Katarina Velika: Razlika med redakcijama

V [[rusko-turške vojne|rusko-turških vojnah]] ([[1768]]—[[1774]] in [[1787]]—[[1792]]) je Rusija priključila Novorusijo (danes južni del [[Ukrajina|Ukrajine]]) in [[Krim, Ukrajina|Krim]]. Slabitev [[Osmanski imperij|Osmanskega imperija]] ji je posredno omogočila tudi priključitev [[Gruzija|Gruzije]].

 

 

Vsega skupaj je Katarina Velika Rusiji dodala [[1 E11 m²|518.000 km²]] ozemlja.

V Rusiji je Katarinino pokroviteljstvo spodbudilo razvoj umetnosti bolj kot nobena vladarica ni storila pred in po njej.

Katarina je veljala za pravega mecena umetnosti, literature in izobrazbe. Slovela je kot zaščitnica znanosti in literature, skrbela je za širjenje pismenosti in razmah kulture. Prepojena je bila s francosko kulturo in sledila je predvsem [ [Voltairu] ] in Montesquieu.

Katarina II se je celo vdejanila na literarni sceni; pisala je komedije (glavni sta Osleparjeni in Siberijanski čarovnik), romane, spomine in zgodovinske drame.Komedije je pisala v didaktične namene, ampak tudi zato, da bi kritizirala oziroma obrekovala in osramotila hipotetične sovražnike, kakršna je bila masonerija. Spoznala je Voltaira, Diderota in D’Alemberta – tile slavni in splošno priznani enciklopedisti so jo visoko cenili in spoštovali ter jo v svojih delih celo proslavljali v ta namen, da so naknadno vtrdili in zapečatili v zgodovino njen sloves in njeno čast. Svoj razsvetljenski sloves si je ona pridobila zaradi svojih naprednih razglabljanj v pismih prav Diderotu in Voltairu in zaradi lastnih literarnih poskusov, v katerih je obsojala predsodke in nevednost ljudskih množic ter zagovarjala potrebo prosvete in kulture.

V dolgoletni aktivni korespondenci z Voltaireom, in sicer do svoje smrti, ki je nastopila leta 1778, ji je on izkazoval veliko simpatijo in dobrohotnost; nadel ji je številne vzdevke, kot sta npr. Zvezda Severnica in Semiramija Rusije zaradi njene neustavljive privlačnosti in njenega predajanja spolnosti. On je leta 1778 celo objavil tragedijo, v kateri je bila slična tema povezana z legendo te pomembne asirske kraljice. Čeprav se nista nikoli srečala, je bilo njuno prijateljstvo tako močno in globoko ukoreninjeno, da si je Katarina II po njegovi smrti pridobila kot dedinja vso njegovo zbirko knjig, ki jih je nato dala shraniti v rusko nacinalno knjižnico.

Vsekakor, nekateri drugi poznejši kodeksi, so vodili k neki modernizaciji, ki je bila implicitno že prisotna v Katerininem začetnem nakazu iz leta 1766. Leta 1777 je opisala Voltairu njene pravne inovacije, s tem da je izjavila, da čeprav država napreduje počasi, vsekakor napreduje.

Za časa Katarinovega vladanja, Rusi so uvažali in študirali klasična dela iz Evrope in ti evropski vplivi so bili jasno razvidni v ruskem razsvetljenjstvu. Gavrila Derzhavin, Denis Fonvizin in Ippolit Bogdanovich so predstavljali odlično podlago za plodnost piscev devetnajstega stoletja, predvsem Alexandra Pushkina.

Po izidu leta 1790 dela Aleksandra Radishcheva z naslovom Potovanje iz Sv. Peterburga v Moskvo, ki je oznanjalo upore kmetov in sužnjev zaradi njihovega bednega in žalostnega položaja, s katerimi so ravnali kot z nekakšnim orodjem– to pa je bilo v nasprotju s stvarnostjo, ki je bila prikazana kraljici iz naselij Potemkin – ga je Katarina poslala v izgnanstvo v Sibirijo.