Vinko Poljanec: razlika med redakcijama

odstranjenih 6 zlogov ,  pred 6 leti
brez povzetka urejanja
[[Slika:VinkoPoljanec-1930s.jpg|thumb|Vinko Kastelic, kaplan v Št. Jerneju ]]
== Življenje in delo ==
Vinko Poljanec se je rodil l.1876 v [[Destrnik]]u, takrat še imenovanem Sv. Urban pri Ptuju. Po uspešno končani [[gimnazija|gimnaziji]], ki jo je obiskoval na [[Ptuj]]u in v [[Celje|Celju]], se je vpisal na [[semenišče]] v [[Celovec|Celovcu]]. <ref> ''Žalost koroških Slovencev ob smrti voditelja župnika Vinka Poljanca'', časnik [[Slovenec (časnik)]], [[Ljubljana]], 1938]] </ref> Ob mnogih drugih narodno zavednih [[Štajerska|štajerskih]] bogoslovcih je tu spoznal tudi [[Franc Ksaver Meško|Franca Ksaverja Meška]]. Po posvetitvi v duhovnika je bil najprej poslan za kaplana v župnijo Sv. Jurij na Vinogradih ([[nemščina|nem.]] ''Sankt Georgen am Sandhof'', danes severno predmestje [[Celovec|Celovca]]), ki je bila takrat že precej ponemčena in narodnostno težavna, a je bil Poljanec s svojo mladostno energijo in narodno zagnanostjo tudi tamkajšnjemu položaju več kot kos.<ref> ''Žalost koroških Slovencev ob smrti voditelja župnika Vinka Poljanca'', časnik [[Slovenec (časnik)]], [[Ljubljana]], 1938]] </ref> Kasneje je bil poklican na pomoč ostarelemu župniku v [[Škocjan v Podjuni]] - tam je l.1908 tudi postal župnik in na tem mestu ostal vse do leta 1938.
== Narodno delovanje po [[Koroški plebiscit|koroškem plebiscitu]] ==
Že pred [[1. svetovna vojna|1.svetovno vojno]] so se na [[Južna Koroška (Avstrija)|Južnem Koroškem]] zaostrovala nasprotja med [[Koroški Slovenci|Slovenci]] in velikonemško usmerjenimi [[Avstrijci]]. Poljanec je v tem boju trdno stal na strani Slovenstva, hkrati pa si prizadeval za čimvečjo mero sožitja med narodoma. Potem, ko je na [[Koroški plebiscit|Koroškem plebiscitu]] leta 1920 zmagala ideja enotne in nedeljene dežele Koroške v okviru nove republike [[Avstrija|Avstrije]], so se zavedni Slovenci znašli v še težjem položaju. Poljanec se tudi po plebiscitu, kljub grožnjam in pritiskom nemško-nacionalističnih krogov, ni umaknil v [[Kraljevina Jugoslavija|Kraljevino Jugoslavijo]], temveč je ostal v Škocjanu in si prizadeval rešiti, kar se je rešiti dalo. Leta 1921 je bil izvoljen za poslanca v koroški deželni zbor, kjer se je zavzemal za interese koroških Slovencev do leta 1927. Kasneje je bil izbran za predsednika Slovenske Prosvetne Zveze in svétnika Kmečke zbornice. Potoval je po vsej [[Podjuna|Podjuni]] in obronkih [[Svinška planina|Svinške planine]], organiziral narodne shode in zborovanja (po lastnih besedah med 600 in 700 <ref> ''Žalost koroških Slovencev ob smrti voditelja župnika Vinka Poljanca'', časnik [[Slovenec (časnik)]], [[Ljubljana]], 1938]] </ref> ), in vztrajno spodbujal Slovence k ohranjanju jezika, vere in kulture. Vseskozi je sodeloval tudi s tednikom ''Koroški Slovenec'', edinim preostalim slovenskim političnim časopisom v poplebiscitni Avstriji. <ref> V. Hanus: Poljanec Vinko. In: Österreichisches Biographisches Lexikon 1815–1950 (ÖBL). Band 8, Verlag der Österreichischen Akademie der Wissenschaften, Wien 1983, ISBN 3-7001-0187-2, S. 182. </ref> Čeprav je do nemško govorečih Korošcev ohranjal spoštljiv in miroljuben odnos, so ga ekstremistični krogi kmalu prepoznali kot enega od zadnjih stebrov Slovenstva v Podjuni in na vsem Južnem Koroškem.
== [[Anschluss]], aretacija in smrt ==
12. marca 1938 je vojska [[nacizem|nacistične]] [[Nemčija|Nemčije]] vkorakala v [[Avstrija|Avstrijo]] in razglasila pripojitev avstrijske države k [[Tretji rajh|Tretjemu rajhu]]. S tem so tudi v Avstriji dobili absolutno oblast nacional-socialisti, na Koroškem pa tisti ekstremistični proti-slovenski elementi, ki jih je konservativni režim [[Kurt Schuschnigg|Kurta Schuschnigga]] do takrat še poskušal držati pod kontrolo. Na Južnem Koroškem je kmalu prišlo do čistk preostalih vidnejših slovenskih intelektualcev, in med prvimi so zaprli tudi Vinka Poljanca. Aretirali so ga 12.03.1938 na železniški postaji v [[Pliberk|Pliberku]], ko se je poskušal dobesedno v zadnjem trenutku umakniti v Jugoslavijo. Po kratki sodni obravnavi v Celovcu so ga 3 mesece držali v policijskem priporu, pod nadzorom [[Gestapo|Gestapa]]. Obstaja sum, da so ga v tem obdobju zastrupljali s tem, da so mu v hrano mešali [[živo srebro]]. <ref> ''Zbornik Svobodne Slovenije, [[Buenos Aires]], 1951]] </ref>
1.269

urejanj