Karel Janez Herberstein: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
pravopis |
|||
Vrstica 30:
Herberstein se je z vnemo lotil reform, ki so mu jih predpisovale njegove doktrine, a omogočali vladni ukrepi. Škofijski dvorec se je ravno popravljal in kot škof je živel do 1778 brez udobnosti (stanoval je 1773/4 v cesarskem špitalu v Frančiškanski ul., 1775/8 v semenišču). V letih 1774 in 1775 je bil »najvišji študijski predsednik«, 1779/80 pa predsednik knjižno-revizijske komisije. Imel je jasen načrt. Velika njegova skrb je bila reforma bogoslovnega pouka in v tej zvezi iskanje oseb, ki jih je imel za primerne. Menil je, da bi bilo pomembno za cerkveno upravo Kranjske in zlasti tudi za janzenistično propagando, če bi se nova goriška in stara ljubljanska škofija združili. Ugoden trenutek za to se mu je zdela smrt goriškega nadškofa V. M. Attemsa 18. februarja 1774. Več njegovih odlokov priča o strogem dušnem pastirju, ki hoče dvigniti moralo duhovnikov (med drugim jim 1773 naroča, naj žive nravno, se ogibajo gonje za posvetnimi stvarmi, vneto pridigujejo; leta 1773 pa, da naj se vsi, ki so zavezani maševati in opravljati brevir, strogo drže obrednika. Ukazal je, da naj duhovniki vedno nosijo tonzuro, kolar, črno duhovniško oblačilo). Uveljavil je marsikaj, kar so njegovi predniki zanemarili (reden krščanski nauk za mladino in odrasle ob nedeljah in praznikih; velikonočno izpraševanje za odrasle). Herberstein je imel v tem času za svojo historično nalogo, da ogrne jožefinske cerkvene reforme s cerkveno sankcijo. (Jožefinske reforme so prinesle med dr. dekrete o cenzuri in svobodi tiska, o toleranci, o ukinjanju samostanov, o razdelitvi prevelikih far, o generalnih semeniščih, o ureditvi službe božje, o odpravi bratovščin in skupnih pobožnosti.)
Zasluga Herbersteina je, da se je problem nove ureditve škofijskih mej načel ter po 5 letnih pogajanjih tako rešil, da se je oblast ljubljanske škofije raztegnila na vso kranjsko (19. junija 1786 je Herberstein odstopil štajerske in koroške župnije lavantinskemu in krškemu škofu; 1. junija 1787 so te spremembe na Štajerskem in Koroškem stopile v veljavo). Proti samostanom je Herberstein 1781 predlagal radikalnejše ukrepe kot jih je Jožef sprejel, saj je želel redovnike sploh povsem odstraniti iz dušnega pastirstva. Cesar Jožef II. je
Škof Herberstein je gledal na prizadevanja za regeneracijo slovenskega jezika brez predsodkov ter govoril v posvetilu katekizma cesarici z umevanjem o »Slavische oder Krainerische Sprache« in o veselju, ki ga ima nad prevodom »die Slavische Nation« (Japelj je rabil tu »slavenski jezik« in »Slavenci«), a vendar: Zoisovo edino ohranjeno pismo iz leta 1776 ne dovoljuje sklepa, da bi bil spadal Herberstein kdaj v Zoisov preporoditeljski krog.
| |||