Politična stranka: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m dodatek/leve in desne politične stranke/ |
mBrez povzetka urejanja |
||
Vrstica 1:
'''Politična stranka''' je [[organizacija]], ki si prizadeva priti na [[oblast]] ali vsaj dobiti čim večji vpliv na izvajanje [[država|državne]] oblasti. Večino [[kandidat]]ov/kandidatk za opravljanje državnih funkcij predlagajo politične stranke. V [[parlament]]arnih [[demokracija]]h so to kandidati za članstvo v parlamentu. Stranka, ki je na [[volitve|volitvah]] najuspešnejša, dobi največ [[poslanec|poslanskih]] sedežev in s tem tudi največ oblasti v državi (največji vpliv na sprejemanje [[zakon]]ov) in s tem tudi posledično vplivajo na življenje ljudi v državi, v kateri vladajo. Zmagovite stranke pa vplivajo predvsem pri sestavi [[vlada|vlade]]. Ostale stranke, ki niso bile sprejete v vladno [[koalicija|koalicijo]], sestavljajo (parlamentarno) [[Opozicija (politika)|opozicijo]], ki lahko do določene mere sodelujejo z vladajočo stranko oz. strankami, lahko pa ji ostro nasprotujejo: nenaklonjena je vsemu, kar počne vlada.
Glede na vse to stranke delujejo kot posrednik med ljudstvom in državno oblastjo. Dobro poznane so [[predvolilna kampanja|predvolilne kampanje]], kjer si želijo politične stranke na svojo stran pridobiti čim več ljudi. V predvolilnih kampanjah predstavljajo svoje [[program stranke|programe]] v [[medij]]ih. Mediji imajo zelo pomembno vlogo v predvolilni kampanji, saj se v njih soočajo kandidati iz različnih strank. Stranke pa imajo zelo različne volivce ([[kmet]]je, [[bogataš]]i, [[izobraženec|izobraženi]], [[vernik]]i,…), kljub temu pa poskuša vsaka stranka pridobiti na svojo stran čim več ljudi iz različnih slojev. Stranke naj bi predstavljale različne interese državljanov in državljank, posameznikov, skupin. Svobodno delovanje različnih političnih strank je pomembna značilnost politike moderne demokracije.
== Tipologija političnih strank ==
Vrstica 10:
* Kartelne stranke.
* Medijske stranke.
Najpogostejše se delijo politične stranke v [[Konzervativne|konzervativne]] in [[Liberalne|liberalne]], katere običajno nastopajo med seboj iz nasprotnih političnih stališč. Tako so označene
*Delavske stranke,
*Demokratske stranke,
*Liberalne stranke,
*Ljudske stranke,
**Meščanske stranke,▼
**Diktatorske stranke in stranke imenovane po voditelju, osebi, ki jo vodi, daje politične cilje in kaže smer/pot.▼
**Etatistične ali Republikanske stranke,▼
**Opozicijske stranke v parlamentu in zunaj parlamentarna opozicija,▼
**Male politične stranke, ki zastopajo posamične politične interese.▼
Literatura:Scott Meinwaring, Arturo Valenzuela; Politics, Society, Latinamerica/ založba Westview Press 1998.▼
▲*
druge delitve pa so še:
Porazdelitev na levico in desnico ni vedno popolnoma jasna na določenih področjih zakonodaje, tako so problematična področja, kjer se delavske pravice stikajo s podjetništvom oziroma politika stika s sodnim varstvom. Zgodovina problematizira tudi povezave med sindikati, podjetji in vlado znotraj države, še posebej pri proizvodnji in trženju orožja, saj politiko usmeri v bodoče vojne konflikte.
Politične stranke imajo svoje statute, določajo svoje organe in procese odločanja in imenovanja kandidatov. Določajo tudi svoj program udejstvovanja in predvolilni program. Če programi ali sama stranka ne ustreza ustavni ureditvi, ali sama stranka ni politično dovolj aktivna, se stranka lahko izpiše iz registra političnih strank. Stranke se ustanovijo ob združenju večje skupine državljanov, ki želijo političnega udejstvovanja. Politični aktivizem skozi politične stranke je najboljši znak dejavne uspešne demokratične ureditve. Politične stranke z daljšo tradicijo krepijo svojo moč s tradicijo, pridobivanjem kadrov med novinarji, uradniki, gospodarstveniki in društvi.
Politične stranke na ravni Evropske unije nima povsem enake logike, saj gre za povezovanje predvsem ideologij. Politično udejstvovanje v Evropskem parlamentu je tako znatno drugačno in se usmeri predvsem na gospodarska vprašanja. Parlament države je znatno bolj zaznamovan s aferami, vladnimi krizami, nezaupnicami in koalicijskimi pogodbami.
Politika priznava tudi, da afere, vladne krize in nezaupnice omogočajo personaliziranje politike, saj mediji v takšnih dogodkih ne morejo poročati le o idejah, temveč o ljudeh in njihovi takšni ali drugačni integriteti. Ideološke predpostavke se opirajo tedaj predvsem na posameznikovo zgodbo in življenje, kar zakonodajne pobude docela trivializira, a jih tudi izpostavi demokratični oceni naslednjih volitev. Stranke so tedaj bolj ali manj definirane s predsedniki in njihovimi drugimi funkcionarji in ljudmi, ki jih volijo.
Večina obredja, s katerim je obremenjeno zakonodajno telo je produkt tradicij podobnih ali starejših podobnih pravnih inštitucij. Nekatere politične stranke stremijo k večji prepoznavni identiteti tako svojih simbolov kot tudi predstavnikov, nekatere pa stremijo k lažjemu razumevanju težav, ki obremenjujejo okolje, ki se skriva s simboli in sanjami.
== Literatura: ==
▲
== Viri ==
| |||