Pokristjanjevanje Alpskih Slovanov: Razlika med redakcijama

dodal literaturo in popravil konceptualne nesmiselnosti
m (pravopisni popravki)
(dodal literaturo in popravil konceptualne nesmiselnosti)
'''Pokristjanjevanje Alpskih Slovanov''' se je začelo v [[8. stoletje|8. stoletju]] in je trajalo vse do 20. stoletja To delo so menihi in duhovniki upravljali postopoma. V času pokristjanjevanja lahko govorimo tudi o času dvoverja, saj sta vzporedno obstajala krščanska in "stara" vera Slovanov.<ref>SCHNABL, Bojan-Ilija. Inkulturacija, fenomen kulturnih procesov na Koroškem. Studia mythologica Slavica, ISSN 1408-6271. [Tiskana izd.], 2012, 15, str. 231-246, ilustr. http://sms.zrc-sazu.si/pdf/15/SMS-2012-15_Schnabl.pdf. [COBISS.SI-ID 34637869]</ref><ref>SCHNABL, Bojan-Ilija. Inkulturation. V: STURM-SCHNABL, Katja (ur.), SCHNABL, Bojan-Ilija (ur.). [[Enciklopedija slovenske kulturne zgodovine na Koroškem|Enzyklopädie der slowenischen Kulturgeschichte in Kärnten/Koroška : von den Anfängen bis 1942]]. Wien: Böhlau, 2016, bd. 1, a-I, str. 523-527, ilustr. [COBISS.SI-ID 22187016]</ref>
Širjenje krščanstva v [[Vzhodne Alpe]] je povezano s priznanjem [[knez Borut|karantanskega kneza Boruta]] do nadoblasti [[Bavarci|Bavarske]], ki pa je bila od leta [[743]] pod vplivom krščanske [[Franki|Frankovske države]].
 
Sprva so celotno območje [[Naselitev Slovanov v Vzhodne Alpe|naselitve Alpskih Slovanov]] pokristjanjevali duhovniki iz [[Salzburg]]a<ref>Otto Kronsteiner: Salzburg. V: [[Enciklopedija slovenske kulturne zgodovine na Koroškem|Enzyklopädie der slowenischen Kulturgeschichte in Kärnten/Koroška : von den Anfängen bis 1942]], Dunaj 2016, 3. zv.</ref>, kasneje pa iz dveh središč, ki so ju določili leta [[796]] na vojnem pohodu proti [[Avari|Avarom]]<ref>Otto Kronsteiner: Awaren. V: [[Enciklopedija slovenske kulturne zgodovine na Koroškem|Enzyklopädie der slowenischen Kulturgeschichte in Kärnten/Koroška : von den Anfängen bis 1942]], Dunaj 2016, 1. zv.</ref>. [[Salzburg|Salzburški]] nadškof [[Arn]] je na posvetu določil reko [[Drava|Dravo]], kot mejo vpliva Salzburške in Oglejske cerkve, kar je frankovski vladar [[Karel Veliki]] potrdil leta [[811]].
Severno od Drave so pokristjanjevali iz središča v [[Salzburg]]u, [[Slovani|Slovane]] južno od [[Drava (reka)|Drave]] pa iz [[Oglej]]a.
 
[[Slika:Gospasveta.jpg|thumb|Cerkev [[Gospa Sveta|Gospe Svete]], ki jo je blagoslovil škof Modest.]]
 
Oblast je po smrti svojega očeta [[knez Borut|kneza Boruta]] prevzel prvi krščanski [[karantanski knez]]<ref>Otto Kronsteiner: Duces Carantanorum. V: [[Enciklopedija slovenske kulturne zgodovine na Koroškem|Enzyklopädie der slowenischen Kulturgeschichte in Kärnten/Koroška : von den Anfängen bis 1942]], Dunaj 2016, 1. zv.</ref> [[knez Gorazd|Gorazd]], ki so ga na Bavarskem dvoru, kot talca vzgojili v kristjana. Po treh letih vladanja, je Gorazd umrl. Nasledil ga je njegov bratranec [[Hotimir, knez Karantanije|Hotimir]] (vladanje 752-769). Skupaj s Hotimirjem je v [[Karantanija|Karantanijo]] prišel tudi prvi [[duhovnik]], ki je začel oznanjati krščansko vero. Večina duhovnikov je prihajala iz [[Salzburg]]a, od tam pa jih je pošiljal škof [[Virgil]]<ref>Otto Kronsteiner: Virgil. V: [[Enciklopedija slovenske kulturne zgodovine na Koroškem|Enzyklopädie der slowenischen Kulturgeschichte in Kärnten/Koroška : von den Anfängen bis 1942]], Dunaj 2016, 3. zv.</ref>. Karantanski [[pokrajinski škof]] je bil [[Modest]]]]<ref>Otto Kronsteiner: Modestus. V: [[Enciklopedija slovenske kulturne zgodovine na Koroškem|Enzyklopädie der slowenischen Kulturgeschichte in Kärnten/Koroška : von den Anfängen bis 1942]], Dunaj 2016, 2. zv.</ref>. V njegovi pristojnosti je bilo nadziranje širjenja vere, blagoslavljanje novih cerkva in posvečevanje duhovnikov po [[kanon|kanonskih določilih]]. V namen širjenja vere so začeli zidati prve [[samostan]]e in in [[cerkev (zgradba)|cerkve]]. Cerkve so pogosto zidali na mestu staroverskih svetih mest in si jih s tem prisvojili, častilcem prejšnje vere pa prepovedali njihovo bogoslužje. Zato se na nekatere cerkve navezuje ljudsko izročilo, da je bilo "tam prej svetišče druge vere".<ref>Pleterski, A.: Poliški tročan. Pleterski A.: Studia Mythologica Slavica 9, 2006.</ref>
 
Krščanstvo se je širilo postopoma. Vero je morala najprej sprejeti celotna knezova družina, saj mu bo tako lahko sledilo ljudstvo. [[Karantanci]]]]<ref>Otto Kronsteiner: Carantani. V: [[Enciklopedija slovenske kulturne zgodovine na Koroškem|Enzyklopädie der slowenischen Kulturgeschichte in Kärnten/Koroška : von den Anfängen bis 1942]], Dunaj 2016, 1. zv.</ref> so se širjenju krščanstva sprva uspešno upirali, vendar so bili zatrti. Misijonska dejavnost se je še stopnjevala. Naloga misijonarjev je bila, da se Slovane, ki so častili svoje starodavne bogove tako ali drugače, spreobrne v semitsko religijo - krščanstvo. Za krščanskega boga Jehovo pa naj se uporabi ime Bog, izraz, ki označuje slovanske bogove.
 
== Zgodnje širjenje krščanstva južno od Drave ==
 
== Upori proti pokristjanjevanju ==
Pokristjanjevanju so sledili upori, s katerimi so hoteli pregnati krščansko vero. Dvakrat so se poskušali upreti, ampak so bili obakrat zatrti. Po smrti kneza Hotimira so se uprli tretjič. Tokrat so iz dežele za nekaj let pregnali vse krščanske duhovnike.]]<ref>Darja Mihelič: Carmula. V: [[Enciklopedija slovenske kulturne zgodovine na Koroškem|Enzyklopädie der slowenischen Kulturgeschichte in Kärnten/Koroška : von den Anfängen bis 1942]], Dunaj 2016, 1. zv.</ref> Kristjani so se na oblast vrnili s pomočjo Bavarcev.
 
Iz nekega drugega vira je razvidno, da so Slovenci okoli leta 725 prekoračili Visoke Ture ter pridrli na Solnograško. V Pangau-u je bavarski vojvoda Teodo pred letom 718 ustanovil cerkev in samostan na čast sv. Maksimiljanu. Oboje so okoli leta 725 Slovenci razrušili. Mnogo časa sta bila potem cerkev in samostan podrta, ker je vedno pretila nevarnost, da bi Slovenci na novo uničili ta poslopja, ako bi se zopet postavila. Vir imenuje Slovence prvikrat »crudeles paganos«, drugikrat pa »crudelissimos paganos«. Slovenci takrat še niso bili kristjani.<ref>Kos, Franc. ''Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku''. Prva knjiga (l.501-800). Leonova družba, Ljubljana, 1902.</ref>
 
== Kasnejša ''pokristjanjevanja'' ==
== Kasnejše pokristjanjevanje 9.-19. stoletje ==
Tudi po zmagi krščanske strani nad staroverskimi Slovani je še vedno ostalo živo čaščenje starih bogov med Slovenci. Vsako tako čaščenje je Cerkev poskušala zatreti. Viri nam pričajo o posebni "križarski vojni" proti Kobaridcem 16. 8. 1331, kjer so križarji posekali sveto drevo in zasuli sveti studenec.<ref>Juvančič, I.: Križarska vojska proti Kobaridcem 1331, Zgodovinski časopis 38 /1-2. - Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 1984</ref> Čeprav so bili pred tem Slovenci uradno pokristjanjeni že pet stoletij, se je stara vera še vedno ohranila in tako močno motila Čedadsko Cerkev, da je nad njih poslala vojsko.
 
Viri nam pričajo o čaščenju bogov še v 17. stoletju. Znana je pridiga škofa Tomaža Hrena ob polaganju temeljnega kamna za kapucinski samostan v Ljubljani, v kateri je zapisal tudi imena treh bogov, ki so jih Kranjci še častili v 17. stoletju, Lado, Plejna in Poberina. Poberin oziroma poberuh pomeni tisti, ki vzame, pobere. Še danes je Poberin prisoten v Brkinih kot spremljevalec maškar, ki pobira darove. Poberina pa je mogoče najti tudi v obliki poberuh, ki velja za najstarejšo slovensko ime za mesec september, kar gre ponovno v kontekst pobiranja. Ostala dva bogova, ki ju je zapisal škof Hren v svojo pridigo sta Lada in Plejn.<ref>Visočnik, J.: Hrenova pridiga ob polaganju temeljnega kamna za kapucinski samostan v Ljubljani. V: Studia Mythologica Slavica 13, 2010</ref>
1.717

urejanj