Pieter Zeeman: Razlika med redakcijama

Leta 1896 je na Lorentzovo pobudo začel proučevati učinek [[magnetno polje|magnetnih polj]] na izvor [[svetloba|svetlobe]]. Pri tem je leta 1897 odkril, da so se [[spektralna črta|spektralne črte]] v izsevani svetlobi še dalje razcepile na več drugih črt, kar je postalo znano kot [[Zeemanov pojav]]. V spektru svetlobe, ki jo seva [[plin]] v zunanjem magnetnem polju, so črte razcepljene na več črt. Normalni Zeemanov pojav, pri katerem se spektralna črta v zunanjem magnetnem polju razcepi na tri črte, lahko pojasnimo tudi v okviru [[klasična fizika|klasične fizike]]. [[Gibanje]] [[elektron]]a v [[atom]]u si predstavljamo sestavljeno iz [[nihanje|nihanja]] v smeri magnetnega polja in in iz [[vrtenje|vrtenja]] v eni in v drugi smeri v ravnini, pravokotni na polje. [[Frekvenca]], ki ustreza nihanju, ostane nespremenjena, od frekvenc, ki ustrezata [[kroženje|kroženju]], pa se zaradi magnetnega polja ena nekoliko poveča in druga nekoliko zmanjša. Anomalni Zeemanov pojav, pri katerem se spektralna črta v splošnem razcepi na več črt, pa lahko pojasnimo le [[kvantna mehanika|kvantnomehansko]]. Pri normalnem in anomalnem Zeemanovem pojavu je razcep črt sorazmeren z [[gostota magnetnega polja|gostoto magnetnega polja]]. V spektru [[vodik]]ovega atoma v magnetnem polju z gostoto 0,01 [[Tesla (enota)|T]] ustreza razcepu črt frekvenčna razlika <math>1,4 \cdot 10^{10}</math> s^-1. To je samo <math>3\cdot 10^{-4}</math> razlike med rumenima črtama v [[natrij]]evemu spektru. Zato lahko Zeemanov pojav opazujemo le z zelo ločljivimi [[spektrograf]]i. Pojav je pojasnil Lorentz. Za to odkritje sta leta 1902 oba prejela [[Nobelova nagrada za fiziko|Nobelovo nagrado za fiziko]].