'''Delovno pravo''' je celota [[zakon]]ov, upravnih [[odločba|odločb]] in precedenčnih [[judikat]]ov, ki obravnavajo pravice in obveznosti [[delavec|delavcev]] ter njihovih [[delodajalec|delodajalcev]]. Delovno pravo vsebuje številne vidike odnosov med [[sindikat]]i, delodajalci in delojemalci. V nekaterih državah se to še drobi na obrtne zbornice. Lahko ga delimo na dve poglavitni področji:
* ''individualno delovno pravo'', ki ureja standarde in minimalne pravice posameznih delavcev in varstvo teh pravic.
* ''kolektivno delovno pravo'', ki se nanaša na tristransko razmerje med zaposlenimi, delodajalci in sindikati in je področje vzpostavljanja pogodb in uveljavljanja le-teh pravil preko vlade ali njenih agencij, sodišč ali inšpektoratov.
Vrstica 5:
== Zgodovina ==
Pravice in dolžnosti delavcev so bile predmet urejanja z nastopom [[industrijska revolucija|industrijske revolucije]]. SZ bolj učinkovitim delom in večjim izkupičkom industrijalcev pa tudi z usihanjem suženjske delovne sile se dvigujejo pritiski na bolj človeške ureditve dela, predvsem za otroke. Tako je eden prvih pravnih dosežkov na tem področju z leta 1802 prepoved nočnega dela za otroke ter omejitve dela na 12 ur na dan. Zahtevalo je osnovno izobraževanje za otroške delavce, prostore za spanje in zagotovljena oblačila. Velika Britanija je bila ena prvih držav v stiku z industrializacijo in tako bila tudi nosilka vseh socialnih reform na tem področju. Ostale države so temu sledile, a napredek je bil pogojen s prilagajanju gospodarstva in fevdalizma na nove tehnologije in nove razmere, ki so nastale s porastom izumom in odkritij. Leta 1874 so bile spremembe po daljšem vplivanju že bolj opazne, tako ženske kot otroci so lahko na dan delali maksimalno 10 ur. Podobne reforme ali s podobnimi rezultati so bile izvedene tudi v Franciji, Nemčiji, Švici, Avstriji, Italiji, Španiji, a pomembno je izpostaviti kako različno so uveljavljali to zakonodajo. Avstro-Ogrska monarhija je na madžarski izredno poljedelski polovici imenovani Madžarska kraljevina zapustila izredno malo uresničljive zakonodaje, tako da je avstrijska zakonodaja veljala le kot sekundarni pravni vir, Avstrijski del pa se je skliceval na zakonodajo Velike Britanije pri urejanju varovanja otroških delavcev, vladni inšpektor pa je bil odgovorna oseba za uresničevanje standardov v tovarnah.
Nadaljnje reforme so bile namenjene predvsem delu v rudnikih, ki so bili v veliki večini vsaj delno nadzirani od države. Pravila so bila namenjena predvsem izogibanju možnosti poškodb pri delu ali celo takrat neizogibnih smrtnih žrtev. Te reforme so pričeli s 1880 naprej.
