Vietnamska vojna: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
rvv |
pravopis |
||
Vrstica 46:
'''Vietnamska vojna''' (''znana tudi kot druga indokinska vojna'') je bil vojaški spopad med [[Severni Vietnam|Severnim Vietnamom]] na eni strani ter [[ZDA]] in [[Južni Vietnam|Južnim Vietnamom]] na drugi strani, ki je potekal na ozemljih današnjega [[Vietnam]]a, [[Laos]]a in [[Kambodža|Kambodže]]. Spopad se je začel [[1. november|1. novembra]] [[1955]] po prvi vojni v Indokini in je trajali vse do [[30. april]]a [[1975]], ko je padel [[Saigon]]. Vojna je nastala kot posledica političnih in vojaških razmer med [[Hladna vojna|hladno vojno]], v kateri si je [[Komunizem|komunistični]] Severni Vietnam želel priključiti [[Kapitalizem|kapitalistični]] Južni Vietnam, ki je bil pod političnim in vojaškim vplivom ZDA.
Prvi spopadi so se začeli proti koncu petdesetih let, v začetku šestdesetih pa so ti postali vedno bolj pogosti, zato so ZDA v Južni Vietnam poslale t. i. vojaške opazovalce in svetovalce. Število teh se je nato vsako leto potrojilo, dokler ZDA leta [[1965]] v Južni Vietnam niso poslale bojne enote. Boji s severnovietnamsko vojsko in Vietkongom so se nato iz obmejnih območij razširili v notranjost države, vse dokler leta [[1968]] niso dosegli vrhunca v ''Tet ofenzivi''. Leta [[1973]] je bil v [[Pariz]]u podpisano premirje, po katerem so se Američani umaknili iz Vietnama. Vendar pa mir ni trajal dolgo; po enoletnem relativnem zatišju se je vojna ponovno začela, kjer se je končala, le da tokrat Južni Vietnam ni imel več pomoči ZDA. Zadnje dejanje vietnamske vojne je bil padec Saigona aprila 1975, s čimer se je spopad po dvajsetih letih dokončno končal. V vojni je umrlo prek 1,4 milijona vojaških oseb, od katerih je bilo približno 6 % pripadnikov Oboroženih sil ZDA. Ocene civilnih žrtev vojne se gibljejo od 2 do 5,1 milijonov.
Vietnamska vojna je bila tudi prva vojna, ki je bila medijsko dobro pokrita, kar je povzročila tudi odzive javnosti po vsem svetu.
Vrstica 53:
{{glavni|Prva indokinska vojna}}
[[Slika:Ho Chi Minh 1946.jpg|thumb|left|200px|Ho Chi Minh, oče vietnamskega upora.]]
Francosko osvajanje takratne Indokine ([[Laos]], [[Kambodža]], [[Vietnam]]), se je začelo leta [[1850]] v t. i. zlati dobi kolonializma, zaključilo pa leta [[1884]] s popolno francosko nadvlado nad omenjenim ozemljem. Tako kot v vseh francoskih kolonijah je tudi v Indokini vladala trda kolonialna roka, ki se je neprestano bala ljudske vstaje, saj ljudje niso podpirali kolonialne politike. Posledica tega odpora so bila številna politična in nepolitična gibanja, ki so v koloniji želela doseči spremembe. Nekatera so bila pri tem bolj, druga spet manj uspešna. Od vseh je še najbolj izstopal Vietminh, ki je bil pod nadzorom vietnamske komunistične partije in se je financiral preko Kitajske in ZDA.
Med [[Druga svetovna vojna|drugo svetovno vojno]] so Indokino zasedli Japonci, ki so se izkazali kot še slabši okupatorji od Francozov. V letih [[1944]] in [[1945]] je v deželi zaradi vojne in prekomernega izkoriščanja izbruhnila lakota, privrženci Vietminha so napadli in zavzeli skladišča s hrano. Le-to pa so nato razdelili med ljudi, s čimer so postali izredno priljubljeni. Po koncu vojne in odhodu Japoncev je v deželi nastal politični vakuum, ki ga je izkoristil Vietminh in ob večinski podpori ljudstva prevzel oblast. Organizaciji se je priključilo tudi okoli 600 japonskih častnikov in vojakov, ki so izurili in opremili novo vietnamsko vojsko. [[2. september|Drugega septembra]] 1945 je [[Ho Chi Minh]], voditelj Vietminha, razglasil neodvisno ''Demokratično republiko Vietnam''. Od zaveznikov je ni nihče priznal, saj so bili vsi mnenja, da Indokina pripada Franciji. Da bi preprečili nadaljnje odcepitvene težnje, je bilo potrebno v Indokino nemudoma poslati vojake, ker pa Francozi v tistem trenutku niso imeli dosti vojakov, da bi to izvedli, so se zavezniki dogovorili, da sever države zasedejo kitajske čete, jug pa britanske. Kljub temu je zasedba potekala počasi, tako da je vse niti pri vodenju države v rokah držal Vietminh. Francozi so v [[Hanoj]] prišli šele marca [[1946]], pritem pa so iz njega izgnali vlado Vietminha. Začela so se pogajanja o mirni predaji oblasti novi vietnamski vladi. Francozi nove oblasti niso priznali, zato Vietminhu ni preostalo drugega, kot da začne vojno proti okupatorju.
Vrstica 59:
[[12. december|Devetnajstega decembra]] 1946 je tako izbruhnila prva indokinska vojna. Vojna se je sprva začela z manjšimi napadi na različna predstavništva francoske kolonialne oblasti. Napadi so bili redki in omejeni, saj je Vietnamcem kronično primanjkovala orožja. Z razmahom hladne vojne pa so se stvari korenito spremenile. Leta [[1950]] je [[Kitajska]] kot prva država na svetu priznala Demokratično republiko Vietnam, s čimer je Vietminh dobil svojega prvega zaveznika. V Vietnam je tako začelo prihajati najrazličnejše orožje in kitajski vojaški svetovalci, boji pa so se razširili še na Laos in Kambodžo. V nekaj mesecih se je majhna gverilska vojska Vietminha spremenila v dobro organizirano redno vojsko. Zahod je v strahu pred širjenjem komunizma v Saigonu razglasil marionetno državo Vietnam. Francozi razmeram niso bili več dorasli, zato so ZDA prosili za pomoč, ki je na koncu pokrila kar 80 % celotnih stroškov vojne. Vendar to ni kaj dosti pomagalo. Francozi so izgubljali bitko za bitko, uspehi so bili redki, sovražnik pa je v večini primerov izginil v tropskih gozdovih in ga ni bilo moč izslediti. Do preobrata je prišlo maja [[1954]], ko je vietnamska vojska [[Bitka za Dien Bien Phu|zasedla Dien Bien Pho]] in pri tem zajela okoli 12.000 francoskih vojakov. Francoska kolonialna vojska in uprava sta bili razbiti in demoralizirani ter brez podpore lokalnega prebivalstva, zato je bilo na mirovnih pogajanjih v [[Ženeva|Ženevi]] sklenjeno, da se Vietnamu, Kambodži in Laosu podeli neodvisnost. Vojna se je uradno zaključila [[1. avgust]]a 1954.
Vietnam je bil v skladu z dogovorom iz Ženeve razdeljen na dva dela, severni del t. i. [[Severni Vietnam|Demokratična republika Vietnam]] (Severni Vietnam), ki je bil pod nadzorom komunističnih držav in južni del t. i. državo Vietnam (Južni Vietnam), ki je bila pod nadzorom kapitalističnih držav, predvsem ZDA. Meja je med novima državama je bila začrtana po 17. vzporedniku. Zadnji francoski vojaki so Vietnam zapustili aprila 1956. V obeh državah je nato zavladala diktatura, v severnem Vietnamu je bil na oblasti Ho Chi Minh, začetnik boja proti francoski oblasti, v južnem Vietnamu pa [[Ngo Dinh Diem]], nekdanji kolonialni notranji minister Indokine. Severni Vietnam se nikoli ni sprijaznil z razdelitvijo države, zato je neprestano ponavljal, da bo prišel čas, ko se bosta državi ponovno združili. [[26. oktober|Šestindvajsetega oktobra]] [[1955]] se je država Vietnam preimenovala v Republiko Vietnam.
== Začetek novega konflikta ==
[[Slika:Ngo_Dinh_Diem_-_Thumbnail_-_ARC_542189.png|thumb|left|150px|Ngo Dinh Diem, voditelj Južnega Vietnama, dokler ga v državnem udaru uporniki ob pomoči cie niso ustrelili.]]
Diem je bil katolik in zaprisežen protikomunist, po bolj ali manj nasilnem prevzemu oblasti je v Južnem Vietnamu aretiral in dal usmrtiti več tisoč komunistov in ostalih političnih nasprotnikov. Vietkong, (vojaško-politična organizacija, ki se je borila za osvoboditev Južnega Vietnama izpod kapitalistične oblasti ter za združitev s Severnim Vietnamom) najmočnejša opozicija njegovemu režimu, pa je bila prepovedana. Številni njegovi nasprotniki (predvsem komunisti) so pobegnili v gozdove in ob izdatni podpori Severnega Vietnama organizirali odpor, s čimer se je počasi vendar vztrajno začela t. i. druga indokinska vojna, bolj znana kot vietnamska vojna.
Sprva so bili bojni med vladno vojsko in Vietkongom redki in omejeni na posamezne pokrajine, vse to pa se je spremenilo januarja [[1959]], ko je centralni komite v Severnem Vietnamu sprejel tajno resolucijo, v kateri je podprl oborožen odpor. Vietkong je tako dobil potrditev, da lahko v Južnem Vietnamu začne izvajati večje vojaške operacije. Sočasno s to potrditvijo se je odprla tudi znamenita Ho Chi Minhova pot, preko katere je Severni Vietnam oskrboval Vietkong z opremo in orožjem.
Vrstica 88:
[[Slika:William Westmoreland.jpg|thumb|left|150px|William Westmoreland, poveljnik ameriške vojske v Vietnamu.]]
[[Slika:UH-1D helicopters in Vietnam 1966.jpg|thumb|right|200px|Pomembno vlogo med boji v Vietnamu je odigral [[helikopter]].]]
Ker južnovietnamska vojska ni mogla zagotavljati varnosti ameriških letalskih baz, so ZDA [[8. marec|8. marca]] 1965 v Južni Vietnam napotile 3.500 ameriških marincev, s čimer je vojna prišla na popolnoma novo raven. Čeprav je bila vloga ameriških vojakov le obrambna, se je njihovo število do decembra povečalo na skoraj 200.000. Preobrat v ameriški strategiji je predstavljala bitka za Binh Gia in Đong Xoai, v katerih je Vietkong porazil južnovietnamsko vojsko kljub izdatni ameriški letalski podpori. Bitki sta bili zanimivi predvsem zato, ker je Vietkong namesto taktike t. i. ''udari in zbeži'' uporabil klasično vojaško taktiko, kar je kazalo na to, da se je moč in oborožitev Vietkonga v kratkem času izredno povečala, s tem pa je ta postajal vedno bolj drzen. Izjemno odmevna je postala tudi bitka pri La Drangu, v kateri se je prvič zgodilo, da so se ameriški vojaki spopadli z večjo enoto redne severnovietnamske vojske.
Ker je vojna neprestano eskalirala, južnovietnamska vojska novim razmeram ni bila več kos, zato je nadzor nad dogajanjem prevzela ameriška vojska. Da bi ta do konca leta 1967 dosegla zmago, je general William Westmoreland, poveljnik ameriških čet v Vietnamu, predstavil načrt v treh točkah:
Vrstica 113:
{{glavni|Vietnamizacija konflikta}}
[[Slika:ARVN Rangers defend Saigon, Tet Offensive.jpg|thumb|right|200px|Južno vietnamski vojaki med boji v okolici Saigona.]]
Sredi januarja je v ZDA na predsedniški stol sedel [[Richard Nixon]], ki si je zadal končati vietnamsko vojno. To je žele doseči z t. i. politiko Vietnamizacije v kateri naj bi ključno vlogo v boju poti komunistom v Južnem Vietnamu prevzeli sami Vietnamci, Američani pa naj bi od tam postopoma umaknili svoje enote. V skladu s to politiko so sledila tudi politična pogajanja med ZDA, [[Sovjetska zveza|Sovjetsko zvezo]] in [[Kitajska|Kitajsko]], ki so zmanjšala politično napetost niso pa ustavila dotoka orožja v Severni Vietnam. Medtem so v ZDA začela nastajati različna protivojna gibanja, ki so zahtevala končanje nesmiselne vojne. Protivojno razpoloženje se je še okrepilo, ko so v javnost pricurljali podatki o poboju v vasi My Lai v katerega so bili vpleteni ameriški vojaki in afera Zelenih baretk. Vlada je tudi neprestano zavajala javnost o mrtvih nasprotnih vojakih, kasneje se je izkazalo, da je več kot polovica žrtev navadnih civilistov.
Da bi Američani zmanjšali izgube so konec leta [[1969]] in v začetku leta [[1970]] umaknili svoje vojake iz najbolj nevarnih območij, tako so dosegli, da so se njihove izgube v letu 1970 prepolovile. Med vojno se je kot izjemno velik problem izkazala Kambodža. Država je bila sicer od leta 1955 nevtralna, vendar se je v njej, še posebej v vzhodnem delu, skrivalo veliko pripadnikov Vietkonga, čez njeno ozemlje pa je potekala tudi zloglasna Ho Chi Minhova pot, ki je oskrbovala celoten Vietkong v Južnem Vietnamu. Ob vsaki večji ameriški operaciji so se ti umaknili v Kambodžo in se tako izognili uničenju. Da bi Američani odpravili to grožnjo so med marcem 1969 in majem 1970 v vzhodnem delu Kambodže naskrivaj izvedli operacijo Menu v kateri so bombardirali položaje Vietkong in Ho Chi Minhovo pot. Operacija je bila neuspešna saj številna bombardiranja gozdnatih in hribovitih območij niso prinesla želenega učinka. Februarja [[1971]] so se bombne operacije razširile tudi na [[Laos]] kjer pa prav tako niso imele želenega učinka. Kot velik polom se je izkazala operacija Lam Son 719, v kateri je 20.000 glava južno vietnamska vojska padla v zasedo Vietkonga, njen umik se je spremenil v paničen beg v katerem so morali posredovati Američani.
Vrstica 120:
[[Slika:Jungle Combat Vietnam.jpg|thumb|left|200px|Ameriške posebne enote med boji v džungli.]]
[[Slika:US-Army-troops-taking-break-while-on-patrol-in-Vietnam-War.jpg|thumb|right|200px|Ameriška patrulja med počitkom.]]
Leta 1971 so se iz Vietnama začeli umaknili Avstralci in Novo Zelandci. Tem so sledili Američani, ki so si zadali nalogo, da do februarja iz Vietnama umaknejo 45.000 vojakov. Umik vojakov so nekoliko pospešili številni protivojni protesti in nenaklonjenost javnosti do nadaljevanju vojne. Konec marca [[1972]] sta severno vietnamska vojska in Vietkong sprožila t. i. velikonočno ofenzivo v kateri sta želela z sočasnim napadom iz Severnega Vietnama, Kambodže in Laosa, Južni Vietnam presekati na dva dela ter ga tako oslabiti. Ofenziva je potekala na klasičen način z napredovanjem pehote in tankov ob podpori močnega topništva in letalstva. Čeprav so Američani za ofenzivo vedeli jih je ta presenetila saj niso pričakovali napada iz treh smeri hkrati. Boji so se končali [[22. oktober|22. oktobra]] 1972 z Ameriško zmago, vendar ne popolno saj je Severni Vietnam zasedel dele ozemlja Južnega Vietnama in oslabil južno vietnamsko vojsko ter si tako zagotovil boljše pogajalske možnosti na pariški mirovni konferenci.
Konec leta 1972 so se v ZDA začele predsedniške volitve, na katerih je bila glavna tema vojna v Vietnamu. Nezadovoljstvo med ljudmi je naraščalo zato so politiki tako v ZDA kot Vietnamu obljubljali mir in končanje vojne. Vendar pa v realnosti vojni še kar ni bilo videti konca, kljub intenzivnim tajnim pogajanjem med vsemi tremi vpletenimi stranmi. Da bi ZDA pospešile mirovna pogajanja v Parizu in izsilile prekinitev ognja so decembra 1972 izvedle masovno bombardiranje [[Hanoj]]a in [[Haiphong]]a. Po desetdnevnem bombardiranju je bilo severno vietnamsko gospodarstvo popolnoma uničeno. [[27. januar|Sedemindvajsetega januarja]] [[1973]] so vse tri strani v Parizu podpisale mirovno pogodbo, ki naj bi končala vojno. V skladu z mirovno pogodbo sta obe strani prenehali izvajati bojne operacije, izpuščeni pa so bili tudi številni vojni ujetniki. Pogodba je zahtevala tudi umik ameriških čet ( ta del pogodbe je bil edini, ki je bil v celoti izpolnjen).
Vrstica 142:
== Dogodki po vojni ==
[[Slika:US Marines on Koh Tang, 1975.jpg|thumb|right|200px|Ameriški marinci med desantom na otoku Koh Tang (Mayaguez incident), kmalu zatem so padli v zasedo rdečih Kmerov, med evakuacijo so za seboj pustili tri marinci, ki zdaj veljajo kot zadnje uradne žrtve vietnamske vojne.]]
Padec Saigona in Južnega Vietnama je v jugovzhodni Aziji povzročil velike politične in gospodarske spremembe. Sredi aprila 1975 so v Kambodži oblast prevzeli Rdeči Kmeri, ki so v naslednjih štirih letih pobili več milijonov ljudi. Njihova vladavina se je končala šele leta [[1979]] ko je Vietnam napadel Kambodžo. Z dogodki v Kambodži so bile povezane tudi zadnje ameriške vojaške operacije na tem področju. [[12. maj|Dvanajstega maja]] 1975 je prišlo do t. i. Mayaguez incidenta v katerem so Rdeči Kmeri zajeli posadko ameriške ladje ''SS Mayaguez''. Ameriški marinci so posadko poizkušali osvoboditi s helikopterskim desantom. Operacija je spodletela saj so marinci padli v zasedo, sledila je hitra evakuacija med katero so Američani za seboj postili tri svoje vojake. Vojake so kasneje ujeli Kmeri, kaj se je po tem dogodku zgodilo z njimi nihče prav dobo ne ve, po vsej verjetnosti so izginili na t. i. poljih smrti. Njihova imena so vpisana kot zadnja na spomeniku padlih ameriških vojakov v Vietnamu, kar Mayaguez incident uvršča med zadnjo bitko vietnamske vojne.
Čeprav ZDA uradno vietnamske vojne niso nikoli izgubile, iz nje so se le umaknile, so bile njene posledice na ameriško politiko in vojsko še kako vidne. Za ameriško vojsko je bila vojna taktični uspeh vendar hkrati strateška polomija. Iz nje so se naučili, da je pred vojaškim posredovanjem v neki državi potrebno temeljito preučiti več različnih faktorjev. Trpela je tudi politika, ta je bila večinoma vezana na javno mnenje. Na začetku vojne je ameriško prebivalstvo podpiralo vojno, takrat je bilo žrtev malo, ko pa je število žrtev začelo naraščati in se je začel povečevati vpoklic se je javno mnenje nenadoma spremenilo. Ljudje so začeli vedno bolj nasprotovati vojni, državo so začeli pretresati protivojni protesti. Vse to je politike spodbudilo, da so iz Vietnama začeli počasi umikati vojake ter si s tem rešili politični položaj in podporo ljudi.
| |||