Glavna nit [[roman|romana]] je ljubezenski trikotnik med nekdanjim [[jezuit|jezuitom]], oskrbnikovo hčerko Katarino Poljanec in [[stotnik|stotnikom]] cesarske [[vojska|vojske]] Francem Henrikom Windischem, ki ga Katarina imenuje pav. Dogaja se v [[18. stoletje|18. stoletju]], med letiletoma 1756 in 1773. Katarina se zaradi neuslišane ljubezni do pava kljub očetovem nasprotovanju odloči za romanje v [[Köln|Kelmorajn]], do Zlate skrinje. Na poti skozi [[avstrijske dežele|avstrijske]] in [[nemške dežele|nemške dežele]] se romarjem v šestem poglavju pridruži Simon, ki se zaljubi v Katarino. [[Romanje|Romanje]] se kmalu sprevrže v izgrede, saj se v mestu [[Landshut]] zapletejo v prepir s tamkajšnjimi domačini, spor pa povzroči očak s [[Ptuj]]a, ki ima vlogo zgodbarja. Mesto je uničeno. Dogodku Simon in Katarina ne prisostvujeta, saj sta se od romarjev odcepila že po [[povodenj|povodnji]], ki jih je doletela. Ko prideta do razdejanega mesta, ju postavijo pred romarsko sodišče. Simona zaprejo, iz zapora mu s pomočjo romarice Amalije uspe pobegniti. Katarina ga najde v [[samostan]]u, kamor prijezdi s svojo vojsko Windisch. Simona zapre zaradi napada na svojega [[vojak]]a, Katarino pa si vzame za priležnico. Par se ponovno združi v neki vasi, kjer Katarina neguje Windischa, ki je v svojem prvem in edinem boju ostal brez polovice obraza. Simon stotnika iz ljubosumja ubije ter ga vrže na dno jezera. Odločena, da bosta našla Zlato skrinjo, odideta do [[Köln]]a, kjer najdeta le gradbišče. Katarina je noseča, Simon se zateče v jezuitski [[konvikt]] v Kölnu, od koder odide za tri leta v [[Gradec]], kasneje pa k [[jezuiti|jezuitom]] v [[Ljubljana|Ljubljano]]. [[Roman]] se zaključi s Katarinino vrnitvijo na domačo Dobravo, Simon pa sprejme delo cerkvenega čistilca [[Župnijska cerkev sv. Jakoba, Ljubljana#kapela sv. Jakoba|kapele sv. Jakoba]] v [[Ljubljana|Ljubljani]], kjer naleti na Katarino in njuno hčer. Popolnoma osamljen in skrušen se vrne v domači [[Zapotok|Zapotok]].
