Godfrej Bouillonski: Razlika med redakcijama

Od leta [[1076]] je bil fevdni gospod Bouillona, po katerem si je nadel priimek, od leta [[1087]] pa tudi vojvoda spodnje Lorene. Po osvojitvi Jeruzalema leta [[1099]] je postal prvi vladar Jeruzalemskega kraljestva, vendar naslova »kralj« ni uporabljal.

Rojen je bil okoli leta 1060 v Boulogne-sur-Mer v Franciji ali v Baisyju v pokrajini [[Brabant]] v današnji [[Belgija|Belgiji]]. V tistem času so bile te pokrajine del [[Sveto Rimsko cesarstvo|Svetega Rimskega cesarstva]]. Bil je drugi sin Evstahija II. Bouillonskega in Ide Lorenske. Kot drugorojeni sin je imel zaradi pravil dednega prava bolj skromne možnosti za uspeh in bi lahko postal kvečjemu eden od mnogih nižjih plemičev v službi kakšnega večjega zemljiškega gospoda. Imel je srečo, da je Godfrej Hunchback, stric po materini strani, umrl brez potomcev in je za svojega naslednika izbral prav njega. Po njem je nasledil vojvodino Spodnjo Loreno, ki je bila v tistem času zelo pomembna, ker je bila vmesno ozemlje med Francijo in nemškimi deželami. Spodnja Lorena je bila za Nemško kraljestvo in cesarja Svetega Rimskega cesarstva tako pomembna, da se je nemški kralj in bodoči cesar Henrik IV. (vladal od [[1084]] do [[1105]]) leta [[1076]] odločil, da jo bo izročil svojemu sinu, Godfreju pa je kot preskus njegovih sposobosti in zvestobe prepustil samo Bouillon in Antwerpensko marko. Godfrej je Henriku IV. zvesto služil in ga podpiral celo takrat, ko se je s [[papež]]em [[Papež Gregor VII.|Gregorjem VII.]] bojeval za oblast v [[Evropa|Evropi]]. Godfrej se je skupaj s Henrikom bojeval tudi proti rivalskemu Rudolfu Švabskemu, v Italiji pa mu je pomagal osvojiti [[Rim]].

Godfrej se je ves čas bojeval tudi za oblast na svojih posestih, ki mu jih je Henrik hotel vzeti. Matilda Toskanska, vdova njegovega strica, je zahtevala, da posesti pripadejo njej. Znotraj družine je imel še več drugih sovražnikov, ki so imeli enake zahteve, zato sta mu prišla na pomoč brata Evstahij in Baldvin. Po dolgih bojih in dokazovanju zvestobe kralju Henriku IV. je Godfrej leta [[1087]] dobil nazaj vojvodino Spodnjo Loreno. Postal je Godfrej V., [[vojvoda]] Spodnje Lorene. Godfrej kljub utrditvi položaja niti v Nemškem kraljestvu niti drugje v Evropi ne bi imel velike moči, zato se je odpravil na [[Prva križarska vojna|prvi križarski pohod]].

Leta [[1095]] je novi papež [[Urban II.]] pozval na sveto vojno proti [[muslimani|muslimanom]], ki so zasedli [[Jeruzalem]] in druga sveta mesta v [[Sveta dežela|Palestini]]. Križarska mrzlica je zajela celo Evropo, delno zaradi papeževega vpliva, delno pa zato, ker je bila v Evropi množica [[plemstvo|plemičev]], ki so kot drugorojeni in tretjerojeni sinovi, tako kot Godfrej, iskali priložnost izven Evrope. Papež je vsem udeležencem križarske vojne obljubil odpustitev vseh grehov, govorilo pa se je tudi o obširnih ozemljih, ki bi jih bilo treba vzeti muslimanom.

Križarske vojske so preko Evrope potovale ločeno. Nekatere so šle proti jugovzhodu čez [[Madžarska|Madžarsko]], druge pa iz južne Italije čez [[Jadransko morje]]. Godfrej je s svojma bratoma odšel na pot iz Lorene avgusta [[1096]] na čelu vojske kakšnih 40.000 mož. Kronist Robert Menih je zapisal, da so šli po poti [[Karel Veliki|Karla Velikega]], kot jo je imenoval [[papež]] [[Urban II.]] Na Madžarskem je bilo zaradi ropanja nekaj sporov, sicer pa je potovanje potekalo brez večjih težav in križarji so novembra [[1096]] prišli pred [[Istanbul|Bizanc]]. Godfrej je prišel v Bizanc drugi (pred njim je bil Hugo Vermandoiški), za njim pa so v naslednjih nekaj mesecih prišle še ostale vojske.

Godfrej je tudi v naslednjih bitkah s Turki igral stransko vlogo. Uspešno je sodeloval pri reševanju predhodnice v bitki pri Dorilejumu, ko je skupaj z drugimi plemiči napadel in oplenil tabor turške vojske in pri obleganju [[Antiohija|Antiohije]], ki je po krvavih bojih padla junija [[1098]]. Med obleganjem Antiohije je nekaj plemičev spoznalo, da pohod nima nobenega smisla, in se vrnilo v Evropo. Aleksej I. je vedel za brezupno stanje pred Antiohijo, vendar ni prišel na pomoč, čeprav je obljubil. Križarji so na njegov umik spet gledali kot na izdajo in sklenili, da prisega zvestobe ne velja več. Križarji so Antiohijo nazadnje le osvojili in Bohemond, ki je vodil odločilni napad, je mesto zahteval zase. Sledil je turški poskus, da bi križarje pregnali, toda vojska [[mosul]]skega [[atabeg]]a [[Kerboga|Kerboge]] je pred mestom doživela poraz in se umaknila.

Po zmagi je prišlo v križarski vojski do razdora: [[škof]] [[Ademar iz Puya|Ademar]], ki je bil velika avtoriteta, je umrl, Bohemond se je odločil, da bo ostal v [[Kneževina Antiohija|Antiohiji]] in utrdil svojo oblast, Baldvinov mlajši brat pa se je odpravil proti vzhodu v [[Grofija Edesa|Edeso]]. Večina vojakov je želela nadaljevati pohod na jug proti Jeruzalemu, temu pa so nekateri nasprotovali in zavlačevali odhod. Po nekaj mesecih čakanja je vojska Rajmonda prisilila, da so krenili proti Jeruzalemu, Godfrej pa se mu je pridružil. Med pohodom v Palestino so križarji naleteli na novega sovražnika, vojsko [[Fatimidi|Fatimidov]], muslimanov iz severne Afrike, ki je avgusta [[1098]] zavzela Jeruzalem.

Križarska vojska je prišla pred Jeruzalem junija [[1099]] in se s pomočjo oblegovalnih stolpov povzpela na mestno obzidje. Glavni napad je bil [[14. julij|14.]] in [[15. julij]]ajulija [[1099]]. V mesto je čez obzidje najprej prišel Godfrej in nekaj njegovih vitezov. V osvojenem mestu se je začel pokol, v katerem so pobili večino [[Judje|Judov]] in [[muslimani|muslimanov]], med žrtvami pa so bili tudi [[kristjani]].

V osvojenem mestu je bilo treba vzpostaviti vlado, zato je bil [[22. julij]]ajulija [[1099]] v cerkvi Svetega groba posvet. Mesto kralja so najprej ponudili [[Rajmond IV. Touluški|Rajmondu Touluškemu]], ki je ponundo zavrnil. S tem je verjetno hotel pokazati svojo pobožnost, istočasno pa je najbrž upal, da bodo plemiči kljub upiranju izvolili prav njega. Godfrej, ki je po obleganju Antiohije postal bolj priljubljen od Rajmonda, se za svojo pobožnost ni bal, zato je ponudbo, naj postane posvetni vladar, brez oklevanja sprejel.

Med svojim kratkim vladanjem je moral Godfrej braniti novo Jeruzalemsko kraljestvo pred [[Fatimidi]] iz [[Egipt]]a. Fatimide je porazil avgusta [[1099]] v [[Bitka pri Askalonu|bitki pri Askalonu]]. Soočal se je tudi z odporom jeruzalemskega [[patriarh]]a [[Dagobert iz Pise|Dagoberta iz Pise]], ki je bil Tankredov zaveznik. Čeprav so križarji že skoraj osvojili Askalon, je Godfrej preprečil, da bi si mesto prisvojil Rajmond St.Gilleski in mesto je ostalo še nekaj let v muslimanskih rokah.

Leta [[1100]] je bil Godfrej prešibek, da bi lahko razširil ozemlje Jeruzalemskega kraljestva. S svojimi zmagami leta [[1099]] in vojaškimi pohodi leta [[1100]] je kljub temu prisilil Akko, Askalon, Arsuf, Jaffo in Cezarejo, da so mu plačevali davke. Medtem so spori z Dagobertom še trajali, vendar je vsebino sporov težko odkriti. Dagobert je verjetno poskušal vrniti Jeruzalem pod papeževo oblast, vendar njegove namere niso povsem jasne. O sporih še največ pove [[Viljem iz Tira]], pa še pri njem naletimo na težave. Viljem je edini, ki pravi, da je Dagobert hotel prisiliti Godfreja, da papežu odstopi Jeruzalem in Jaffo, drugi kronisti, na primer [[Albert iz Aachna]] in Ralf iz Caena, pa namigujejo, da sta tako Dagobert kot njegov zaveznik Tankred Godfreju prisegla, da bosta za njegovega naslednika priznala samo enega od njegovih bratov ali enega od njegovih krvnih sorodnikov. Ne glede na to, kakšne načrte je imel Dagobert, se je vsebina prisege izpolnila. Ko je Godfrej umrl, je bil Dagobert v Haifi in ni mogel preprečiti, da ne bi [[25. december|25. decembra]] [[1100]] za novega kralja okronali Godfrejevaga brata [[Baldvin I. Jeruzalemski|Baldvina]].

»''Med obleganjem Akke je Godfreja, vladarja Jeruzalema, zadela puščica in ga ubila''«, je zapisal [[Arabci|arabski]] [[kronika|kronist]] Ibn al-Qualanisi. Krščanski kronisti tega ne omenjajo. Namesto tega [[Albert iz Aachna]] in Ekkehard Aurski poročata, da je Godfrej junija [[1100]] v Cezareji zbolel in umrl. Kasneje so bili prepričani, da ga je zastrupil cezarejski [[emir]], verjetno pa je šlo samo za govorice. Viljem iz Tira tega ne omenja. Govorilo se je tudi, da je pojedel zastrupljeno jabolko.

V [[Händl]]ovi prvi operi ''Rinaldo'' ([[1711]]) je Godfrej prikazan kot Goffredo.

[[24. avgust]]aavgusta [[1848]] so sredi Kraljevega trga v [[Bruselj|Bruslju]] ([[Belgija]]) postavili spomenik Godfreja Bouillonskega na konju. Kip je izdelal Eugène Simonis.

Leta [[2005]] je v valonski inačici seznama največjih Belgijcev (De Grootste Belg) zasedel 17. mesto.

* {{cite book | last =Holböck, | first =Ferdinand, prevod v| angleščinoMichaelauthorlink =Ferdinand Holböck | others=Michael J. Miller, (2002).translator | title =Married Saints and Blesseds, | publisher =Ignatius Press, | year =2002 | pages =147. ISBN| isbn =0-89870-843-5. }}