Walter Benjamin: Razlika med redakcijama

'''Walter Bendix Schönflies Benjamin''', [[nemci|nemški]] [[filozof]] in kulturni [[kritik]], * [[15. julij]] [[1892]], [[Berlin]], [[Nemško cesarstvo]], † [[26. september]] [[1940]], [[Portbou]], [[Katalonija]], [[Španija]]

Benjamin je s svojimi deli, ki so vključevala elemente [[nemški idealizem|nemškega idealizma]], [[romantika|romanticizma]], [[zahodni marksizem|zahodnega marksizma]] in [[judovski misticizem|judovskega misticizma]], trajno prispeval k [[estetska teorija|estetski teoriji]], [[literarna kritika|literarni kritiki]] in [[historični materializem|historičnemu materializmu]]. Veliko je sodeloval s [[FrankfurtskoFrankfurtska šola|frankfurtsko šolo]] in ohranjal formativne stike z dramatikom [[Bertolt Brecht|Bertoltom Brechtom]] in [[Gershom Scholem|Gershomom Scholemom]]. Med njegova najbolj znana dela spadajo eseji '''Naloga prevajalca (Die Aufgabe des Übersetzers)''', '''Umetnina v času, ko jo je mogoče tehnično reproducirati (Das Kunstwerk im Zeitalter seiner technischen Reproduzierbarkeit)''' in '''Filozofsko-zgodovinske teze (Thesen über den Begriff der Geschichte)'''. Njegovo obsežno delo na področju literarne kritike ni zajemlozajemalo le eseje o delih [[Charles Baudelaire|Baudelaireja]], [[Johann Wolfgang von Goethe|Goetheja]], [[Franz Kafka|Kafke]], [[Nikolaj Leskov|Leskova]] in [[Marcel Proust|Prousta]], temveč tudi nemške prevode nekaterih del [[Charlesa Baudelaireja]] in [[Marcela Prousta]]. Leta 1940 je Benjamin v svojem 48. letu starosti, medtem ko je poskušal pobegniti vdirajočim nacističnim silam, naredil samomor v Portbouju na meji med Francijo in Španijo. Njegova dela so še posebej pridobila ugled v desetletjih po njegovi smrti.

Leta 1912 se je v svojem 20. letu starosti vpisal na Univerzo Alberta Ludwiga v Freiburgu, a se je po koncu semestra vrnil v Berlin. Da bi nadaljeval študij filozofije, se je vpisal na Univerzo Humboldt v Berlinu. Tukaj je prvič prišel v stik z idejami [[sionizem|sionizma]], ki ni bil del njegove liberalne vzgoje. Ta izpostavljenost sionizmu mu je dala priložnost oblikovanja svojih idej o pomenu judosvtvajudovstva. Benjamin se je namesto razvijanja svojega razmišljanja oddaljil od političnega in nacionalističnega sionizma. V Walterjevi definiciji judovstvo pomeni predanost pospeševanju evropske kulture. Bil je izvoljen za predsednika '''Proste študentske organizacije (Frei Studentenschaft)'''. Benjamin je pisal eseje, v katerih je zagovarjal izobraževalne in splošne kulturne spremembe. Ker ni bil ponovno izvoljen za predsednika, se je vrnil nazaj na Univerzo v Freiburg, da bi se izobraževal na predavanjih [[Heinrich Rickert|Heinricha Rickerta]].

Leta 1914, ob izbruhu prve svetovne vojne, je Benjamin začel prevajati dela francoskega poeta [[Charlesa Baudelaira]]. Naslednje leto se je preselil v München, kjer je nadaljeval s študijem na Univerzi Ludwiga Maximilliana. Tam je spoznal [[Rainer MarioMaria Rilke|Rilkeja]] in [[Gershoma Scholema]]. Postali so prijatelji. V tistem letu je Benjamin tudi veliko pisal o pesniku [[Friedrich Hölderlin|Friedrichu HölderuinuHölderlinu]].

Leta 1917 so ga premestili na Univerzo v Bernu, kjer je naslednje leto spoznal [[Ernst Bloch|Ernsta Blocha]] in Doro Sophie Pollak, s katero se je kasneje tudi poročil. Imela sta sina Stefana Rafaela. Leta 1919 je doktoriral z literarnozgodovinskim delom '''Pojem umetnostne kritike v nemški romantiki (Begriff der Kunstkritik in der Deutschen Romantik)'''. Kasneje pa se je zaradi nezmožnosti preživljanja samega sebe in družine vrnil v Berlin, kjer je stanoval s starši. Leta 1921 je objavil spis '''Kritika nasilja (Kritik der Gewalt)'''. Takrat je bil Benjamin tudi družbeno seznanjen z '''[[Leo Strauss|Leom Straussem]]''', čigar oboževalec je bil celo življenje.

Leta 1923, ko je bil ustanovljen [[Inštitut za socialne raziskave]] (Institut für Sozialforschung), ki je kasneje postal dom Frankfurtske šole, je Benjamin objavil analizo dela [[Charlesa Baudelaireja]], ki je imelo naslov '''Tableaux parisiens'''. V tistem času se je seznanil s [[Theodor W. Adorno|Theodorom Adornom]] in se spoprijateljil z [[Georg Lukács|Georgom Lukácsom]], ki je s svojim delom '''Teorija romana''' precej vplival nanj. Zaradi inflacije v [[Weimarska republika|Weimarski republiki]] in prve svetovne vojne je oče Emil Benjamin stežka podpiral družino svojega sina. Ob koncu leta 1923 je Benjaminov najboljši prijatelj [[Gerschom Scholem]] emigriral v Palestino, vendar Benjamina mu kljub več vabilom ni uspelo prepričati, da zapusti celino.

Leta 1926 je začel pisati za nemška časopisa '''Frankfurtski dnevnik (Frankfurter Zeitung)''' in '''Literarni svet (Die Literarische Welt)''', s čimer je zaslužil dovolj, da je lahko nekaj mesecev živel v Parizu. Leta 1927 je začel pisati delo '''Arkadni projekt (Das Passagen-Werk)''', njegov nedokončan opus študije pariškega življenja v 19. stoletju. Leta 1928 je objavil deli '''Enosmerna ulica (Einbahnstraße)''' in '''Izvor nemške tragedije (Ursprung des Deutschen Trauerspiels)'''. V tem času je deloval tudi kot inštruktor na univerzi v [[HeidelberguHeidelberg]]u.

Leta 1932, v času [[Adolf Hitler|Adolfa Hitlerja]], je Walter Benjamin zapustil Nemčijo in sprva za nekaj mesecev odšel na španski otok Ibizo in kasneje v Nico. Zaradi družbeno-političnega in kulturnega pomena požara v nemškem parlamentu ([[Reichstagsbrand]] 27. 2. 1933) in zaradi preganjanja judov se je preselil v Pariz, kjer je spoznal druge nemške umetnike in intelektualce. Ko mu je zmanjkalo denarja, je Benjamin sodeloval z [[Max Horkheimer|Maxom Horkheimerjem]] in prejel sredstva iz [[Inštituta za družbene raziskave]], vendar pa je kasneje vseeno moral v izgnanstvo.

Leta 1937 je Benjamin spoznal [[Georges Bataille|Georgesa Batailleja]] in se pridružil skupini francoskih intelektualcev, ki se je imenovala '''College de Sociologie'''. Medtem je nacističen režim jemal nemškim Judom njihovo državljanstvo, zato je tudi Benjamin ostal brez državljanstva in francoska vlada ga je aretirala in zaprla za tri mesece v zapor v bližini taborišča Nevers, v osrednji Burgundiji.

Ob vrnitvi v Pariz januarja 1940, je napisal delo '''Filozofsko-zgodovinske teze (Thesen über den Begriff der Geschichte)'''. Ko so 13. junija istega leta nemške oborožene sile premagale francosko obrambo, sta Benjamin in njegova sestra pobegnila v mesto Lourdes. Le en dan kasneje so Nemci vkorakali v Pariz, z naročilom, da ga aretirajo v njegovem stanovanju. V avgustu je pridobil vizum za potovanje v Združene države Amerike, medtem ko se je izmikal [[Gestapo|Gestapu]] in načrtoval svoje potovanje.

V času svojega življenja je bilo Walterjevo ustvarjanje dokaj neopazno in brez večjega uspeha, kar pa se je zelo spremenilo po [[2. svetovna vojna|2. svetovni vojni]], še posebej pa med leti 1970 in 1989, ko je izšla popolna zbirka njegovih del (Gesammelte Schriften). Za njegovo dizertacijo leta 1920 strokovna javnost ni pokazala nobenega zanimanja, njegova habilitacija na univerzi v Frankfurtu pa je bila celo zavrnjena. Šele po svoji smrti velja za pobudnika različnih družboslovnih in družbenih predmetov, ki so se ponovno lotili njegove družbenokritične razlage. Da pa je še vedno tako zelo popularen v družboslovju, je zagotovo posledica tega, da je bil prepričan o instrumentalnem odnosu med subjektom in različnimi tehnologijami.