Giacomo Meyerbeer: Razlika med redakcijama

{{Infopolje Oseba|image=Meyerbeer d'après P. Petit b 1865.jpg |opis=''Giacomo Meyerbeer ''|caption=Giacomo Meyerbeer}}

Meyerbeer se je rodil v [[judje|judovski]] družini z imenom '''Jacob Liebmann Beer'''. Njegov oče je bil izjemno bogati finančnik ''Jacob Judah Herz Beer'' ([[1769]]-[[1825]]), mati, na katero je bil zelo navezan, je tudi prihajala iz vrst bogate elite. Med ostalimi otroki sta poznana še poslovnež in ljubiteljski [[astronom]] [[Wilhelm Wolff Beer]] in pesnik [[Michael Beer]].

Ugotovil je, da je popolno poznavanje [[italijanščina|italijanskega jezika]] - v kontekstu italijanskih [[opera|oper]] pomembno za njegov glasbeni razvoj, zato je nekaj let študiral v Italiji, kjer je dobil ime Giacomo. Del svojega priimka 'Meyer' je podedoval po smrti svojega pradedka. V tem času je spoznal in se navdušil nad deli svojega sodobniikasodobnika [[Gioacchino Rossini|Rossinija]].

Meyerbeerovo ime je prvič zazvenelo po izvedbah njegove opere ''[[Il crociato in Egitto]]'' (premierno uprizorjena v [[Benetke|Benetkah]] leta [[1824]]), nato še v [[London]]u in [[Pariz]]u leta 1825 (naključje je hotelo, da je to nasploh zadnja opera, v kateri nastopa [[kastrat]]), izjemno slavo pa je dosegel z opero ''[[Robert le Diable (opera)|Robert le Diable]]'' (»Robert Hudič«, libreto sta napisala [[Eugène Scribe]] in [[Casimir Delavigne]]), [[praizvedba|praizvedena]] je bila leta [[1831]] v [[Pariz]]u in je obravnavana kot ena izmed prvih [[Velika opera|grand oper]]. Zlitje dramatične glasbe, [[melodrama|melodramske]] zgodbe in razkošne scene je zagotovilo zanesljivo formulo, ki jo je Meyerbeer ponovil v [[Hugenoti (opera)|Hugenotih]] (''Les Huguenots'', [[1836]]), [[Prerok]]u (''Le prophète'', [[1849]]) in Afričanki (''L'Africaine'', ki je bila izvedena posmrtno leta [[1865]]). Vse te opere so bile v 19. stoletju uprizarjane na mednarodnih odrskih deskah, prav tako tudi bolj [[pastorala|pastoralna]] opera ''[[Dinora]]'' ([[1859]]). Vendar pa so zaradi finančne pogoltnosti izvedb, ki so zahtevale mnogoštevilne zasedbe glavnih pevcev, predvsem pa zaradi nenehne konkurence prevladujoče [[Richard Wagner|Wagnerjeve]] šole, postopno postale zastarele.

Meyerbeer je leta [[1842]] iz [[Pariz]]a odšel v [[Berlin]], kjer je sprejel mesto dvornega glasbenega ravnatelja, vendar se je leta [[1849]] vrnil v Pariz.

Meyerbeerovo izjemno bogastvo (ki je poleg ogromne dediščine in pripadnosti judovski religiji naraslo z uspehi njegovih oper) ga je na neki način oddaljilo od večine skladateljskih sodobnikov. Nekateri so celo začeli širiti govorice, da so njegov uspeh zagotovili podkupljeni kritiki. [[Richard Wagner]] ga je obtožil, da ga zanima le denar in ne glasba. Meyerbeer je bil kljub temu predan glasbenik in občutljiva osebnost. V filozofskem smislu se je odpovedal misli, da je žrtev lastnega uspeha. Njegova korespondenca in izčrpni [[dnevnik (književnost)|dnevniki]] so čudežno preživeli svetovni vojni. Danes je izdanih 6 od sedmih dnevnikov, predstavljajo neprecenljivi vir za raziskave [[zgodovina glasbe|glasbene]] in [[gledališče|gledališke]] zgodovine v obdobju skladateljevega življenja.