Iredentizem: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m pnp |
dodatek |
||
Vrstica 1:
'''Iredentízem''' je oznaka za zahteve neke [[država|države]] po ozemlju, do katerega naj bi imela pravico zaradi [[kultura|kulturne]] pripadnosti tam živečega prebivalstva. Po drugi strani je iredentizem tudi želja [[jezik (sredstvo sporazumevanja)|jezikovnih]] in kulturnih manjšin, da se ozemlje, na katerem prebivajo, priključi drugi državi, takoimenovani "matični domovini". Ni vedno nujno, da oba pojava sovpadata, ker velikokrat nimata skupnih ciljev ali ne obstajata v istem časovnem obdobju. Na primer neka jezikovna [[narodna manjšina|manjšina]] želi priključitev sosednji državi, ker se tam govori njen jezik, sosednja država pa tega ozemlja ne želi priključiti, ker je [[ekonomija|ekonomsko]] zaostalo, torej ni skupnih ciljev. Recimo da se pozneje na istem ozemlju odkrije bogato ležišče [[nafta|nafte]] in bi ga zato država bila pripravljena sprejeti, a medtem je jezikovna manjšina praktično izumrla, iredentizem se je na dveh straneh pojavil v različnih obdobjih.
[[Beseda]] izhaja iz [[italijanščina|italijanščine]]. Leta 1877 je italijanski [[politik]] [[Matteo Imbriani]] uporabil izraz "terre irredente", kar pomeni ''še ne odrešena ozemlja'', za tiste kraje v [[Avstro-Ogrska|Avstro-Ogrski]], kjer se je govorilo italijansko. V posmeh so ga [[Avstrijci]] označili za ''iredentista'', a kljub posmehu se je beseda udomačila in začela splošno uporabljati. Danes tudi drugi jeziki uporabljajo izraz ''iredentizem''.
Beseda je večkrat zadobila negativni pomen, ko se je uporabila tudi za [[kolonializem|kolonialistično]] pridobivanje ozemelj, kjer sicer ni bivala nobena kulturna manjšina, a so jo osvajalci umetno ustvarili, recimo s priseljevanjem svojih ljudi.
==Pomen iredentizma==
Od [[19. stoletje|devetnajstega stoletja]] dalje se je prepričanje, da imajo kulturne manjšine pravico do priključitve domovini, pojavilo povsod po svetu. To je dovedlo do sporov in vojn, ki ponekod še trajajo, drugod so bili sprejeti kompromisi, ki seveda pomenijo določen odstop od svojih prepričanj za obe strani. Dokončna in popolnoma zadovoljiva rešitev sporov je po [[definicija|definiciji]] [[utopija]], saj bi priključitev drugi državi ustvarila tam manjšino pripadnikov prve države, ki bi spet imela pravico do priključitve svoji prvotni domovini. V [[Evropa|Evropi]], na primer v [[Nemčija|Nemčiji]] in [[Italija|Italiji]], se spori počasi rešujejo z odstranjevanjem [[državna meja|meja]], predvsem pa z idejo o skupni evropski domovini, ki zajema in spoštuje vse [[narod]]e. Drugod po svetu je ponekod iredentizem še zelo občuten in v njegovem imenu še veliko ljudi hoče uveljaviti svoja prepričanja z [[orožje]]m v rokah. Vredno je omeniti na primer [[Sirija|Sirijo]] ([[Golanska planota]], [[Antiohija]]), [[Palestina|Palestino]] ([[Jordanija]], [[Jeruzalem]]), [[Kašmir]] ([[Indija]]/[[Pakistan]]/[[Kitajska]]), [[Kurdistan]] ([[Turčija]]/[[Iran]]/[[Irak]]/Sirija), pa tudi Kitajsko in [[Argentina|Argentino]], ki imata celo v [[ustava|ustavi]] zapisano pravico do [[Taivan]]a<ref>Prvi člen ustave Republike Kitajske</ref> oziroma do [[Falklandski otoki|Falklandskih otokov]]<ref>Argentinska ustava, prehodni predpis</ref>.
Nenazadnje je treba tudi upoštevati, da velikokrat manjšina sploh ne želi priključitve drugi državi, ker bi to pomenilo prestop v nezaželjen politični režim. V teh primerih ja najbolj jasno razvidno, da iredentizem, to je stremenje po priključitvi, obstaja samo v tej slednji državi, a ne na področju, kjer živi manjšina. Na teh področjih se v današnjih časih iredentizem naglo umika pred zahtevo po priznanju manjšinskega statusa, spoštovanju manjšinskega jezika in upoštevanju kulturnih potreb manjšine.
==Italijanski iredentizem ==
V naših krajih se je vredno spomniti na italijanski iredentizem, ki je poleg odpora do Avstrijcev razvil sovraštvo [[Italijani|Italijanov]] do [[Slovenci|Slovencev]] in predvsem do [[Hrvati|Hrvatov]], ki so po njihovih pojmih kršili italijansko oblast na [[Jadran]]u. S tem je iredentizem jasno dobil čisto nove smernice, saj ni bilo več govora o neodrešenih ozemljih, temveč o ekonomski in [[vojska|vojaški]] dominaciji.
Prva javna manifestacija tega novega iredentizma je bila v Trstu leta [[1865]]. Ko je predsednik [[Kraljevina Italija|italijanske vlade]] [[Alfonso La Marmora|La Marmora]] uradno izjavil, da se Italija odreka zahtevam za Trst, mu je takoimenovani »tržaško-istrski komite« naslovil ogorčen protest, ki ga je pa občinski svet preklical. Občinski svet je bil zaradi tega razpuščen, vendar je na novih volitvah zmagala vladna stranka in v Trstu so zbrali 13.000 podpisov za izjavo lojalnosti državni oblasti. ''Tržaško-istrski komite'' je pa vseeno pod vodstvom [[Tomaso Luciani|Tomasa Lucianija]] nemoteno razvijal svoje iredentistično gibanje v Trstu in Istri. Glavni zagovorniki teh idej, vsi leterati, so bili poleg Lucianija [[Pacifico Valussi]], [[Carlo Combi]] in [[Sigismondo Bonfiglio]]. Mržnja do sosedov se je počasi sprevrgla v prepričanje, da so Slovani le kmečko ljudstvo, nesposobno oblikovati se v [[narod]] in zato obsojeno na [[asimilacija|asimilacijo]].
Skrajni predstavnik teh idej je [[Trst|Tržačan]] [[Ruggero Timeus]] (1892 – 1915), ki je svoje ideje upravičeval s prepričanjem o "večvrednosti italijanske kulture nad nemško in slovansko" <ref>Timeus R.: ''Trieste'', Roma 1914</ref>. Kmalu se je [[teorija|teoretična]] razprava spremenila v oboroženo gibanje. Leta 1882 je Tržačan [[Wilhelm Oberdank|Oberdank]] zasnoval [[atentat]] na [[cesar]]ja [[Franc Jožef I. Habsburško-Lotarinški|Franca Jožefa]]. [[Policija]] je njegove namene pravočasno odkrila in atentat preprečila. Oberdan (kot se je preimenoval, da bi nekoliko poitalijančil svoj priimek) je bil usmrčen in je takoj postal "mučenec za svobodo neodrešenega Trsta". <ref>Gatterer C.: ''Italiani maledetti, maledetti austriaci'', Bolzano 2009</ref>.
Na [[Trento (pokrajina)|Trentinskem]] so bili najbolj vneti iredentisti [[Cesare Battisti]], [[Fabio Filzi]] in [[Damiano Chiesa]], ki so v [[prva svetovna vojna|prvi svetovni vojni]] dezertirali avstrijsko vojsko in se priključili italijanski, zaradi česar so jih Avstrijci usmrtili kot izdajalce, Italijani pa odlikovali kot heroje. Posebne omembe je vreden [[Gabriele D'Annunzio]], ki je leta 1919 vojaško zavzel [[Rijeka|Rijeko]] in jo [[Reška država|anektiral Italiji]] kljub izrecnemu nasprotovanju [[Kraljevina Italija|italijanske]] [[vlada|vlade]].
Vsi ti ljudje, katerim so med drugim posvečene važne ulice in trgi v [[Trst]]u, so v veliki meri vplivali na [[fašizem|fašistično]] filozofijo o manjšinah, ki je enostavno opustila besedo ''iredentizem'' in jo nadomestila z ''[[nacionalizem]]'', ki je s tem pridobil negativni pomen, kot ga danes razumemo. Razen omenjenih iredentizmov za področja ob vzhodni meji ([[Goriška pokrajina (Italija)|Goriška]], [[Tržaška pokrajina|Tržaško]], [[Istra]], [[Rijeka]] in del [[Dalmacija|Dalmacije]]) sta bila v fašističnem duhu najbolj razvita takoimenovana švicarski iredentizem in malteški iredentizem, prvi za [[Kanton Ticino|Ticino]], drugi za otok [[Malta|Malto]]. <ref>Vignoli G.: ''Gli Italiani dimenticati. Minoranze italiane in Europa'', Milano 2000</ref>
==Sklici==
{{opombe}}
[[Kategorija:Nacionalna gibanja]]
| |||