Katoliška kralja: Razlika med redakcijama

Prva ustanova, ki sta jo vzpostavila, je bila t.i. »Sveta bratovščina« (»Santa Hermandad«). Šlo je za oboroženo milico, katere naloga je bila ohranjati red in preganjati kazniva dejanja. Odlikovala se je po svoji mobilnosti in učinkovitosti. Najverjetneje je bila prva organizirana policijska sila v Evropi. [[File:Escudo inquisicion.gif|thumb|left|Grb španske inkvizicije]]

Izabela in Ferdinand sta morala omejiti tudi moč duhovništva. Po dolgih pogajanjih jima je uspelo pridobiti pravico do imenovanja škofov v svojih kraljestvih. V njunih rokah je ostala tudi [[inkvizicija]]. V njej sta videla močno orožje. V času katoliških kraljev je sožitje z nekatoliškimi veroizpovedmi postalo nekompromisno, strogo in polno preganjanj. Hoteli so ohraniti čistočo katoliške vere, preprečiti, da bi se spreobrnjeni kristjani (t. i. »conversos«) vrnili k starim prepričanjem, kaznovati heretike in zaščititi krščansko družbo pred »okužbo« zs herezijo. Inkvizicija se je sprva znašala predvsem nad judi, kasneje pa še nad vsemi oblikami heterodoksije in prestopki, povezanimi z vero in moralo. Ta nekompromisna politika je dosegla vrhunec marca 1492 z izgonom judov iz kraljestva.

Leta 1482 se je začela vojna za [[Granada|Granado]], zadnjo muslimansko državo na Pirenejskem polotoku. Vojna je zahtevala velike in dolgotrajne vojaške akcije . Zadnji emir Granade, Mohamed XII. (znan tudi kot Boabdil), je predal mesto po osmih mesecih obleganja. Kapitulacija je bila podpisana 25. novembra 1491 in čez nekaj tednov, januarja 1492, sta Izabela in Ferdinand slovesno vkorakala v Granado. S tem se je končala dolgoletna [[rekonkvista]] Pirenejskega polotoka. Kapitulacija pa je muslimanom zagotavljala svobodno veroizpoved, rabo svojega jezika in oblačil, ohranitev svojih običajev ter jim celo obljubljala, da bodo sojeni po svojih zakonih. Obljube so ostale le črke na papirju, saj se je kmalu začelo preganjanje muslimanskega prebivalstva. Prisiljeni so se bili pokristjaniti ali pa oditi iz kraljestva.