Henrik Tuma: Razlika med redakcijama

Brez spremembe velikosti ,  pred 6 leti
pravopis
(slika z WD, zbirka, DS)
(pravopis)
Po koncu svojega poslanskega [[mandat (politika)|mandat]]a se je leta 1908 formalno odločil za prestop v [[socialdemokratska stranka|socialdemokratsko stranko]]. Njegov pristop k [[socialist]]om je vzbudil veliko pozornost in močno odmeval v slovenski javnosti. Svoje poglede na jugoslovansko vprašanje je leta 1907 predstavil v knjižici »Jugoslovanska ideja in Slovenci«. Vodil je slovensko pokrajinsko organizacijo [[Jugoslovanska socialdemokratska stranka|Jugoslovanske socialdemokratske stranke]] (JSDS) na Goriškem in leta 1913 prevzel še uredništvo socialistične [[revija|revije]] »Naši zapiski«. Tu je objavljal prispevke o aktualnih političnih vprašanjih, o [[socializem|socializmu]], [[sociologija|sociologiji]], [[etika|etiki]], verstvu, [[filozofija|filozofiji]], seksualnih vprašanjih, tako da si je že tedaj prislužil vzdevek [[polihistor]]ja. Za mednarodno socialistično konferenco v [[Stockholm]]u je pripravil posebno spomenico.
 
Po italijanski zasedbi Slovenskega Primorja se je opredelil kot levi socialist in v tem duhu po Primorski prirejal zborovanja. Še pred razkolom italijanske socialistične in po ustanovitvi italijanske komunistične stranke se je odtegnil socialističnemu gibanju in do svoje odhoda v Ljubljano deloval kot zunajstrankarski politik. Leta življenja v Ljubljani (1924–1935) je izpolnil sz odvetniškim delom, sodelovanjem v delu raznih društev in organizacij ter s publicistiko in predavanji. Posebno je bil aktiven v [[Slovensko planinsko društvo|Slovenskem planinskem društvu]], vodil je propagandni odbor in se udeleževal dejavnosti v [[Alpinistični klub Skala|Alpinističnem klubu Skala]]. Najobširneje je njegovo planinstvo opisal Tone Strojin v knjižici »Dr. Henrik Tuma, veliki slovenski alpinist, publicist in politik«, Ljubljana 1976. Tuma si je dopisoval z mnogimi znanimi politiki in planinci tistega časa. Pisal je v italijanskem, nemškem, francoskem, ruskem, srbskem, češkem in bolgarskem jeziku, 1153 njegovih pisem je izšlo v zajetni knjigi, kar nekaj jih še čaka na objavo. Zelo veliko je predaval o zgodovini, pedagogiki, literaturi, jezikoslovju. Strankarsko se ni več udejstvoval, a je vendar njegovo sodelovanje v socialističnem tisku izkazovalo držo neodvisnega socialista. Kot odvetnik je leta 1924 uspešno zagovarjal mlade slovenske [[komunist]]e, ki so razbili zbor Orjune v Trbovljah. Odmevno je bilo njegovo sodelovanje v [[Pariz]]u na kongresu mednarodne zveze odvetnikov leta 1930 in njegovo delovanje v imenu jugoslovanskih planincev na petem kongresu mednarodne zveze planinskih društev v švicarski [[Pontresina|Pontresini]] leta 1934.
 
Dušan Kermavner je leta 1982 o Tumi napisal obširno biografijo v [[Slovenski biografski leksikon|Slovenskem biografskem leksikonu]], Branko Marušič pa leta 1990 v [[Primorski slovenski biografski leksikon|Primorskem slovenskem biografskem leksikonu]]. Sicer so pa o njemu pisali mnogi zgodovinarji, na primer [[Franc Rozman]] in [[Janko Prunk]] v tujejezičnih objavah, Avstrijci, na primer Unfried, v Arhivu dunajskega društva za zgodovino delavskega gibanja in jugoslovanski zgodovinarji, na primer Vlado Strugar v delu Jugoslovenske socialdemokratske stranke, poglavje »Tumino shvatanje nacionalnog pitanja«, [[Zagreb]] 1963.
267.009

urejanj