Pokristjanjevanje Alpskih Slovanov: Razlika med redakcijama

'''Pokristjanjevanje Alpskih Slovanov''' se je začelo v [[8. stoletje|8. stoletju]] in je trajalo vse do 20. stoletja To delo so menihi in duhovniki upravljali postopoma. V času pokristjanjevanja lahko govorimo tudi o času dvoverja, saj sta vzporedno obstajala krščanska in "stara" vera Slovanov.<ref>SCHNABL, Bojan-Ilija. Inkulturacija, fenomen kulturnih procesov na Koroškem. Studia mythologica Slavica, ISSN 1408-6271. [Tiskana izd.], 2012, 15, str. 231-246, ilustr. http://sms.zrc-sazu.si/pdf/15/SMS-2012-15_Schnabl.pdf. [COBISS.SI-ID 34637869]</ref><ref>SCHNABL, Bojan-Ilija. Inkulturation. V: STURM-SCHNABL, Katja (ur.), SCHNABL, Bojan-Ilija (ur.). [[Enciklopedija slovenske kulturne zgodovine na Koroškem|Enzyklopädie der slowenischen Kulturgeschichte in Kärnten/Koroška : von den Anfängen bis 1942]]. Wien: Böhlau, 2016, bd. 1, a-I, str. 523-527, ilustr. [COBISS.SI-ID 22187016]</ref>

Sprva so celotno območje [[Naselitev Slovanov v Vzhodne Alpe|naselitve Alpskih Slovanov]] pokristjanjevali duhovniki iz [[Salzburg]]a<ref>Otto Kronsteiner: Salzburg. V: [[Enciklopedija slovenske kulturne zgodovine na Koroškem|Enzyklopädie der slowenischen Kulturgeschichte in Kärnten/Koroška : von den Anfängen bis 1942]], Dunaj 2016, 3. zv.</ref>, kasneje pa iz dveh središč, ki so ju določili leta [[796]] na vojnem pohodu proti [[Avari|Avarom]]<ref>Otto Kronsteiner: Awaren. V: [[Enciklopedija slovenske kulturne zgodovine na Koroškem|Enzyklopädie der slowenischen Kulturgeschichte in Kärnten/Koroška : von den Anfängen bis 1942]], Dunaj 2016, 1. zv.</ref>. [[Salzburg|Salzburški]] nadškof [[Arn]] je na posvetu določil reko [[Drava|Dravo]], kot mejo vpliva Salzburške in Oglejske cerkve, kar je frankovski vladar [[Karel Veliki]] potrdil leta [[811]].

Oblast je po smrti svojega očeta [[knez Borut|kneza Boruta]] prevzel prvi krščanski [[karantanski knez]]<ref>Otto Kronsteiner: Duces Carantanorum. V: [[Enciklopedija slovenske kulturne zgodovine na Koroškem|Enzyklopädie der slowenischen Kulturgeschichte in Kärnten/Koroška : von den Anfängen bis 1942]], Dunaj 2016, 1. zv.</ref> [[knez Gorazd|Gorazd]], ki so ga na Bavarskem dvoru, kot talca vzgojili v kristjana. Po treh letih vladanja, je Gorazd umrl. Nasledil ga je njegov bratranec [[Hotimir, knez Karantanije|Hotimir]] (vladanje 752-769). Skupaj s Hotimirjem je v [[Karantanija|Karantanijo]] prišel tudi prvi [[duhovnik]], ki je začel oznanjati krščansko vero. Večina duhovnikov je prihajala iz [[Salzburg]]a, od tam pa jih je pošiljal škof [[Virgil]]<ref>Otto Kronsteiner: Virgil. V: [[Enciklopedija slovenske kulturne zgodovine na Koroškem|Enzyklopädie der slowenischen Kulturgeschichte in Kärnten/Koroška : von den Anfängen bis 1942]], Dunaj 2016, 3. zv.</ref>. Karantanski [[pokrajinski škof]] je bil [[Modest]]]]<ref>Otto Kronsteiner: Modestus. V: [[Enciklopedija slovenske kulturne zgodovine na Koroškem|Enzyklopädie der slowenischen Kulturgeschichte in Kärnten/Koroška : von den Anfängen bis 1942]], Dunaj 2016, 2. zv.</ref>. V njegovi pristojnosti je bilo nadziranje širjenja vere, blagoslavljanje novih cerkva in posvečevanje duhovnikov po [[kanon|kanonskih določilih]]. V namen širjenja vere so začeli zidati prve [[samostan]]e in in [[cerkev (zgradba)|cerkve]]. Cerkve so pogosto zidali na mestu staroverskih svetih mest in si jih s tem prisvojili, častilcem prejšnje vere pa prepovedali njihovo bogoslužje. Zato se na nekatere cerkve navezuje ljudsko izročilo, da je bilo "tam prej svetišče druge vere".<ref>Pleterski, A.: Poliški tročan. Pleterski A.: Studia Mythologica Slavica 9, 2006.</ref>

Krščanstvo se je širilo postopoma. Vero je morala najprej sprejeti celotna knezova družina, saj mu bo tako lahko sledilo ljudstvo. [[Karantanci]]]]<ref>Otto Kronsteiner: Carantani. V: [[Enciklopedija slovenske kulturne zgodovine na Koroškem|Enzyklopädie der slowenischen Kulturgeschichte in Kärnten/Koroška : von den Anfängen bis 1942]], Dunaj 2016, 1. zv.</ref> so se širjenju krščanstva sprva uspešno upirali, vendar so bili zatrti. Misijonska dejavnost se je še stopnjevala. Naloga misijonarjev je bila, da se Slovane, ki so častili svoje starodavne bogove tako ali drugače, spreobrne v semitsko religijo - krščanstvo. Za krščanskega boga Jehovo pa naj se uporabi ime Bog, izraz, ki označuje slovanske bogove.

Pokristjanjevanju so sledili upori, s katerimi so hoteli pregnati krščansko vero. Dvakrat so se poskušali upreti, ampak so bili obakrat zatrti. Po smrti kneza Hotimira so se uprli tretjič. Tokrat so iz dežele za nekaj let pregnali vse krščanske duhovnike.]]<ref>Darja Mihelič: Carmula. V: [[Enciklopedija slovenske kulturne zgodovine na Koroškem|Enzyklopädie der slowenischen Kulturgeschichte in Kärnten/Koroška : von den Anfängen bis 1942]], Dunaj 2016, 1. zv.</ref> Kristjani so se na oblast vrnili s pomočjo Bavarcev.

Tudi po zmagi krščanske strani nad staroverskimi Slovani je še vedno ostalo živo čaščenje starih bogov med Slovenci. Vsako tako čaščenje je Cerkev poskušala zatreti. Viri nam pričajo o posebni "križarski vojni" proti Kobaridcem 16. 8. 1331, kjer so križarji posekali sveto drevo in zasuli sveti studenec.<ref>Juvančič, I.: Križarska vojska proti Kobaridcem 1331, Zgodovinski časopis 38 /1-2. - Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 1984</ref> Čeprav so bili pred tem Slovenci uradno pokristjanjeni že pet stoletij, se je stara vera še vedno ohranila in tako močno motila Čedadsko Cerkev, da je nad njih poslala vojsko.