Aleksandrinec: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
pravopis |
pravopis |
||
Vrstica 7:
Francoski aleksandrinec ima dva stalna naglasa: pred središčno cezuro in na koncu verza. Vsi drugi naglasi lahko zasedejo katerokoli mesto. Francoski aleksandrinec je namreč silabičen in se na naglase bolj malo ozira. Rima pa povezuje po dva zaporedna verza.
V francoščini so vse besede naglašene na zadnjem zlogu, kar lahko privede do ritmične monotonije. Da bi se izognili temu, so Francozi uvedli pravilo obvezne menjave moškega in ženskega verza. Moški verzi so tisti, ki se končajo z moško rimo (naglas na zadnjem zlogu besede), ženski verzi pa so tisti, ki se končajo z žensko rimo (naglas na predzadnjem zlogu besede ali pri Francozih besede, ki se končajo z t. i. nemim e). Ta zakon velja tudi za aleksandrinec. Pri zgodnjem aleksandrincu je značilna močna cezura, ki funkcionira skoraj kot pavza in deli verz na dva polstiha. Čeprav je bila cezura med polstihoma šibkejša kakor pavza na koncu verza, je le-ta dajala tako moč polstihoma, da sta bila skoraj enako močna kot celoten verz. Zato sta se oba polstiha lahko končala z nemim e, ki je bil nenaglašen. Ta zlog se je izgovarjal, ni pa prišel v poštev za štetje zlogov, kar je omogočalo, da je imel aleksandrinec še vedno 12 zlogov, čeprav jih je v resnici lahko imel več. V razvoju francoske poezije, se je cezura oslabila: izgubila je značaj pavze, ohranila pa je značaj nekakšne zareze.
==Razvoj aleksandrinca v Franciji==
Vrstica 45:
*13 - 13 - 12 - 12 (t. i. junaški aleksandrinec)
*13 - 12 - 13 - 12
Vrstica 72:
Aleksandrinec se v slovenski poeziji ni prijel, kajti po Prešernu se aleksandrinec ni več pojavil v slovenski izvirni poeziji. Pojavlja pa se v prevodni literaturi, predvsem francoske poezije in dramatike ([[Jean Racine|Racine]], [[Corneille|Corneille]], [[Moliere|Moliere]]). Ritmične težave, omenjene v prejšnjem poglavju, pa so prevajalci rešili na 3 načine:
*uporabljali so t. i. pisaniški aleksandrinec, ki sledi shemi aleksandrincev, prisotnih v Pisanicah, primer tega je [[Božo Vodušek|Vodušekov]] prevod Baudelairove pesmi Slepci,
*aleksandrince so nadomeščali z jambskim enajstercem, primer tega je [[Oton Župančič|Župančičev]] prevod Rostandovega Cyranoja,
*v zadnjem času se pojavlja nadomeščanje s trohejskim aleksandrincem. Primer takega prevoda je [[Brane Mozetič|Mozetičev]] prevod [[Arthur Rimbaud|Rimbaudovega]] soneta Spalec v dolini.
| |||