Susan Sontag: Razlika med redakcijama

Sontagova se je rodila z imenom '''Susan Rosenblatt''' v [[New York City|New Yorku]] kot hči ameriških Judov Mildred (r. Jacobson) in Jacka Rosenblatta. Njen oče je trgoval s krznom na Kitajskem in tam tudi umrl za [[Tuberkuloza|tuberkulozo]] leta 1939, ko je imela Susan pet let.<ref name="G fiction">{{cite news | url = http://books.guardian.co.uk/departments/generalfiction/story/0,6000,283623,00.html | title = Finding fact from fiction | accessdate = 2007-06-19 | publisher = | work=The Guardian | location=London | date=2000-05-27}}</ref> Sedem let kasneje se je njena mati poročila s kapetanom ameriške vojske Nathanom Sontagom. Susan in njena sestra Judith sta dobili očimov priimek, čeprav ju ni nikoli uradno posvojil.<ref name="G fiction"/> Sontagova ni odraščala v verskem vzdušju in je trdila, da do sredine dvajsetih ni nikoli stopila v sinagogo.<ref>{{cite web|url=http://jwa.org/encyclopedia/article/sontag-susan |title=Susan Sontag &#124; Jewish Women's Archive |publisher=Jwa.org |date= |accessdate=2012-06-13}}</ref> Otroštva se je spominjala kot nesrečnega, s hladno in odtujeno materjo, ki je bila "vedno drugje". Najprej je živela v Long Islandu v New Yorku,<ref name="G fiction"/>, nato v Tusconu v Arizoni in kasneje v San Fernando Valley v južni Kaliforniji, kjer se je zatekala h knjigam in pri 15 letih maturirala na North Hollywood High School. Dodiplomski študij je najprej vpisala na [[Univerza Kalifornije|Univerzi Kalifornije]], a se je prepisala na [[Univerza v Chicagu|Univerzo v Chicagu]], ker je občudovala njen slavni kurikulum. Tam je poleg ostalih obveznosti študirala filozofijo, antično zgodovino in literaturo. Med njenimi predavatelji so bili [[Leo Strauss]], Joseph Schwab, Christian Mackauer, [[Richard McKeon]], [[Peter von Blanckenhagen]] in [[Kenneth Burke]]. Diplomirala je z oceno A.B.<ref>"A Gluttonous Reader", Intervju z M. McQuade v Poague, str. 271–278.</ref> While at Chicago, she became best friends with fellow student [[Mike Nichols]].<ref name=Turow>{{cite news|last=Turow|first=Scott|title=A Time When Things Started in Chicago|url=http://www.nytimes.com/2013/05/17/books/the-third-coast-a-history-of-chicago-by-thomas-dyja.html?_r=0|accessdate=19 May 2013|newspaper=The New York Times|date=16 May 2013}}</ref>

 

 

Po magisteriju iz filozofije je začela z doktorsko raziskavo metafizike, etike, grške filozofije, kontinentalne filozofije in teologije na Harvardu.<ref>Glej Rollyson in Paddock, str. 39; in J. McLaughlin 'Putting Her Body Into It' na http://www.freepatentsonline.com/article/Post-Script/172833464.html.</ref> Filozof [[Herbert Marcuse]] je eno leto preživel s Sontagovo in Rieffom, medtem ko je pisal knjigo ''Eros in civilizacija'' (Eros and Civilization).<ref>Glej Rollyson in Paddock, str. 38.</ref> Sontagova je pred tik ločitvijo od Rieffa leta 1958 raziskovala in prispevala k njegovi študiji ''Freud: The Mind of the Moralist'', ki je izšla leta 1959. Imela sta sina, [[David Rieff|Davida Rieffa]], ki je kasneje postal pisatelj in materin urednik pri založbi Farrar, Straus and Giroux.

Sontagova je prek American Association of University Women prejela štipendijo za šolsko leto 1957–1958 na [[St Anne's College]] v Oxfordu, kamor je odpotovala brez moža in sina.<ref name=Sante>Sante, Luc. [http://www.nytimes.com/2009/02/01/books/review/Sante-t.html?_r=0 "Sontag: The Precocious Years"], Sunday Book Review, ''The New York Times'', 29. januar 2009, dostopno 19. decembra 2012</ref> Tam je študirala z [[Iris Murdoch]], [[Stuart Hampshire|Stuartom Hampshireom]], [[Alfred Ayer| A. J. Ayerjem]] in [[H. L. A. Hart|H. L. A. Hartom]], medtem pa hodila tudi na seminarje [[J. L. Austin|J. L. Austina]] in predavanja [[Isaiah Berlin|Isaiaha Berlina]]. A Oxford ji ni ugajal, zato se je leta 1957 prepisala na Univerzo v Parizu.<ref>See Morton White, ''A Philosopher's Story'', Pennsylvania University Press, 1999, str.148; ter Rollyson in Paddock, str. 43–45</ref> V [[Pariz|Parizu]] se je družila z izseljenimi umetniki in akademiki, kot so [[Allan Bloom]], [[Jean Wahl]], [[Alfred Chester]], [[Harriet Sohmers]] in [[María Irene Fornés]].<ref>[[Edward Field (poet)|Field, Edward]]. ''The Man Who Would Marry Susan Sontag'', Wisconsin, 2005, str. 158–170; Rollyson in Paddock, str. 45–50; in ''Reborn: Journals and Notebooks 1947–1963'', ur. D. Rieff, Farrar, Straus in Giroux, 2008, str. 188–189.</ref> Sontag je pripomnila, da je bil čas, ki ga je preživela v Parizu, morda najpomembnejše obdobje njenega življenja.<ref>Rollyson in Paddock, str. 51–52.</ref> Vsekakor je zagotovilo temelje za dolgo intelektualno in umetniško povezanost s francosko kulturo.<ref>"An Emigrant of Thought", intervju z Jean-Louisom Servan-Schreiberjem, v Poague, str. 143–164</ref> Leta 1959 se je odselila v New York in naslednjih sedem let preživela s Fornésom,<ref>Moore, Patrick. [http://articles.latimes.com/2005/jan/04/opinion/oe-moore4 "Susan Sontag and a Case of Curious Silence"], ''Los Angeles Times'', 4. januar 2005, dostopno 18. decembra 2012</ref>, zopet je pridobila skrbništvo nad svojim sinom<ref name=Sante/> in učila na univerzah, medtem ko je njen literarni ugled rasel.<ref>Rollyson and Paddock, str. 53–54.</ref>

 

Literarna kariera Susan Sontag se je začela in zaključila s fikcijskimi deli. Med pisanjem fikcije je poučevala filozofijo na Sarah Lawrence College, City University of New York ter filozofijo religije z [[Jacob Taubes|Jacobom Taubsom]], [[Susan Taubes]] in [[Hans Jonas|Hansom Jonasom]] na oddelku za religije na Univerze Columbia od 1960 do 1964. Nato je poučevala pisanje na Rutgers University od 1964 do 1965, zatem pa je akademsko kariero zamenjala s pisanjem za polni delovni čas.<ref>Rollyson in Paddock, str. 56–57.</ref>

 

Napisala in režirala je štiri filme in napisala več iger, med katerimi sta bili najuspešnejši ''Alice in Bed'' in ''Lady from the Sea''.{{citation needed|date=December 2012}}

 

Zgodnjo slavo in razvpitost je Sontagova dosegla s svojimi eseji. Pogosto je pisala o umetnosti na precepu visoke in nizke kulture. Razširila je koncept dihotomije forme in umetnost v vseh medijih. Stilu, znanemu kot camp (estetska senzibilnost, ki dojema nekaj kot privlačno ali humoristično, ker se zdi opazovalcu smešno), je dvignila prepoznavnost z zelo branim esejem iz leta 1964 ''[[Notes on "Camp"]]'', v katerem je v umetnost vključila tudi vsakdanje, absurdne in [[Burleska|burleskne]] teme. Kot prva je razložila koncept tistega, kar je v popularni kulturi "tako slabo, da je dobro".{{citation needed|date=December 2012}}