Glasbeni klasicizem: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
m vrnitev sprememb uporabnika 194.249.165.75 (pogovor) na zadnje urejanje uporabnika SportiBot |
||
Vrstica 1:
[[Slika:Wolfgang-amadeus-mozart 1.jpg|thumb|right|250px|[[Wolfgang Amadeus Mozart]]]]
[[Slika:Haydn portrait by Thomas Hardy (small).jpg|thumb|right|250px|[[Joseph Haydn]]]]
[[Slika:Beethoven.jpg|thumb|right|250px|[[Ludwig van Beethoven]]]]
'''Klasicizem''' je [[glasba|glasbeni]] slog v [[Evropa|evropski]] [[resna glasba|resni glasbi]]. V klasicizmu prevladuje polifonija oz. večglasje. Kronološko ga okvirno ga umeščamo med letnici [[Bach]]ove ([[1750]]) in [[Ludwig van Beethoven|Beethovnove]] smrti ([[1827]]), čeprav potekata prehoda iz [[Baročna glasba|baroka]] v [[klasicizem]] in iz klasicizma v [[romantična glasba|romantiko]] dlje časa. Izraz klasicizem v [[slovenščina|slovenskem jeziku]] pogosto dvoumno poimenujemo s splošnejšim pojmom '''klasika''', ki ima več pomenov (od [[Grki|starogrške]] in [[Rimska umetnost|rimske umetnosti]] pa do sinonima resnično, lepo, razumljivo, vzorno; za slog ustaljenih značilnosti neke [[kultura|kulture]]).
V dobi klasicizma je družbeni razvoj potekal od [[fevdalizem|fevdalizma]] k [[meščanstvo|meščanstvu]], ki se je porajalo kot nov, napredni [[družbeni sloj]] in si začelo ustvarjati svoj lastni slog življenja. Ta prehod se je kazal tudi v umetnosti, ki vselej reagira na premike v razvoju človeške družbe. Za razliko od prejšnjih obdobij, ko je bila [[umetna glasba|umetna]] [[posvetna glasba]] izvajana le v zaprtih krogih premožnejšega sloja, je meščanstvo prineslo [[demokracija|demokratizacijo]] z odpiranjem javnih [[gledališče|gledališč]] in [[koncertna dvorana|koncertnih dvoran]]. S pridobitvijo novega občinstva je bilo širšemu krogu ljudi omogočeno aktivno sodelovanje pri oblikovanju nove umetnosti. Prvi javni koncerti so se začeli v [[London]]u leta [[1914]], v [[Pariz]]u leta [[1725]], na Dunaju pa sredi [[18. stoletje|18. stoletja]].
Klasicizem, ki se nanaša na oživitev [[Antika|antičnih]] [[ideal]]ov, se je najmočneje izrazil v glasbeni umetnosti, ker so druge (predvsem upodabljajoče) umetnosti tovrsten preporod doživele že v [[Renesansa|renesansi]] in so se lahko opirale na bogatejšo tradicijo. Glasba antike žal ni ohranjena in zaradi pomanjkanja konkretnih vzgledov je za glasbenike preteklo več časa, kot za tvorce drugih umetniških zvrsti.
Glasbo, ki je šele s klasicizmom dosegla razmerje med vsebino in obliko, so skladatelji usmerjali k naravni preprostosti, sproščenosti in optimizmu (približno 80 % [[Wolfgang Amadeus Mozart|Mozart]]ove glasbe je napisane v durovi [[tonaliteta|tonaliteti]]. Trije stebri tega obdobja so skladatelji Mozart, [[Joseph Haydn|Haydn]] in Beethoven, obdobje sàmo pa je bilo poimenovano šele po Beethovnovi smrti. Ker so vsi delovali tudi na Dunaju, jih označujemo kot [[dunajski klasiki|dunajske klasike]].
| |||