Juan Carlos I.: Razlika med redakcijama

| image = [[Slika:KingofSpain.jpg|250px]]<!-- WD -->

| predecessor = [[Francisco Franco Bahamonde]]

| date of birth = [[5.<!-- januar]]WD [[1938]]-->

| place of birth = [[Rim]]<!-- WD -->

Juan Carlosov oče, Juan de Borbón, je postal prestolonaslednik leta [[1933]], ko sta se njegova starejša brata odpovedala prestolu. Takrat je bila sicer že na oblasti [[Druga španska republika]], a odstavljeni kralj [[Alfonso XIII de Borbón|Alfonz XIII.]], Juanov oče, se še ni bil odrekel oblasti. Ko je po državljanski vojni ([[1936]]-[[1939]]) Francisco Franco prevzel oblast, je izključil vsako možnost, da bi se Alfonz XIII. povrnil na vlado, zato se je ta leta [[1941]] odpovedal prestolu v prid sina Juana. Leta [[1947]] je Franco izjavil, da je Španija [[parlamentarna monarhija]], a da ne sprejema Juana za kralja, zaradi česar se osebno smatra za [[regent]]a. [[Zgodovinar]]ji jemljejo to izjavo kot očitno odlašanje pri predaji oblasti, saj se je določitev »sprejemljivega« kralja zavlekla do leta [[1969]]. Takrat je bil španski prestol obljubljen Juanovemu sinu, Juan Carlosu, kateremu je Franco šele leta [[1973]] priznal položaj svojega »namestnika«. Juan Carlos je dejansko prevzel oblast po Francovi smrti leta [[1975]], dve leti pred formalno Juanovo abdikacijo.

Čeprav je prehod od Francove diktature na Juan Carlosovo kraljevanje bil le formalna zamenjava v vodstvu države, saj je bila Španija že desetletja [[monarhija]], je šlo v resnici za ogromno dejansko spremembo. Juan Carlos I. je z vrsto reform spremenil konservativno militaristično državo v moderno [[demokracija|demokracijo]]. Ob razumljivem nasprotovanju tradicionalistov je dovolil [[komunizem|komunistično stranko]] in opozicijo v [[parlament]]u. Leta [[1978]] je bila odobrena nova [[ustava]], ki je med drugim priznala Juan Carlosu I. pravico do prestola kot dediču španskih vladarjev in ne kot nasledniku Francisca Franca<ref>Španska ustava, člen 57 par. 1: ''La Corona de España es hereditaria en los sucesores de S. M. Don Juan Carlos I de Borbón, legítimo heredero de la dinastía histórica.''</ref>. Nova ustava je reformirala tudi položaj [[vojska|oboroženih sil]] v državi, kar je februarja [[1981]] sprožilo vojaški [[državni udar]]. Splošno sprejeta je teza, po kateri naj bi udarne sile sprejele kraljevi poziv k demokratični rešitvi spora, a obstaja tudi sum, da je bil upor le akcija oblasti za preprečitev možnosti dejanske vojaške vstaje in hkrati za omejitev zahtev levičarskih strank <ref>Patricia Sverlo, Un rey, golpe a golpe: biografía no autorizada de Juan Carlos de Borbón</ref>. Vsekakor je ta dogodek močno vplival na [[politika|politične]] sile v državi, ki so vse podprle kraljevo politiko. 2. junija 2014 se je kot prvi španski kralj odpovedal prestolu, 19. junija 2014 ga je na prestolu nasledil sin [[Filip VI. Španski|Filip VI.]].

Juan Carlos I. je dosegel končno etapo reformacije, ko je bil leta [[1982]] izvoljen za [[ministrski predsednik|ministrskega predsednika]] [[socializem|socialistični]] predstavnik [[Felipe González]]. S tem je bila dosežena demokratizacija države, ki jo je bil predvidel ob ustoličenju. Od tega trenutka dalje se je kraljeva prisotnost v politiki postopoma skrčila. Ker nova ustava določa, da morajo biti vse kraljeve odločitve ratificirane v parlamentu, je kraljeva oseba le še simbol državne enotnosti.

Juan Carlos I. se je leta [[1962]] poročil s [[Sofija Grška|Sofijo princezo Grčije in Danske]], hčerjo [[Grčija|grškega]] kralja [[Pavel Grški|Pavla]] in sestro njegovega naslednika kralja [[Konstantin II. Grški|Konstantina II.]] Da je mogla poročiti Juan Carlosa I., je Sofija prestopila iz [[pravoslavje|pravoslavne]] v [[katolištvo|katoliško vero]]. Imata tri otroke: leta [[1963]] se je rodila [[Elena de Borbón y Grecia|Elena]], leta [[1965]] [[Cristina de Borbón y Grecia|Cristina]] in leta [[1968]] [[Filip VI. Španski|Felipe]].

Juan Carlos I. je nosilec neverjetnega števila plemiških in častnih naslovov. Španska ustava <ref>Španska ustava, člen 58 par. 2</ref> sicer predvideva za kralja enostavni naslov »španski kralj«, a dovoljuje rabo »ostalih zgodovinskih naslovov«, ki jih pa ne imenuje. Spisek naslovov, do katerih ima kralj pravico v kolikor ''španski kralj'', se pravzaprav nanaša na predrepubliško državo (pred letom [[1873]]), zato je pa tudi uporaben le kot zanimivost, saj tista država več ne obstaja, kot tudi ne obstajajo večine posesti, ki so povezane s tistimi naslovi. Omembe vredni so na primer sledeči naslovi: Ogrski kralj, kralj Dalmacije, kralj Hrvaške, vojvoda Štajerske, vojvoda Kranjske, vojvoda Koroške, Goriški grof, baron Slovenske marke.