomšič Vida|vir=SBL}}</ref>.
Med italijansko okupacijo je leta 1941 rodila sina, pod ilegalnim imenom Marija Pevec. Decembra 1941 sta bila zakonca skupaj aretirana kot ilegalca [[OF]] v Ljubljani. Vida je bila okupatorskih zaporih v Ljubljani ([[Okupirana Ljubljana|italijanski okupacijski]] sodni zapori) nekaj časa tudi v [[gestapo|gestapovskem]] zaporu v [[Begunje na Gorenjskem|Begunjah na Gorenjskem]] in [[Maribor]]u. Na sodnem procesu, kjer so sodili moža Toneta kot glavnega obtoženca, je italijansko vojaško sodišče njega obsodilo na smrt, Vido pa na 25 let ječe. Tone Tomšič je bil ustreljen na okupatorskem morišču v [[Gramozna jama, Ljubljana|Gramozni Jami]] 21. maja 1942.
Vida je bila v več zaporih: v [[Benetke|Benetkah]] (La Giudecca), [[Ancona (pokrajina)|Anconi]], [[Campobasso|Campobassu]] in [[Trani|Traniju]]<ref name="SBL" />. Po kapitulaciji Italije je z drugimi interniranci prišla v anglo-ameriško taborišče v južni Italiji (Carbonara) kjer je organizirala partijsko delo ter bila med ustanovitelji I. prekomorske brigade in postala pomočnik [[politkomisar|politkomisarja]].
Decembra 1943 se je preko Jajca vrnila v Slovenijo in bila februarja 1944 izvoljena v Slovenski narodnoosvobodilni svet. Nekaj časa je urejala časopis Ljudska pravica in opravljala organizacijske naloge v Centralnem komiteju Komunistične partije Slovenije. Po prehodu v Jugoslavijo so jo odpravili v Slovenijo, kjer je bila izvoljena v [[Slovenski narodnoosvobodilni svet]] (SNOS) in opravljala različne medvojne politične dejavnosti, zlasti med ženskami ([[AFŽ]]). 5. maja 1945 je bila v [[Narodna vlada Slovenije|Narodni vladi Slovenije]] (Ajdovska vlada) imenovana za ministrico za [[socialna politika|socialno politiko]].
== V času povojne Jugoslavije == Vse do upokojitve je nato opravljala visoke politične funkcije, med drugim je bila večkrat članica vlade Socialistične republike Slovenije. Službovala je tudi v [[Beograd]]u kot predsednica AFŽ Jugoslavije in sekretarka ljudske skupščine [[FLRJ]] (1948--52). 1952--58 je bila organizacijska sekretarka CK ZKS, kasneje predsednica SZDL Slovenije (1961--62 in 1963--67), vmes predsednica [[Skupščina Socialistične republike Slovenije|Ljudske skupščine LR Slovenije]]<ref name="SBL" /> (1962--63). 1967--69 je bila predsednica tedaj oživljenega Zbora narodov Skupščine SFRJ, članica Sveta federacije, članica Predsedstva SRS 1974--78 in izvršnega komiteja predsedstva CK ZKS. Pogosto je predstavljala Jugoslavijo v mednarodnih stikih, tako bilateralnih kot v okviru [[Gibanje neuvrščenih|gibanja neuvrščenih]]. Med drugim je bila v dveh štiriletnih mandatih predstavnica v Komisiji
Vrstica 17 ⟶ 21:
Združenih narodov za socialni razvoj (ECOSOC) in leta 1963 tudi predsednica te komisije, članica jugoslovanske delegacije na IX. in XXV. zasedanju Generalne skupščine
Združenih narodov, članica delegacije na svetovni konferenci o prebivalstvu leta 1974 in vodja delegacije na svetovni konferenci v mednarodnem letu žensk leta 1975. Kot članica zvezne ustavne komisije je bila 1969–72 predsednica komisije za razvoj družbenopolitičnih skupnosti in za mednacionalne odnose; od 1971 je bila predsednica Zveznega sveta za načrtovanje družine. Delovala je tudi publicistično. Veliko del Vide Tomšič obravnava načrtovanje družine, njeno poglavitno zanimanje pa je veljalo razmerjem v zakonski zvezi in družini.
Bila je nosilka spomenice 1941 in več visokih odlikovanj: 1945 in 1946 red bratstva in enotnosti, 1947 red za hrabrost, 1951 red narodne osvoboditve, 1952 red zaslug za narod, 1953 red narodnega heroja; 1961 red republike z zlatim vencem, 1973 priznanje OF; 1947 poljski krzyż partyzanski; 1965 mehiško odlikovanje el grado de Banda de Primera classe; 1965 Medaglia delle Brigate Garibaldi; 1970 spominska medalja ob 100-letnici Leninovega rojstva ter red junakinje socialističnega dela (1973). Ljubljanska univerza ji je 1979 na predlog Pravne fakultete (kot prvi ženski) podelila častni doktorat.
Po vojni se je Tomšičeva v drugo poročila s [[Franc Novak (zdravnik)|Francem Novakom - Luko]], partizanskim zdravnikom in profesorjem ginekologije ter članom [[SAZU]]. Otroci: [[Miha Tomšič|Mihael Gabrijel Tomšič]], Branko Novak, [[Živa Novak-Antolič]].
== Enakopravnost žensk - osnovno področje delovanja ==
V okviru projekta družbenih sprememb, ki so ga oblikovali in izvajali [[Komunizem|komunisti]], se je Vida Tomšič zlasti zavzemala za enakopravni družbenoekonomski položaj žensk in moških ter s tem povezane spremembe v zakonskih in družinskih odnosih.
Njena stališča so se izrazila v zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki ga je leta 1976 sprejela Socialistična republika Slovenija. Zaradi usmerjenosti in kvalitete svojega dela je bila leta 1978 habilitirana za redno profesorico za področje družinskih odnosov na Pravni fakulteti v Ljubljani.
== Viri in opombe ==
| |||