Franjo Frančič: Razlika med redakcijama

V slovenskem literarnem prostoru se je prvič pojavil leta 1983 s kratko zgodbo v almanahu ''Mlada proza'', njegovo prvo samostojno delo - zbirka kratke proze z naslovom ''Egotrip'' - pa je izšlo leta 1984. Doslej je izdal že več kot trideset knjig, to so zbirke kratkih zgodb, [[roman]]i, pesniške zbirke, otroška in mladinska dela, k temu pa je treba pridati še radijske igre in [[dramatika|dramska]] besedila. Njegova dela so prežeta z mladostnimi travmatskimi spomini in poznejšimi življenjskimi izkušnjami. V svojih delih Frančič teži k upodabljanju realnega življenja, odkrito in neposredno govori o temah, ki po navadi ostanejo zamolčane. Junaki njegovih zgodb so praviloma ljudje, ki jih je življenje pahnilo na rob, marginalci, izročeni na milost in nemilost ostalim. V otroških in mladinskih delih pa se pogosto loteva problematike odraščanja v neurejenih socialnih razmerah. Za njegovo pisanje velja, da ima poseben, samosvoj jezik, ki je pravzaprav preplet dveh slogov - verizma in [[lirika|liričnosti]]. Z verizmom skuša čimboljčim bolj verno upodobiti realno življenje, z liričnostjo pa izraziti delež sanj in hrepenenja v njem.