Književnost in gledališče 60. let 20. stoletja: Razlika med redakcijama

Za '''[[književnost]] in [[gledališče]] [[1960.|60. let]]''' so značilni [[uporništvo]] in [[napad]], postavljanje [[ogledalo|ogledala]] družbi in iskanje [[ideal]]a. V tem desetletju kriz in spopadov, so bili [[pisatelj]]i, sodobniki priča postavitvi [[Berlinski zid|Berlinskega zidu]], ter bili priče [[Vietnamska vojna|vojne v Vietnamu]], pariškemu maju [[1968]], [[praška pomlad|praške pomladi]] in [[kitajska kulturnaKulturna revolucija|kitajske kulturne revolucije]], [[izziv|izzvani]], da so se [[opredelitev|opredelili]]. Dogodki so spolitizirali [[književnost]] in razdelili [[literat]]e. Zaradi [[emancipacija|emancipacije]] in osvoboditve iz [[tradicija|tradicionalnih]] spon je na koncu od [[umetniško sporočilo|sporočila]] rodu iz [[1968]] vendar ostalo več kot samo [[beseda|besede]].

Tema [[Tretji rajh|Nemčije]] je bila žgoča. V 60. letih so vsi veliki pisatelji nemškega povojnega časa pisali [[roman]]e, ki so se uvrstili med njihove najpomembnejše [[stvaritev|stvaritve]], vsi pa soočajo bralce z njihovo lastno deželo. To so ''Tretja knjiga o Achimu'' ([[1961]]) [[Uwe Johnson|Uweja Johnsona]], ''Klovnovi pogledi'' ([[1963]]) [[Heinrich Böll|Heinricha Bölla]], ''Pasja leta'' ([[1963]]) [[Günter Grass|Günterja Grassa]], ''Samorog'' ([[1966]]) [[Siegfried Lenz|Siegfrieda Lenza]].

Takšna vloga je bila bolj tvegana na oni strani [[železna zavesa|železne zavese]]. Po [[Walter Ulbricht|Ulbrichtovi]]ovi zgraditvi zidu se je le malokomu posrečilo izseliti se iz [[Nemška demokratična republika|NDR]]. [[kritika|Kritične]], [[uporništvo|uporniške]] glasove, na primer [[Wolf Biermann|Wolfa Biermanna]], so zadušili z dolgoletnimi [[prepoved]]miprepovedmi [[nastopanje|nastopanja]] in [[objavljanje|objavljanja]]. [[Christa Wolf]], takratna kandidatka za članico [[centralni komite|centralnega komiteja]] [[Socialistična enotne stranke Nemčije|Socialistične enotne stranke Nemčije]], je dosegla z romanom ''Razdeljeno nebo'' (1963) v enem letu sedem [[izdaja|izdaj]]. Samo zato, ker se njeno prikazovanje nemške razdelitvene [[beda|bede]] drži mej [[uradno]] še možnega, so roman lahko natisnili v [[vzhodni Berlin|vzhodnem Berlinu]].

Šestdeseta leta so delo pisateljev in [[gledališčnik]]ov obremenila s [[Politizacija|politizacijo]], kot nobeno drugo desetletje po [[Druga svetovna vojna|II. svetovni vojni]].

V [[Nemška demokratična republika|vzhodni Nemčiji]] je tudi zaradi politizacije razpadla [[Skupina 47]], uveljavljena predstavnica povojne [[književnosti]].

Celo njeni [[antiavtoritarnost|antiavtoritarni]] pisci [[1965]] niso hoteli slediti [[Peter Weiss|Petru Weissu]], ko je zahteval odločitev za [[socializem]]:

: »''Med možnostma, ki mi zdaj preostajata na izbiro, vidim le v socialistični družbeni ureditvi možnost za odpravo obstoječih [[nepravilnost]]inepravilnosti v svetu.''«

: »''Ne more vsakdo stresati naokoli svoje izpovedi. (...) Zlahka pogrešam levičarsko [[moralno orožje]]. Nisem [[Idealizem|idealist]]. Raje kot [[izpoved]]iizpovedi imam [[dokaz]]edokaze. Ljubši kor [[čustvo|čustva]] so mi [[dvom]]i. Sovražim [[revolucija|revolucionarno]] čvekanje. Ne potrebujem protislovnih podob sveta. Ob dvomu odloča resničnost.''«

Peter Weiss, nemški pisatelj s [[Švedska|švedskim]] [[državljanstvom]] in član [[Komunistična stranka Švedske|Komunistične stranke Švedske]], je istega leta ([[1965]]) spravil z [[dokumentarna igra|dokumentarno igro]] ''Raziskava'', [[oratorij]]em v 11 [[spev]]ih na podlagi listin [[frankfurtski taboriščni proces|frankfurtskega taboriščnega procesa]], na [[Evropa|evropske]] [[oder|odre]] razpravo o [[koncentracijskoKoncentracijsko taborišče Auschwitz|koncentracijskem taborišču]] [[Auschwitz]] - ob tem je napisal [[pasijonka|pasijonko]] ali [[propagandna igra|propagandno igro]].

[[Gledališče]] je preplavila [[dokumentarnost]]. V ''[[Andora (igra)|Andori]]'' je [[Max Frisch]] [[1961]] ustvaril izmišljeno [[parabola|parabolo]] o posamezni in skupni [[krivda|krivdi]]. Drugače pa sta ravnala [[Rolf Hochhuth]], ki je leta [[1963]] z igro ''Namestnik božji'' neposredno obsodil molk [[Vatikan]]a ob Hitlerjevem uresničevanju »[[dokončna rešitev|dokončne rešitve judovskega vprašanja]]«, in [[Heinar Kipphardt]] o [[cerkev (organizacija)|cerkveni]] in [[jedrsko orožje|jedrski]] politiki, ki sta zelo odmevno zrcalili [[sodobnost]] in njena moralna merila.

V gledališče je prihajalo novo [[občinstvo]]. Veliko bolj so ga zanimali odgovori na žgoča sodobna vprašanja kot pa še tako bleščeče in komediantsko zaigrane [[absurdnostAbsurdna drama|zaigrane absurdnosti]]i življenja, kakor jih je na začetku desetletja z nenadnim uspehom - kakor bi se pojavil [[komet]] - prikazal [[Harold Pinter]] v ''Hišniku''. Šele sčasoma so gledalci dokumentarnih iger spoznali, da njihovo navidezno objektivnost gradi precejšen delež umetniškega urejanja in da šele iz tega izvira njeno učinkovanje. Druga pota je ubiralo [[New York|njujorškonewyorško]] ''[[Živo gledališče]]'', ki je 1961 redno gostovalo po [[Evropa|Evropi]]. Tudi v njem so bila v središču sodobna vprašanja in [[ozaveščanje]] o družbenih razmerah, in ker je skupina igrala [[ekspresivnost|ekspresivno]], [[spontanost|spontano]] in [[anarhaičnost|anarhaično]], je pritegovala občinstvo.

V Sloveniji je bil to čas burnih političnih odzivov na prva eksperimentralna gledališča, predvsem [[Oder 57]], ki je z uprizoritvami takratnih sodobnih slovenskih dramatikov ([[Dominik Smole]], [[Primož Kozak]], [[Dane Zajc]], [[Marjan Rožanc]], [[Peter Božič]]) sprožil tudi dejanja cenzure ter celo ukinitve Odra 57 in revije [[Perspektive|''Perspektive'']]. Hkrati pa so bila ta leta, kot v knjigi ''Med zapeljevanjem in sumničavostvo'' opozarja [[Tomaž Toporišič]], tudi leta nastanka prvih skupin gledališke neoavantgarde, predvsem skupine [[Pupilija Ferkeverk]], ki jo je vodil [[Dušan Jovanović]] in je združevala novo generacijo pesnikov, igralcev in drugih umetnikov.

== V ospredju Evropejci in Severno američaniSevernoameričani ==

Svetovna književna dela ne zaživijo že z nastankom, temveč šele s prehajanjem v druge [[Jezik (sredstvo sporazumevanja)|jezik]]e. Po podatkih [[Organizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo|Unesca]] za [[1964]] je bil najpogosteje prevajan [[Shakespeare]], sledili so mu [[Lenin]] ter [[Enid Blyton]], [[Agatha Christie]] in [[Georges Simenon]], trojica iz številne skupine pisateljev mladinskih pripovednih del in [[kriminalka|kriminalk]]. Med [[romanopisec|romanopisci]] so bili najbolj prevajani [[John Steinbeck]], [[Hemingway]], [[Alberto Moravia]] - in [[Jean-Paul Sartre]] z [[avtobiografija|avtobiografijo]] ''Besede'' ([[1964]]), [[drama]]midramami in romani.

[[Britanci]], [[Francozi]] in [[Američani]], s takšnim zaporedjem [[narod|narodne pripadnosti]] prevajanih pisateljev je [[statistika]] Unesca še enkrat potrdila svetovno prevlado [[ZahodZahodni svet|evropsko-severnoameriške]] [[kultura|kulture]]. Toda v svetovno književnost so z novimi imeni vstopili tudi [[Japonci]] in [[Latinoameričani]] oziroma so postali v Evropi znani z nekajdesetletno zamudo šele v [[1950.|50. letih]]. To velja za dela [[Argentinci|Argentinca]] [[Octavio Paz|Octavia Paza]], drugače pa je bilo z romanom ''Sto let samote'' [[Kolumbijci|Kolumbijca]] [[Gabriel Garcia Marquez|Gabriela Garcie Marqueza]] iz [[1967]]. Prva [[naklada]] je bila razprodana v dveh tednih in tudi po svetu je zaslovel prav kmalu.

Najbolj osupljiv dokaz, da je zanimanje prešlo meje [[evrocentrizem|evrocentrizma]], je prinesel [[uporništvo|uporniški]] [[mladina|mladi rod]] 60. let. V [[rdeča|rdeče]] [[umetno usnje]] vezane ''Besede'' [[predsednik]]a [[Mao ZedongCetung|Maa Cetunga]]a so kot [[Rdeča knjižica]] prehajale iz rok v roke. Veliki predsednik je napovedoval bližnjo zmago [[socializem|socializma]] nad »hudičem« [[imperializem|imperializma]]. Tisoči [[Evropejci|Evropejcev]] so navdušeno sprejemali sporočilo Rdeče knjižice, pri tem pa spregledali, kako surovo [[Ljudska republika Kitajska]] krši [[Človekove pravice|temeljne človekove pravice]].

V [[hladna vojna|hladni vojni]] je bila strah zbujajoča politična [[nasprotnica]] [[supersila]] [[Sovjetska zveza]]. [[Aleksander Isajevič Solženicin]], priča in žrtev kazenskih taborišč [[Josip Visarijonovič Džugašvili|Josipa V. Stalina]], je lahko [[1962]] pod varstvom [[Nikita Hruščov|Nikite S. Hruščova]] objavil ''En dan Ivana Denisoviča'', prvo poročilo o [[gulag]]ih , [[Sibirija|sibirskih]] [[delovno taborišče|delovnih taboriščih]]. Poznejši Solženicinovi obračuni s [[stalinizem|stalinizmom]] (''Rakov oddelek'', ''Prvi krog'') niso smeli iziti v [[Sovjetska zveza|ZSSR]], vendar so [[1968]] prišli na [[Zahod]] in so izšli v številnih [[prevod]]ihprevodih. To je bilo značilno, saj so prav takrat čete [[Varšavski pakt|Varšavskega pakta]] zatrle vna [[Češkoslovaška|ČeškoslovaškiČeškoslovaškem]] poskus uresničevanja »socializma s človeško podobo«, s čimer se je končala [[praška pomlad]].

Iz [[Združene države Amerike|ZDA]], države z bolj ali manj [[literarna uspešnica|literarnimi uspešnicami]], sta prišla ''Herzog'' (1964) [[Saul Bellow|Saula Bellowa]], in ''Ameriški sen'' (1965) [[Norman Mailer|Normana Mailerja]], rezek, zasrašujoč [[New York|njujorški]]newyorški roman. Največ razpravljanja pa je sprožil [[emancipacija|emancipacijski]] roman ''Skupina'' (1963) pisateljice [[Mary McCarthy]]. Njegova [[spolna sproščenost]] je bila [[spotikljivost|spotikljiva]] tudi za Evropo, v kateri je [[london]]skolondonsko [[sodišče]] šele [[1960]] oprostilo ''[[Ljubimec lady Chatterley|Ljubimca lady Chatterley]]'' [[David Herbert Lawrence|Davida Herberta Lawrencea]] obtožbe zaradi [[pornografija|pornografskosti]] in dovolilo objavo neokrnjenega besedila.

Umetnost svobodnega [[pripovedništvo|pripovedništva]] je dosegla enega vrhov v romanu ''Naj mi bo ime Gantenbein'' (1965) [[Švicarji|Švicarja]] [[Max Frisch|Maxa Frischa]], v romanu neomejenih možnosti [[fantazija|fantazije]] in [[domišljija|domišljije]], begajočega prepleta [[iluzija|iluzije]] in [[življenjska modrost|življenjske modrosti]].