Oceanski jarek: Razlika med redakcijama

Globokomorski jarki se oblikujejo v [[Skorja (geologija)|zemeljski skorji]], ko [[tektonska plošča|tektonske plošče]] trčijo zaradi tektonskih procesov in se potisnejo druga pod drugo (subdukcija). Cona podrivanja plošče se pojavi pod kotom do 90 ° v smeri navzdol. Jarek označuje mesto, kjer se dve plošči, na primer celinska in oceanska plošča, srečata. Najnižja točka korita je trenutno 3000 do 4000 m pod nivojem okoliškega morskega dna.

Obstaja približno 50.000 km konvergetnih robov plošč, večinoma okoli Tihega oceana - je razlog za sklicevanje na "Pacifiški tip" robov, vendar so tudi v vzhodnem Indijskem oceanu, relativno kratki odseki konvergentnih robov v Atlantskem oceanu in v Sredozemskem morju. Jarki so včasih pokopani in nimajo tipične globine, imajo pa temeljno strukturo, zato je treba ime uporabiti tudi za te primere. To velja za Kaskadijo, Makran, južne Male Antile in Kalabrijske jarke. Jarki skupaj z vulkanskimi loki in conami potresov, ki nastajajo pod vulkanskim lokom do 700 km globoko, so diagnoza konvergenčnih prelomnic in njihovih globljih manifestacij v conah podrivanja. Jarki so povezani vendar se razlikujejo med kontinentalnimi trki območij (kot med Indijo in Azijo, ki ustvarja Himalajo), kjer kontinentalna skorja vstopi v subdukcijsko cono. Ko živahna kontinentalna skorja vstopi v jarek, se podrivanje sčasoma ustavi in rob konvergentne plošče postane cona trčenja. Funkcije, podobne jarkom so povezane zs trki območij; to so s sedimenti napolnjene globoke obrobne predgorske kotline, kot je tista, skozi katero teče reka Ganges ali Tigris in Evfrat skupaj.