Janko Ponebšek: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m →‎Viri: {{Normativna kontrola}}
m dp
Vrstica 3:
'''Janko Ponebšek''', [[Slovenci|slovenski]] [[pravnik]], davčni uradnik in [[ornitolog]], * [[30. maj]] [[1861]], [[Preska nad Kostrevnico]], † [[14. januar]] [[1935]], [[Ljubljana]].
 
Po končani [[normalka|normalki]] in [[gimnazija|gimnaziji]] v Ljubljani je deloval kot domači učitelj pri grofu [[Attemsi|Attemsu]], nato pa odšel študirat [[pravo]] na [[Univerza v Gradcu|Univerzo v Gradcu]] ter ga končal na [[Univerza na Dunaju|Univerzi na Dunaju]] z doktoratom leta 1891. NatoPotem se je zaposlil kot koncipist (nižji uradnik) pri finančnem ravnateljstvu v Ljubljani in služboval v različnih krajih po [[Kranjska|Kranjskem]]. Do leta 1900 je napredoval do položaja višjega davčnega nadzornika, 1911 je postal finančni svetnik in 1919 višji finančni svetnik pri finančnem ravnateljstvu in davčni administraciji v Ljubljani. Na tem položaju je ostal do upokojitve leta 1927.
 
V mladosti je bil navdušen [[lov]]ec, po doktoratu pa se je ob službi začel sistematično ukvarjati z ornitologijo. Napisal je številne poljudne in strokovne članke o biologiji [[ptiči|ptic]] in lovstvu, tako v domačih (''[[Slovenski narod (časnik)|Slovenski narod]]'', ''[[Laibacher Zeitung]]'', ''Carniola'', ''Glasnik'', ''Življenje'', ''[[Lovec (revija)|Lovec]]'') kot v tujih revijah. Zbiral je gradivo za jugoslovansko ptičjo terminologijo in z imeni sodeloval pri izdaji dela ''Naturgeschichte der Vögel Mitteleuropas'' ([[Johann Friedrich Naumann]], 1905), zasnoval pa je tudi ambiciozen kompendij ''Ornis Sloveniae'', ki naj bi vseboval sistematične opise vseh slovenskih ptic. Tega je začel s [[sove|sovami]], ki so jih tedaj uvrščali med [[ujede]], in objavljal prispevke v strokovni reviji ''Carniola'' ter njenem nasledniku, ''Glasniku Muzejskega društva za Slovenijo'' (1915–1923). Zbrani in ponatisnjeni so bili v njegovem najpomembnejšem delu, knjigi ''Naše ujede I. del: Sove'' (1917) {{cobiss|id=85743104}} v založbi Muzejskega društva za Kranjsko. Nato se je lotil drugih ujed (»kraguljev«), a je večina prispevkov ostala v rokopisu, tako da svojega kompendija ni dokončal.