Vojne v nekdanji Jugoslaviji: Razlika med redakcijama

Potem ko so propadli vsi pogovori z jugoslovansko vlado v [[Beograd]]u, je Slovenija, [[25. junij]]a [[1991]], razglasila samostojnost. Vlada v Beogradu, ki je bila pod močnim vplivom vojske in srbskim nacionalizmom je na razglasitev samostojnosti reagirala ostro in na mejne prehode z Italijo, Avstrijo in Madžarsko poslala vojsko. Namen vojske je bil odrezati Slovenijo od zunanjega sveta ter s silo preprečiti njeno odcepitev od Jugoslavije. Prvi tanki [[JLA]] so se na slovenskih cestah pojavili še isti dan razglasitve samostojnosti. Naslednji dan, [[26. junij]]a, pa se je pokazala vsa razsežnost jugoslovanske agresije. JLA je imela v Sloveniji okoli 22.300 dobro opremljenih in oboroženih vojakov s podporo letalstva, nasproti njih pa je stalo 35.000 slabo oboroženih in opremljenih pripadnikov [[Teritorialna obramba Republike Slovenije|slovenske teritorialne obrambe]] (TO) in 10.000 rezervnih policistov. V prvih dneh agresije so jugoslovanske enote zasedle večino mejnih prehodov z Italijo, Avstrijo in Madžarsko, oklepno mehanizirana enota iz [[Vrhnika|Vrhnike]] pa je zasedla [[letališče Brnik]]. Hkrati so iz smeri Hrvaške proti [[Ljubljana|Ljubljani]] in mejnim prehodom začele prodirati oklepne in tankovske kolone. Njihovo napredovanje je bilo zaradi cestnih barikad kmalu ustavljeno, enote pa so ostale obkoljene daleč od svojih matičnih vojašnic. Pri preboju barikad je prišlo do ostrih spopadov s TO, v katerih so padle prve žrtve. JLA je poizkušala nekatere svoje enote rešiti zs helikopterskimi desanti, ki pa so se prav tako ponesrečili. Pri tem sta bila sestreljena tudi dva helikopterja. Ker je TO kronično primanjkovalo orožja in opreme, so bila napadena in zavzeta številna vojaška skladišča. Jugoslovanska vojska pa ni ostala odrezana samo na terenu, ampak tudi v svojih lastnih vojašnicah, izklopljena jim je bila voda in elektrika, zato je morála med vojaki, večinoma naborniki, začela hitro upadati, zaradi česar so mnogi pobegnili. Ker tankovske enote niso dosegle svojega cilja, je vojska na pomoč poslala letalstvo, to je bombardiralo radijske oddajnike, cestne barikade in letališče Brnik. Napadi so bili le deloma uspešni, stanje v armadi pa se je iz ure v uro slabšalo; vsi poizkusi preboja iz smeri Hrvaške so zaradi močnega odpora propadli, večina mejnih prehodov na zunanjih mejah pa je padla v roke TO. Armadi, ki je bila obkoljena v svojih vojašnicah in tako izolirana od zunanjega sveta, ni preostalo drugega kot da sprejme premirje, ki ji je bilo ponujeno. V naslednjih dneh so se enote začele vračati v svoje vojašnice, pogajanja pa so bila prepuščena politikom. [[Brionska deklaracija|Na Brionih]] je bilo sklenjeno trajne premirje, določen pa je bil tudi trimesečni rok v katerem se mora JLA umakniti iz Slovenije. Zadnji vojak JLA je Slovenijo zapustil v noči iz [[25. oktober|25.]] na [[26. oktober]] 1991.

Da bi armada zavarovala ostanke Jugoslavije in srbsko prebivalstvo na hrvaškem, je v [[Dalmacija|Dalmaciji]] in na meji z Bosno in Srbijo začela zs serijo ofenziv. Ofenzive so zaznamovali obsežni in krvavi spopadi za: [[Dubrovnik]], [[Gospić]], [[Šibenik]], [[Zadar]], [[Karlovac]], [[Sisak]], [[Slavonski Brod]], [[Osijek]], [[Vinkovci|Vinkovce]] in [[Vukovar]]. Najbolj dramatično je postalo [[Bitka za Vukovar|obleganje Vukovarja]], ki je [[18. november|18. novembra]] 1991, po 87 dneh obleganja padlo v srbske roke, po končanem obleganju pa so srbske paravojaške enote v mestu in njegovi okolici izvajale vojne zločine nad civilnim prebivalstvom in vojnimi ujetniki. Proti koncu leta 1991 se je po začetnem šoku moč hrvaške vojske izredno povečala, zato je ta začela prehajati v ofenzivo s katero je osvobodila velik del zasedenega ozemlja, dosežki pa so bili vidni tudi v zunanjepolitičnem dogajanju, saj so Hrvaško kot samostojno državo priznale številne evropske države. Ob podpori tretjih držav so se začela prva mirovna pogajanja, ki pa niso prinesla trajnega miru, zato so se boji nadaljevali z vso silovitostjo. Decembra so Srbi v Srbski krajini razglasili [[Republika Srbska Krajina|Republiko Srbska Krajina]], ki pa je razen Jugoslavije ni priznala nobena druga država.

Leto 1992 je bilo za bošnjaško vojsko prelomno, vojska je bilo slabo opremljena in oborožena, poleg tega se je morala boriti na dveh frontah hkrati, proti vojski Republike Srbske in proti vojski Herceg-Bosne. Ker je bila država z vseh strani obkrožena zs sovražnikom, jo je reševala le lastna industrija in kmetijstvo, ki pa nista morali slediti osnovnim potrebam prebivalstva in vojske, zato se je začelo pojavljati vsesplošno pomanjkanje in s tem lakota. To se je še najbolj kazalo v [[Sarajevo|Sarajevu]], ki je od začetka vojne pa do leta 1995 postalo razdeljeno mesto. Večinski bošnjaški del mesta je bil obkoljen, medtem ko je manjši srbski del mesta bil povezan z ostalimi ozemlji pod kontrolo srbske vojske. Iz bošnjaškega dela mesta ali v mesto se je dalo priti le po dveh poteh: prek [[Letališče Sarajevo|sarajevskega letališča]], ki ga je nadzoroval UNPROFOR ali pa prek [[Sarajevski predor|podzemnega rova]] pod letališčem. Bošnjaški del mesta so že kmalu po izbruhu vojne obkolile srbske enote in ga začele neusmiljeno obstreljevati. Istočasno so bošnjaške enote obstreljevale z zunanje strani obroča srbske dele mesta. Na obeh straneh so bili dejavni tudi [[Ostrostrelec|ostrostrelci]], ki so streljali na vse kar se je premikalo po mestnih ulicah. Prizaneseno ni bilo niti ženskam in otrokom. Med skoraj štiriletnimi boji je v mestu umrlo okoli 15.000 ljudi, ogromna je bila tudi gospodarska škoda, saj je v mestu bilo veliko stavb poškodovanih ali uničenih. Poleg Sarajeva je do konca vojne ostalo oblegano tudi mesto Bihać. Mesto je bilo pod zaščito UNPROFOR-ja, tekom vojne so ga oblegale kar tri vojske: vojska Republike Srbske, vojska Republike Srbske Krajine in vojska Avtonomne republike Zahodne Bosne.