Socialistična stranka (Francija): Razlika med redakcijama

m
m/dp/pnp
({{normativna kontrola}})
m (m/dp/pnp)
 
Po osvoboditvi Francije 1944 se je SFIO ponovno pojavila, tokrat v koaliciji z močnejšo Komunistično stranko (PCF), ki je postala največja levičarska stranka, in [[Ljudsko republikansko gibanje|krščansko demokracijo]] (MRP). Ta zveza je vzpostavila glavne elemente socialne blaginje Francoska [[Četrta republika|Četrte republike]], vendar ni preživela hladne vojne. Maja 1947 je socialistični ministrski predsednik [[Paul Ramadier]] zavrnil ministre PCF. Blum je predlagal izgradnjo "Tretje sile" z levo sredino in desno sredino proti Gaullistom in komunistom, vendar je bil njegov kandidat za vodstvo SFIO, Daniel Mayer, poražen od [[Guy Mollet|Guya Molleta]].
 
Mollet podprt z levim krilom stranke je govoril marksistični jezik brez spraševanja povezave s sredino in desno sredino. Njegovo vodstvo je bilo zamajano ob strankini razdelitvi na pol leta 1954 okoli vprašanja [[Evropska obrambna skupnost|Evropske obrambne skupnosti]], zaradi katerega je ta načrt propadel. Kasneje je Mollet s stranko zgradil levosredinsko koalicijo z [[Republikanska fronta (Francija)|Republikansko fronto]], ki je dobila večino na zakonodajnih volitvah 1956. Posledično je sicer postal ministrski predsednik, vendar je začel vpliv njegovi stranki padati, prav tako Radikalcem, levica pa tako ni mogla več priti blizu oblikovanju združene fronte. Represivna politika, ki jo je vodil Mollet v [[Alžirskaalžirska osamosvojitvena vojna|Alžirskialžirski vojni]], njegova podpora k vrnitvi [[Charles de Gaulle|de Gaulla]] leta 1958 in podpora referendumu o ustavi [[Francoska Peta republika|Pete republike]] je stranko ponovno razdelila, ob tem je del odpadnikov ustanovil [[Združena socialistična stranka (Francija)|Združeno socialistično stranko]] (PSU). Leta 1959 se je stranka SFIO vrnila v opozicijo, diskreditirana s s svojo politiko v času Četrte republike je dosegla svoje dno v naslednjih nekaj letih.
 
Tako zaradi nasprotovanja načinu predsedniških volitev kot zaradi neizogibne ponovne izvolitve de Gaulla stranka ni imenovala svojega kandidata za predsednika v letu 1965. Posledično je podprla kandidaturo [[François Mitterrand|Françoisa Mitterranda]], nekdanjega ministra v Četrti republiki, ki je bil odločno anti-Gaullist. Podprt z vsemi levičarskimi strankami je dosegel dober rezultat in se soočil z de Gaullom v nepričakovanem drugem krogu, s čimer je postal voditelj nekomunistične levice.