Liberalizem: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 59:
Socialno liberalni program, ki se je začel s [[Franklin Delano Roosevelt|predsednikom Rooseveltom]] v Združenih državah Amerike, [[New Deal]], se je izkazal za zelo priljubljen pri ameriški javnosti.<ref>Whitfield, p. 485. ''Pred Franklinom D. Rooseveltom ni noben politik dobil tako priljubljene odobritve za program reform, ki so prinesele tako sistematičen zaključek drastičnih strukturnih sprememb v industriji in družbi. Socialni liberalizem, kot ga narekuje notranja politika iz New Deal-a v letih 1960, je označila mejo državne socialne dejavnosti, kot je določena in omejena z individualističnimi političnimi kulturami v ZDA.''</ref> Leta 1933, ko je Roosevelt prišel v pisarno, je [[Brezposelnost|stopnja brezposelnosti]] znašala približno 25 odstotkov.<ref>Auerbach in Kotlikoff,. p. 299.</ref> Velikost gospodarstva, merjena z [[ukrepe nacionalnega dohodka in proizvodnje|bruto nacionalnim proizvodom]], je padla na polovično vrednost, ki jo je imela začetku leta 1929 <ref>Dobson,. p. 264.</ref> Volilna zmaga Roosevelta in [[Demokratska stranka (ZDA)|demokratov]] je pripeljala do ogromnega javnofinančnega primanjkljaja in programa javnih del. Kljub temu je do leta 1935 stopnja brezposelnosti padla na le okrog 20 odstotkov. Dodatni državni primankljaj in program javnih del sprožen do druge svetovne vojne, je sčasoma potegnil ZDA iz velike depresije. Od leta 1940 do 1941 se je javna poraba povečala za 59 odstotkov, [[ukrepe nacionalnega dohodka in proizvodnja|bruto domači proizvod]] se je povečal za 17 odstotkov, brezposelnost je padla pod 10 odstotkov prvič po letu 1929.<ref>Knoop, p. 151.</ref> Do 1945 je velik javnofinančni primanjkljaj, [[Javni dolg]], znašal neverjetnih 120 odstotkov BDP-ja, vendar je stopnja brezposelnosti vseeno bila učinkovito odpravljena.<ref>Rivlin, p. 53.</ref> Večina držav, ki so se vlekle iz velike depresije so to storile s povečanjem [[Javnofinančni primankljaj|javnofinančnega primankljaja]] in močne intervencije s strani države.
 
Gospodarska kriza v tem obdobju je spodbudila nemire v evropskem političnem svetu, ki so pripeljali k vzponu [[Fašizem|fašizma]] kot ideologije in gibanja, ki je močno kritiziralo liberalizem.<ref>Perry et al., p. 759. Hitler writes that the chief principle of fascism is the following: ''to abolish the liberal concept of the individual and the Marxist concept of humanity, and to substitute for them the Volk community, rooted in the soil and united by the bond of its common blood''.</ref> V širšem smislu, fašistična ideologija je poudarjala [[Elitizem|elitizem]], absolutno vodstvo, zavrnitev [[Egalitarizem|enakosti]] in uvedbo [[patriarhapatriarhat|patriarhalne družbe]]. Fašistične in nacionalistične zamere iz leta 1930 so končno dosegle vrhunec v drugi svetovni vojni, v najsmrtonosnejšem konfliktu v zgodovini človeštva. [[Zavezniki iz druge svetovne vojne|Zavezniki]] so spreobrnili vojno v letu 1945 in njihova zmaga je postavila temelje za hladno vojno med komunističnimi državami in liberalnimi demokracijami. Hladna vojna je pokazala veliko ideološko konkurenco. Medtem ko so komunistične države in liberalne demokracije tekmovale druga proti drugi, je [[Naftna kriza 1973|gospodarska kriza]] povzročila začasen odmik od Kenezianske ekonomije v mnogih zahodnih vladah. Ta klasična liberalna obnova, znana kot [[neoliberalizem]], je trajala do leta 1990, ki je povzročila gospodarsko privatizacijo industrij, ki so bile prej v državni lasti. Vendar pa je [[Finančna kriza 2007-2010|nedavna gospodarska kriza]] spodbudila [[2008-2009 Keynesian preporod|preporod Kenezianske ekonomske misli.]] Proti koncu 20. stoletja so komunistične države v [[Vzhodna Evropa|Vzhodni Evropi]] [[Revolucije leta 1989|propadle]], pri čemer so liberalne demokracije postale edina večja oblika vladanja. Na začetku druge svetovne vojne je bilo število demokracij po vsem svetu enako kot jih je bilo pred štiridesetimi leti.<ref>Colomer, p. 62.</ref> Po letu 1945 so se liberalne demokracije začele zelo hitro širiti. Vendar pa se liberalne demokracije še vedno soočajo s številnimi izzivi, vključno s širjenjem [[Terorizem|terorizma]] in pa rastjo verskega fundamentalizma.<ref>Wolfe, p. 257.</ref> Vzpon [[Ljudska republika Kitajska|Kitajske]] je tudi velik izziv zahodnega liberalizma, ki je kombinacija avtoritarne vlade in pa kapitalizma.<ref>Gifford, pp. 6–8.</ref>
 
== Filozofija ==