Transfuzija krvi: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m tn |
m dp |
||
Vrstica 2:
'''Transfuzija krvi''' je [[medicina|medicinski]] postopek, pri katerem prejemnik dobi [[kri]] ali krvne proizvode [[Intravenska uporaba zdravila|intravensko]] v svoj [[krvni obtok]], kot nadomestilo za pomanjkanje sestavnih delov krvi. Pomanjkanje je lahko posledica različnih zdravstvenih težav, kot so [[poškodba|poškodbe]], [[slabokrvnost]] ipd. in se ugotavlja z laboratorijskimi [[diagnoza|diagnostičnimi]] postopki. Včasih so za transfuzije uporabljali [[cela kri|celo kri]] brez obdelave (razen dodajanja [[Antikoagulant|sredstva proti strjevanju]]), v sodobni medicini pa se običajno uporablja posamezne izolirane sestavne dele krvi, kot so [[rdeča krvnička|rdeče krvničke]], [[bela krvnička|bele krvničke]], [[krvna plazma]] itd.
[[Transfuziologija]] je panoga medicine, ki se ukvarja s teoretskimi in praktičnimi vidiki transfuzije. ▼
Kri za transfuzijo izvira iz donacij, bodisi od pacienta samega (''avtologna transfuzija''), bodisi, v večini primerov, od druge osebe (''alogena'' oz. ''homologna transfuzija''). Po odvzemu kri obdelajo in s [[centrifugiranje]]m ločijo sestavne dele med seboj, sledi testiranje za [[okužba|okužbe]], ki se lahko prenašajo s krvjo. Po smernicah [[Svetovna zdravstvena organizacija|Svetovne zdravstvene organizacije]] so nujni vsaj testi za [[HIV]], [[hepatitis B]], [[hepatitis C]] in [[sifilis]]. Nujen korak je tudi tipiziranje krvi po [[krvna skupina|krvnih skupinah]], da se zagotovi kompatibilnost med donorjem in prejemnikom ter prepreči zavrnitvene reakcije. Obdelano kri nato spravijo v standardizirano embalažo (»enote«) in shranijo v kontroliranih pogojih. Kljub varnostnim ukrepom in nadzoru kakovosti, ki so standard v razvitih državah, obstaja pri vsaki transfuziji tveganje napak, zato je klinična praksa, da se transfuzija izvaja le v primerih, ko je to nujno potrebno (npr. koncentracija rdečih krvničk pod 7–8 g/dL ali [[hematokrit]] pod 30 %).▼
▲Kri za transfuzijo izvira iz donacij, bodisi od pacienta samega (''avtologna transfuzija''), bodisi, v večini primerov, od druge osebe (''alogena'' oz. ''homologna transfuzija''). Po odvzemu kri obdelajo in s [[centrifugiranje]]m ločijo sestavne dele med seboj, sledi testiranje za [[okužba|okužbe]], ki se lahko prenašajo s krvjo. Po smernicah [[Svetovna zdravstvena organizacija|Svetovne zdravstvene organizacije]] so nujni vsaj testi za [[HIV]], [[hepatitis B]], [[hepatitis C]] in [[sifilis]]. Nujen korak je tudi tipiziranje krvi po [[krvna skupina|krvnih skupinah]], da se zagotovi kompatibilnost med donorjem in prejemnikom ter prepreči zavrnitvene reakcije. Obdelano kri nato spravijo v standardizirano embalažo (»enote«) in shranijo v kontroliranih pogojih. Kljub varnostnim ukrepom in nadzoru kakovosti, ki so standard v razvitih državah, obstaja pri vsaki transfuziji tveganje napak, ki bi lahko ogrozile prejemnikovo zdravje, zato je klinična praksa, da se transfuzija izvaja le v primerih, ko je to nujno potrebno (npr. koncentracija rdečih krvničk pod 7–8 g/dL ali [[hematokrit]] pod 30 %).
▲[[Transfuziologija]] je panoga medicine, ki se ukvarja s teoretskimi in praktičnimi vidiki transfuzije.
== Viri ==
| |||