Te Cerkve so zavrnile doktrino, da ima [[Jezus]] dve naravi: božjo in človeško. Na Kalcedonskem koncilu so za tiste, ki so trdili, da ima Jezus samo eno naravo, uporabili izraz [[monofizitizem|monofiziti]]. Monofizitizem je bil potem v okviru [[Rimsko cesarstvo|Rimskega cesarstva]] prepovedan, v zgoraj naštetih Cerkvah pa se je ohranil. danes v teh Cerkvah raje uporabljajo izraz miafizitizem - temelj njihovega verovanja je, da sta v Jezusu božanskost in človeškost združeni v eno naravo. V 20. stoletju marsikdo na to gleda že z drugačnim pogledom: v srečanjih med katoliškim papežem in orientalskimi patriarhi so tako sprejeli skupno izjavo, da gre bolj za razliko v načinu izražanja kot pa za razliko v verovanju.upora
=== Asirska Cerkev ===
Pogosto se v med Orientalske pravoslavne Cerkve uvršča tudi [[Asirska Cerkev]], kar pa ni pravilno, saj se po nauku precej loči od zgoraj navedenih Cerkva.
Asirska Cerkev se je ločila od ostalih krščanskih Cerkva, ko ni hotela priznati sklepov tretjega ekumenskega koncila. Po verovanju je bila Asirska Cerkev blizu [[nestorianizem|nestorianizmu]]. Bistvo nestorianizma je ločevanje Jezusa na dve osebi: Jezusa človeka in Jezusa Boga. Obe osebi sta obstajali v istem telesu, a nista bili obe hkrati aktivni. Marija je mati Jezusa človeka, ni pa mati Boga. Čudeže je delal Jezus Bog, na križu pa je trpel Jezus človek. To je poenostavljena razlaga, a kot vidimo gre tudi tukaj predvsem za razliko v načinu izražanja.
Asirski verski voditelj Babaj Veliki (551-628) je Asirsko verovanje precej približal zahodnemu verovanju v Jezusa, ki ima eno osebnost in dve naravi - božjo in človeško.
