|
Pomen arhitekturne teorije in njenega odnosa do prakse projektiranja se je skozi zgodovino spreminjal. Pri opredelitvi pojma arhitekturne teorije si lahko pomagamo z etimologijo besede teorija: Beseda teorija izvira iz latinske besede theoria, ki izvira iz grške besede theoros (θεωρός) - opazovalec; osnova besedi theoros je beseda theasthai (θεασθαι) - pogled na, premišljevati, preudarjati, kontemplirati<ref name=":0">{{Navedi knjigo|title=The Theory of Architecture: Concepts, Themes & Practices|last=Johnson|first=Paul-Alan|publisher=John Wiley & Sons|year=1994|isbn=978-0471285335|location=New York|page=|cobiss=}}</ref>.
NasplohUhojeno razumevanje odnosa med teorijo in prakso je, da je na eni strani teorija kot sistem abstraktnih teoretičnih načel, na drugi strani pa je praksa kot uresničevanje teh načel. To razumevanje se sodobnaje v arhitekturi uveljavilo v sedemnajstem stoletju. Teorijo se je začelo razlagati kot "tisto področje umetnosti ali tehnično disciplino, ki obstaja v obliki vednosti, skupka načel ali metod, in se razlikuje od arhitekturne prakse"<ref name=":0" />. Danes se uveljavlja razumevanje, da je arhitekturna teorija eksplicitnosestavni del same prakse arhitekture. Ena od opornih točk tega razumevanja je delo Michela Foucaulta, v skladu s katerim teorija ne služi aplikaciji v praksi, ampak je praksa.<ref name=":0" />. Sodobna arhitekturna teorija se v svojih razvijanjih opira na (sodobno ) filozofijo. Pri tem lahkopogosto povzema miselne sisteme izbranih filozofskih disciplin ter jih prevaja v sebi lasten jezik<ref name=":1">{{Navedi knjigo|title=Architectural Theory Since 1968|last=Hays|first=K. M.|publisher=The MIT Press|year=2000|isbn=0-262-08261-6|location=Cambridge (Mass.)|page=|cobiss=}}</ref>. Fredric Jameson to imenuje transkodiranje, kar lahko na kratko opišemo kot izumljanje nove skupine izrazov (novega jezika), ki nam omogoča, da povežemo dve med seboj različni stvari ali dve različni ravni strukturne resničnosti – kot sta filozofija in arhitektura – na način, ki omogoča, da izražata in razlagata ena drugo<ref name=":1" />. Sodobno teorijo arhitekture opredeli Michael Hays kot prakso posredovanja (mediacije), ki je v svoji najširši obliki ustvarjanje odnosov med formalnimi analizami arhitekturnega dela in njegove socialne podlage ali konteksta; na način, ki pokaže, da ima arhitekturno delo avtonomno moč, s katero zanika, spreminja, ustvarja, nadomešča ali poustvarja ta kontekst<ref name=":1" />. ▼Uhojeno razumevanje odnosa med teorijo in prakso je, da je na eni strani teorija kot sistem abstraktnih teoretičnih načel, na drugi strani pa je praksa kot uresničevanje teh načel. To razumevanje se je uveljavilo šele v sedemnajstem stoletju. Prej sta bili področje teorije in prakse neločljivo povezani. V 17. stoletju pa se začne teorijo razlagati kot »tisto področje umetnosti ali tehnične discipline, ki obstaja v znanju in izražanju dejstev, od katerih je odvisna, njenih načel ali metod in se razlikuje od njene prakse«<ref name=":0" />.
Danes se teorijo razume kot sestavni del arhitekturne prakse. Ena od opornih točk tega razumevanja je delo Michela Foucaulta, v skladu s katerim teorija ne služi aplikaciji v praksi, ampak je praksa<ref name=":0" />.
▲Nasploh se sodobna arhitekturna teorija eksplicitno opira na sodobno filozofijo. Pri tem lahko povzema miselne sisteme izbranih filozofskih disciplin ter jih prevaja v sebi lasten jezik<ref name=":1">{{Navedi knjigo|title=Architectural Theory Since 1968|last=Hays|first=K. M.|publisher=The MIT Press|year=2000|isbn=0-262-08261-6|location=Cambridge (Mass.)|page=|cobiss=}}</ref>. Fredric Jameson to imenuje transkodiranje, kar lahko na kratko opišemo kot izumljanje nove skupine izrazov (novega jezika), ki nam omogoča, da povežemo dve med seboj različni stvari ali dve različni ravni strukturne resničnosti – kot sta filozofija in arhitektura – na način, ki omogoča, da izražata in razlagata ena drugo<ref name=":1" />. Sodobno teorijo arhitekture opredeli Michael Hays kot prakso posredovanja (mediacije), ki je v svoji najširši obliki ustvarjanje odnosov med formalnimi analizami arhitekturnega dela in njegove socialne podlage ali konteksta; na način, ki pokaže, da ima arhitekturno delo avtonomno moč, s katero zanika, spreminja, ustvarja, nadomešča ali poustvarja ta kontekst<ref name=":1" />.
=== Arhitekturna zgodovina ===
|
