Zemljiška knjiga: Razlika med redakcijama

[['''Zemljiška knjiga]]''' je [[javna knjiga]], ki vsebuje evidence oziroma podatke o stvarnih pravicah na nepremičninah. Je javna evidenca, ki je zelo pomembna za trg [[nepremičnina]], saj mora biti v njej vpisana prav vsaka nepremičnina, vsaka sprememba lastništva, stvarne pravice, določene obligacijske pravice in nenazadnje tudi pravna dejstva. Pod stvarne pravice prištevamo [[Lastnik|lastninsko pravico]], [[zemljiški dolg]], [[hipoteka]], [[Služnosti|služnostno pravico]]. Med obligacijske pravice pa sodijo zakupna in najemna pravica, predkupna pravica, prepoved odtujitve oziroma obremenitve, posebna pravica javnega dobra. Zemljiška knjiga je zelo pomembna evidenca za lastnike nepremičnin, kupce, prodajalce in druge kateri se na tak ali drugačen način ukvarjajo z nepremičnino.

Osnovna enota zemljiške knjige je [[zemljiškoknjižni vložek]]. V ta vložek se vpisujejo parcele in lastništvelastništva iste katastrske občine.

Zemljiška knjiga ima dvojen pomen, saj ustvarja, ureja in razvršča pravice na nepremičnini. Da bi bil pomen zemljiške knjige pravi, potrebuje zaneslivezanesljive temelje. Zaradi sklenjenih najemnih pogodb je zelo veliko nepremičnin v posesti nelastnikov. To se dogaja tudi pri premičninah, vendar tam ne gre za takšen problem, saj imajo premičnine dosti nižjo vrednost od nepremičnin. Glavni pomen zemljiške knjige je, da mi vanj zaupamo in pri tem uporabljamo načelo dobre vere. Tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo kot lastnik, je tudi dejanski lastnik neke nepremičnine.

Zgodovina zemljiške knjige je zelo zanimiva, prav tako kot pri matični knjigi. Varnost pravnega prometa seda že daleč v preteklost, saj je bilo temu že zelo zgodaj posvečenega veliko časa. Zemljiško knjigo so našli že v starem Egiptu okoli leta 1950 pr. n. št. Takrat so na deščicah zabeležili imena zemljišč in njihove lastnike, prav to so odkrili pri starih Grkih. V Egiptu pa so prve evidence obstajale ob popisu zemlje okoli Nila. Evidence zemljiške knjige pa so bile najdene tudi v starodavnem Orientu. Tisti, ki je niso poznali so bili Rimljani, vendar pa so kljub nepoznavanju zemljiške knjige imeli seznam oziroma listino zemljišč, katere so poimenovali bibliotekon. Tradicija zemljiške knjige pa sega v srednjeevropske države, za slovensko ozemlje jo je uvedel Cesarski patent, to pa je bilo leta 1747. 1871 je bil prvi zakon o zemljiški knjigi na našem ozemlju. Leta 2002 je bila ponovno opravljena alalizaanaliza evidence nepremičnin.

* Načelo dispozicije strank-to pomeni, da je nek vpis v zemljiško knjigo možen, le ob predhodnjempredhodnem predlogu stranke.

* Načelo vrstnega reda-pomeni, ko pride nek predlog za vpis se določi vrstni red tega vpsavpisa v zemljiško knjigo.

Vodenje elektronske zemljiške knjige pomeni, vpis podatkov v elektronsko zemljiško knjigo, pri tem pa tudi vzdrževanje. Vse to najdemo v 1. členu Uredbe. Sistem elektronske zemljiške knjige temelji na centralni informatizirani bazi. 2001 je bila centralna informatizirana baza vzpostavljena. Programska aplikacija in podatki so na enem mestu shranjeni in sicer na centralnem računalniku Centra Vlade za informatiko. Referenti lahko do podatkov dostopajo z enotnim grafičnim umestnikomvmesnikom. Pri elektronskem dostopu do zemljiške knjige je dne 20. 5. 2004 začel veljati tudi Pravilnik o elektronskem dostopu do informatizirane glavne knjige. Pravilnik ureja elektronski dostop, nadomestilo za informatizirano glavno knjigo, tehnične pogoje, pomoč znotraj uporabe sistema, nadzor.