Christine de Pizan: Razlika med redakcijama

m
brez povzetka urejanja
m (added Category:Feministke using HotCat)
mBrez povzetka urejanja
{{Infopolje oseba|birth_place = Benetke, Italija|children = 3|death_place = Poissy, Francija|spouse(s) = Estienno du Castel (poročena 1380–1390)|other_names = Christine de Pisan|notable_works = Mesto dam}}
{{Infopolje oseba}}
'''Christine de Pizan (tudi de Pisan)''', italijansko-francoska pesnica, pisateljica in prva feministka, * 11. september 1364, [[Benetke]], [[Italija]], † c. 1430, [[Poissy]], [[Francija]].
 
Christine de Pizan je bila srednjeveška avtorica, ki je napisala nekaj prvih delov feministične literature. V času renesanse, ko ženske niso imele nobenih pravnih pravic in so se štele za moško last, je bila ena od redkih izobraženih žensk v tistem času, ki se je preživljala s pisanjem. Pisala je v mnogih različnih žanrih in stilih, odvisno od njenega predmeta in mecena. Sčasoma je začela obravnavati razpravo o ženskah. Njeno pisanje je končno doseglo vrhunec v njeni najbolj znani knjigi Mesto žensk (1404-1405) in nadaljevanju Zakladnice žensk (1405). Pisala je tako poezijo kot prozo (biografije in knjige s praktičnimi nasveti za ženske). Med 30-letno kariero (1399-1429) je napisala 41 del.
== Življenje ==
 
Rodila se je 11.9. 1364 v Benetkah, v Italiji, od koder je bila tudi njena mama. Njen oče je bil Tommaso di Benvenuto da Pizzano (Thomas de Pizan, ime po koreninah v mestu Pizzano, jugovzgodno od Bologne), ki je bil zdravnik, sodni astrolog in svetnik Beneške republike. Po njenem rojstvu je Thomas de Pizan sprejel službo na dvoru Karla V. v Franciji in postal kraljevi astrolog, alkimist in zdravnik. Tako je preživljala večino svojega otroštva na francoskem dvoru, kjer je lahko krepila svoje intelektualne sposobnosti, saj ji je oče zagotavljal najboljšo izobrazbo. Uspešno se je izobrazila v številnih jezikih, in ponovno odkrivala klasiko in humanistiko zgodnje renesanse; brala je dela številnih avtorjev, npr. [[Publij Ovidij Naso|Ovida]], [[Boetij|Boetija]], Vincenca iz Beauvaisa, [[Dante Alighieri|Danteja]] in [[Giovanni Boccaccio|Giovannija]] Boccaccia, ki je bil tudi glavni vir Knjige o mestu dam.
 
Večino svojega otroštva in celo odraslo življenje je živela v Parizu in potem v opatiji v Poisseyu, kjer je pisala v srednjeveški francoščini. Pri petnajstih letih, leta 1380, se je poročila z deset let starejšim Estiennom du Castelom, ki je končal univerzitetni študij in postal kraljevi tajnik na sodišču. Njun zakon je bil po njenih delih sodeč zelo srečen. Mož je bil povezan s skupino mladih intelektualcev, ki so pozneje postali prvi francoski humanisti, in jo spodbujal k izobraževanju in pisanju.
 
Imela sta tri otroke, hčerko (ki je postala nuna v Dominikanski Abbey v Poissyju leta 1397 kot spremljevalka kraljeve hčerke Marie), sina Jeana de Castela (ki je edini dočakal odraslost), in drugega otroka, ki je umrl v otroštvu. Leta 1390 je Estienno du Castelo, medtem ko je bil v [[Beauvais|Beauvaisu]] na misiji s kraljem, nenadoma umrl zaradi epidemije. Ko je poskušala zbrati denar iz zapuščine svojega moža, se je soočila z zapletenimi tožbami v zvezi s povračilom dveh moževih plač zaradi njegovih dolgov. Takrat je pisala predvsem zato, da bi lahko preživljala mater, nečakinjo in svoja dva preživela otroka. V delih, ki so nastala po moževi smrti, lahko opazimo veliko žalost, sklenila je tudi, da se ne bo nikoli več poročila, raje se je posvetila študiju. Njeni prvi literarni uspehi so povezani z dvorom Ludvika Orleanskega in njegove žene Valentine Visconti, ki je bila velika ljubiteljica književnosti. Christine de Pizan je tako spoznala Johna Montagueja, grofa iz Salisburyja, ki je bil velik občudovalec njenih del in je prispeval k razpoznavnosti njenih del v Angliji, s čimer so povezani tudi prvi prevodi. Kmalu je postala priznana lirična pesnica in uradna biografija Karla V. Dobivala je veliko naročil, zaradi česar velja za prvo poklicno pisateljico. Zelo dobro se je spoznala na postopke objavljanja del, [[Iluminirani rokopis|iluminiranja]] in prepisovanja. V tem plodnem obdobju med letoma 1393 in 1412 je sestavila več kot 300 balad in še veliko več krajših pesmi. Po bitki pri Agincourtu leta 1415 (del Stoletne vojne med Francijo in Anglijo) se je odločila prestopiti v ženski samostan v Poissyu, v predmestju Pariza. V tem času je zelo malo pisala. V svojem zadnjem delu leta 1429 je hvalila [[Ivana Orleanska|Ivano]] Orleansko. Okrog leta 1430 je umrla v samostanu v Poissyu.
 
Srednjeveški pogled na družbo ni dopuščal napredka po družbeni lestvice, saj so imeli ljudje, rojeni v določen sloj dolžnost, da izpolnijo dolžnosti, ki jih ta sloj od njih zahteva. Christine de Pizan pa je verjela v urejeno družbo, kjer ima vsak, ni pomembno iz katerega sloja ali spola je, možnost napredovati. Prav tako so njene argumente, da so ženske intelektualno in socialno enakopravne moškim, videli kot grožnjo.
 
Nekateri so trdili, da je Christine de Pizan začela svojo literarno kariero s petjem, sama v svoji sobi, in jo končala s klicanjem na javnem trgu. Pustila je vpliven odtis na področju retoričnih diskurz v sicer moškem literarnem polju. Zapustila je enainštirideset pesniških del in več proznih knjig. Njena proza, zaradi njenega širokega znanja in interesov ni za splošnega bralca, saj je slogovno zapletena. [[Simone de Beauvoir|Simone]] de Beauvoir je leta 1949 v To épître au Dieu d'Amour o tem napisala: "Prvič vidimo žensko ki prevzame svoje pero v obrambi svojega spola".
Simone de Beauvoir je leta 1949 v To épître au Dieu d'Amour o tem napisala: "Prvič vidimo žensko ki prevzame svoje pero v obrambi svojega spola".
 
 
3

urejanja