Grad Špatrjan

Grad Špatrjan (nemško Schloss Paternion) je nekdanji sedež gospostva Špatrjan nad trškim naseljem Špatrjan v spodnji Dravski dolini na avstrijskem Koroškem. Sedanji grad je plemiška družina Dietrichstein prezidala iz prejšnjega stolpastega gradu iz 12. stoletja. Iz sedeža gospostva Špatrjan, je danes v lasti družine Foscari-Widmann-Rezzonico, v katerem je sedež gozdne uprave velikih gozdov v lasti te družine.

Zgodovina

Območje je od leta 1135 spadalo pod Ortenburško grofijo oziroma ortenburške grofe. Ti so domnevno na tem delu spodnje Dravske doline že v 12. stoletju zgradili stolpast grad, ki je bil sedež vitezov, njihovih ministerialov, in hkrati njihov urad. V ortenburški listini iz leta 1309 je omenjena ortenburška lastnina pri Sv. Paternianu. Sam grad Špatrjan pa se v pisnih dokumentih izrecno omenja prvič leta 1354.

Skica G. Forstnerja: "Grad" Špatrjan kot obrambni stolp iz 12. stoletja, razširjen okoli 1587

Grad Špatrjan na bakrorezu Valvasor-ja iz leta 1688.

Južno krilo gradu Špatrjan

Zgodovinar Gustav Forstner navaja, da so posest leta 1362 pridobili Celjski grofje, ki so jo imeli 92 let – do leta 1454. Na skromnem gradu so bili nastanjeni njihovi gradiščani vazali. Celjskim so po določbah miru iz Pusarnice med Goriškimi in Habsburžani kot lastniki sledili Habsburžani kot deželni knezi. Ti so posest dajali v zastavo, tako so jo več let imeli v zastavi vitezi Aichelburški, ki so bili lastniki sosednjega urada Stockenboi; nekaj let pa so imeli v zastavi gospodje Bistriški, lastniki sosednjega urada Bistrica. Gospostvo Špatrjan se v listinah prvič pojavi šele leta 1523, ko je baron Žiga Dietrichstein posest združil s sosednjima uradoma Bistrica ob Dravi in uradom Stockenboi. To posest je leta 1518 hkrati kupil od Habsburžanov z namenom od tam upravljati z bližnjimi rudniki srebra, svinca in železa. Stari stolpast grad je Žiga prezidal v velik štirikrilni grad, ki je bil center njegove posesti. Leta 1519 je gospostvo pridobilo rudarsko pravico, naselje pod gradom pa leta 1930 trške pravice, kar je povečalo pomen in vrednost gradu. Žigov sin Žiga je leta 1582 Špatrjan zastavil svojemu upravniku Salomonu Zeidler-ju iz Bautzna in leta 1587 Moricu Krištofu Khevenhüller-ju iz Aichelberga. Leta 1599 je gospostvo Špatrjan pridobil Jernej (Bartlmä) Khevenhüller. Njegov dedič Hans VI. Khevenhüller, je moral zaradi verskih razlogov (protestant) leta 1629 zapustiti Koroško oziroma državo in se odreči gospostvu oziroma ga prodati. Grad in gospostvo je kupil beneški trgovec Hans Widmann po rodu iz Beljaka. Ta družina je bila leta 1640 povzdignjena v barone in grofe, ki so prevzeli ime grofje Ortenburški. Poslednja iz rodu Widmann grofica Elizabeta Maria Adrienne se je poročila z beneškim grofom Piero Foscari-jem. Lastniki gradu in velikega »gozdnega gospodarstva« so še danes potomci plemenitih Foscari-Widmann-Rezzonico.

Viri

• Hugo Henckel-Donnersmarck: Burgen und Schlösser in Kärnten, 1964.
• Hermann Wiessner: Burgen und Schlösser um Hermagor, Spittal/Drau, Villach, 1966.
• Gerhard Stenzel: Von Schloß zu Schloß in Österreich, 1976.
• Dehio-Handbuch: Die Kunstdenkmäler Österreichs. Kärnten. Neubearbeitung, 3., erweiterte und verbesserte Auflage, bearbeitet von Gabriele Russwurm-Biró. Anton Schroll, Wien 2001, ISBN 3-7031-0712-X, S. 280.