|
Odjebi
{{Infopolje Predsednik
| name=Adolf Hitler
| image=Adolf Hitler in Yugoslavia crop2.JPG
| caption=
| order=Nemški kancler
| term_start=[[30. januar]] [[1933]]
| term_end=[[30. april]] [[1945]]
| predecessor=[[Kurt von Schleicher]]
| successor=[[Karl Dönitz]]
| birth_date=[[20. april]] [[1889]]
| birth_place=[[Braunau ob reki Inn]] pri [[Linz]]u, [[Zgornja Avstrija]], tedaj [[Avstro-Ogrska]]
| death_date=[[30. april]] [[1945]]
| death_place=[[Berlin]], [[Tretji rajh]]
| religion=
| spouse=[[Eva Braun]]
| party=[[Nacionalsocialistična nemška delavska stranka]]
| order2=Vodja države
| term_start2=[[2. avgust]] [[1934]]
| term_end2=[[30. april]] [[1945]]
| predecessor2=[[Paul von Hindenburg]] <small>(kot predsednik)</small>
| successor2=[[Karl Dönitz]] <small>(kot predsednik)</small>
|}}
'''Adolf Hitler''' [ádolf hítler], [[Nemci|nemški]] [[diktator]] in [[nacizem|nacistični]] voditelj [[avstrijci|avstrijskega rodu]], * [[20. april]] [[1889]], [[Braunau am Inn]] pri [[Linz]]u, [[Zgornja Avstrija]], tedaj [[Avstro-Ogrska]], † [[30. april]] [[1945]], [[Berlin]] [[Tretji rajh|Nemčija]].
Od julija 1921 predsednik [[NSDAP|nacionalsocialistične nemške delavske stranke]], je novembra 1923 s pučem na Bavarskem poskušal zrušiti [[Weimarska republika|Weimarsko republiko]]. S prvim delom knjige „[[Moj boj]]“ (napisano v zaporu, objavljeno 1925) je oblikoval antisemitično in rasno ideologijo [[nacionalsocializem|nacionalsocializma]].
30. januarja 1933 je predsednik države, [[Paul von Hindenburg]], Hitlerja imenoval za kanclerja Nemčije. V nekaj mesecih je njegov režim s terorjem, izrednimi odloki, prepovedmi organizacij in strank uničil pluralistično demokracijo, zvezni značaj države in pravni sistem takratne Nemčije. Politične nasprotnike so zapirali v [[Koncentracijsko taborišče|koncentracijska taborišča]], jih mučili in morili. Hitler je tudi med tako imenovanim [[Ernest Röhm|Röhmovim]] pučem dal pomoriti nasprotnike v lastnih vrstah. Hindenburgovo smrt 2. avgusta 1934 je izkoristil za to, da združi položaj kanclerja države s položajem njenega predsednika.
Nemce [[Judje|judovskega]] porekla se je po 1933 vse bolj izločalo in onemogočalo, posebno po sprejetju tako imenovanih Nürnberških zakonov septembra 1935. S svojimi ukazi za ponovno oborožitev vojnih sil in za zasedbo Porenja(1936) je Hitler 1936 prelomil [[Versajska mirovna pogodba|Versajski mirovni sporazum]]. Nacistični propagandni aparat je njegovo gospodarsko, socialno in zunanjo politiko predstavljal kot velike uspehe, kar je Hitlerju v Nemčiji vsaj do 1939 zagotavljalo neverjetno priljubljenost.
1938 je prevzel neposredno vodenje oboroženih sil in izsilil priključek [[Avstrija|Avstrije]]. Münchenški sporazum (30. september 1938), ki mu je dovolil pripojiti [[Sudeti|Sudetske]] dežele k nemškemu rajhu, je prelomil že 15. marca 1939, ko je razbil preostanek [[Čehoslovaška|Čehoslovaške]]. Z ukazom za [[Napad na Poljsko (1939)|napad na Poljsko]] je septembra 1939 sprožil začetek druge svetovne vojne v Evropi. 31. julija 1940 je sporočil vodjem nemške vojske, da je sklenil napasti [[Sovjetska zveza|Sovjetsko zvezo]]. Operacija »[[Unternehmen Barbarossa]]« se je začela 22. junija 1941 in njen cilj je bil osvojiti »[[življenjski prostor na vzhodu]]«.
Med drugo svetovno vojno so nacisti in njih sostorilci zakrivili številne množične zločine in [[genocid]]. Poleti leta 1939 je Hitler izdal ukaz, da se pripravi »[[evtanazija]] odraslih«. V »Akciji T4« (september 1939-avgust 1941) so umorili več kot 70.000 duševno bolnih in duševno in telesno invalidnih, vsaj še drugih 190.000 ljudi pa so sistematično umorili z drugimi metodami nacistične evtanazije. V [[Holokavst|holokavstu]] je bilo umorjenih približno 5,6 do 6.3 milijonov Judov, v Porajmosu pa do 500.000 [[Sinti|Sintov]] in [[Romi|Romov]]. Hitler je ukazal bistvene korake pri pomoru Judov, o poteku holokavsta so ga obveščali.<ref>Ian Kershaw: ''Adolf Hitler und die Realisierung der nationalsozialistischen Rassenutopie.'' In: [[Wolfgang Hardtwig]]: ''Utopie und politische Herrschaft im Europa der Zwischenkriegszeit.'' Oldenbourg, München 2003, S. 143.</ref> Njegova zločinska politika je kriva za vojno z milijoni mrtvih in za uničenje velikega dela Nemčije in Evrope.
== Rodbina in mladost ==
Rodil se je v mestecu [[Braunau]] ob reki Inn, 90 km zahodno od [[Linz]]a, v deželi Zgornja Avstrija, takrat na meji Avstro-Ogrske. Oče [[Alois Hitler]], rojen kot Alois Schicklgruber, je bil carinski uradnik (čeprav po poklicu čevljar), mati Klara Pölzl pa očetova nečakinja in tretja soproga. Oče Alois Schicklgruber, nezakonski sin Marije Anne Schicklgruber (včasih pisano Schickelgruber), je že štiridesetleten prevzel priimek svojega krušnega očeta Johana Georga Hiedlerja v spremenjeni pisavi. O rodu Adolfa Hitlerja so se pogosto širile z dokazi slabo podkrepljene razlage, po katerih naj bi bili njegovi predniki [[judje|judovskega]] rodu. Danes je znano, da so takšne razlage neosnovane.
Alois Hitler je imel skupno šest otrok, od katerih sta odrasla le Adolf in najmlajša sestra Paula. Očeta je Adolf Hitler v življenjepisu ''Mein Kampf'' opisal kot »vzkipljivega tirana«, vendar ni navedel ravnanja, ki bi bilo do otrok bolj trdo, kot je bilo takrat v navadi. Po pričevanjih znancev je bil oče Alois do žene in otrok hladen in grob.
[[Slika:Bundesarchiv_Bild_183-1989-0322-506,_Adolf_Hitler,_Kinderbild.jpg|thumb|right|250px|Hitler kot deček]]
Adolf Hitler je v Linzu dokončal pet let osnovne [[šola|šole]] in tam preživel večino svojega otroštva. Že v tistem času ga je veselilo risanje. Mesto Linz je Hitler hotel kasneje spremeniti v kulturno prestolnico Evrope z galerijami, knjižnicami, operami, gledališči, muzeji in podobnim. Tam je tudi nameraval preživeti starost, ko bi se upokojil.
Leta 1907 se je preselil na [[Dunaj]], da bi študiral slikarstvo, vendar so ga na Akademiji lepih umetnosti dvakrat zavrnili. Preživljal se je s prodajanjem [[slika|slik]], čestitik in božičnih ter novoletnih voščilnic in izdelovanjem [[plakat]]ov, saj ni želel študirati arhitekture, kot so mu priporočili na akademiji. Istega leta mu je umrla mati. Družinski zdravnik, ki je ni mogel rešiti pred smrtjo (umrla je za rakom na prsih), je bil po naključju Jud, Eduard Bloch. Zadnje dni življenja decembra 1907 ji je ta judovski zdravnik z morfijem lajšal hude bolečine, prihajal tudi ponoči in brez plačila in tega Hitler ni nikoli pozabil. Do izselitve v ZDA je zdravnik Bloch v Linzu lahko še naprej nemoteno opravljal svojo prakso in jo lahko tudi prodal (za Himmlerja, Heydricha in Kaltenbrunnerja je bil "nedotakljiv").<ref>Brigitte Hamann: ''Hitlers Wien.'' München 1998, S. 53–57.</ref> Eduard Bloch je po preselitvi v ZDA ameriškemu psihologu Charlesu Langerju (s sodelavci) pomagal izdelati osebni profil Adolfa Hitlerja, v katerem je napovedal tudi njegov [[samomor]].<ref>''The Mind of Adolf Hitler. The Secret Wartime Report'', Basis Books, 1972, ISBN 0-465-04620-7</ref>
Do svojega petindvajsetega leta je Hitler živel na [[Dunaj]]u, mestu, ki ga je sovražil, potem pa se je preselil v [[München]]. Vsa ta leta je bil brez poklica. Sovražil je [[alkohol]] (izkušnja z očetom), bil je nekadilec in [[Vegetarijanstvo|vegetarijanec]] ter osebno precej skromen. Bolehal je za Basedowovo boleznijo (bolezen ščitnice - posledica so izbuljene oči in slab vid - namesto z očali si je pomagal z močnim povečevalnim steklom) in proti koncu življenja še za Parkinsonovo boleznijo (tresavica leve roke).<ref>Ellen Gibbels: ''Hitlers Parkinson-Krankheit: zur Frage eines hirnorganischen Psychosyndroms.'' Springer, 1990, ISBN 3-540-52399-5, S. 93.</ref>
== Prva svetovna vojna in vstop v politiko ==
Zaradi nezadovoljstva nad ureditvijo [[Avstro-ogrska|Avstro-Ogrske]] se je leta [[1913]] izognil vpoklicu v [[vojska|vojsko]] in pobegnil v München. Tam se je že leta [[1914]] zaradi pomanjkanja denarja prostovoljno javil v nemško vojsko in se ob izbruhu [[prva svetovna vojna|prve svetovne vojne]] pridružil [[Bavarska|bavarski]] vojski. Hitlerju je vstop v vojno prinesel nekaj čisto novega. Tu se je končno lahko enačil z drugimi in imel enake možnosti kot ostali. [[7. oktober|7. oktobra]] [[1916]] je bil ranjen v [[Bitka na Somi (1916)|bitki na Somi]]. Marca [[1917]] se je vrnil na fronto, kjer je bil zaradi dobrega bojevanja odlikovan z [[železni križec|železnim križcem prve]] in [[železni križec|druge]] stopnje. Kasneje se je na tej fronti zastrupil z [[iperit]]om in konec vojne dočakal v [[bolnišnica|bolnišnici]], s činom [[poddesetnik]]a.
Bil je razočaran in zagrenjen. Tako kot ostali vojaki se je spraševal o smislu vojne, ki je tako dolgo trajala. Iz bolnišnice se je vrnil v [[München]], kjer je delal pri armadi in sodeloval pri obračunavanju z levico.
== Hitlerjev vpliv na množice ==
Jeseni leta 1919 je Hitler začel doživljati svoj politični prodor. Stopil je v [[Nemška delavska stranka|Nemško delavsko stranko]], ki jo je kmalu preimenoval v [[Nacionalsocialistična nemška delavska stranka|Nacionalsocialistično nemško delavsko stranko]] (NSDAP - ''National sozialistische Deutsche Arbeitspartei''). Do leta 1923 se je povezala z ostalimi nacionalističnimi zvezami bavarske prestolnice.
24. februarja leta 1920 je Hitler prvič govoril zbrani množici in dosegel velik uspeh. Kmalu je odkril, da lahko s svojim entuziastičnim govorjenjem vpliva na množice in je znal spraviti najrazličnejše ljudi na zborovanjih v [[trans]]. To Hitlerjevo delovanje na množice je bil dolgo časa edini politični kapital, ki pa je močno vplival tudi nanj. Ugotovil je, da lahko obvladuje množice in to ga je naredilo izredno samozavestnega.
Novembra leta 1923 so ga obsodili na pet let [[zapor]]a zaradi poskusa [[državni udar|državnega udara]], pri čemer je bilo ubitih 16 [[nacist]]ov in trije [[policist]]i. Hitler je v zaporu ostal le devet mesecev, na račun desničarskih simpatizerjev v sodstvu [[Weimarska republika|weimarske republike]]. In je bil tako izpuščen še pred [[božič]]em leta 1924.
=== Hitlerjev vzpon ===
Po vrnitvi iz zapora se je njegov položaj na skrajni desnici nemške politike utrdil. Leta 1927 je organiziral [[Hitlerjeva mladina|Hitlerjevo mladino]] ({{jezik-de|Hitler Jugend}}) za dečke stare od 15 do 18 let, za dekleta pa [[Bund Deutscher Mädel]] in za ženske [[Frauenschaften]].
Leta 1928 so bile v Nemčiji parlamentarne [[volitve]], kjer je Hitlerjeva [[stranka]] dobila le 2 odstotka glasov. Zlom [[Newyorška borza|newyorške borze]] leta 1929 je zelo zamajal že tako krhko [[gospodarstvo]] v Nemčiji, kar je Hitler izkoristil v svoj prid. 14. septembra 1930 je prišlo do novih volitev, kjer je Hitlerjeva stranka prišla v parlament kot druga najmočnejša stranka.
Leta 1932 so bile predsedniške volitve, na katerih sta sodelovala tedanji [[predsednik]] [[Paul von Hindenburg]] in Hitler. Po dveh krogih je zmagal Hindenburg s 53 odstotki glasov. Hitler se je sedaj videl v vlogi kanclerja, za kar se je potegoval preostanek leta. Po številnih političnih spletkah mu je 30. januarja leta 1933 končno uspelo. Postal je [[predsednik vlade|nemški kancler]].
Nato je hotel oblikovati novo [[vlada|vlado]] in si s tem zagotoviti podporo za svoje načrte. Pri tem je popolnoma zmanipuliral Hindenburga, tako da je ta 5. marca 1933 razpisal nove volitve. Hitlerjeva stranka (NSDAP) je pri tem dobila 44 odstotkov glasov. Ker je potreboval absolutno večino, se je povezal z [[DNVP]] (''Deutsche Nationale Volkspartei'' - Nemška narodna ljudska stranka). To mu je omogočilo nenadzorovano vladanje. Vse politične nasprotnike so aretirali in jih kasneje odvedli v [[koncentracijsko taborišče|koncentracijska taborišča]]. Tja so kasneje zapirali tudi [[homoseksualec|homoseksualce]], pripadnike [[verska sekta|verskih sekt]], potepuhe, delomrzneže, [[prostozidar]]je ter [[Romi|Rome]] in [[Judje|Jude]]. S sprejetjem zakonodaje je legaliziral lastno [[diktatura|diktaturo]]. Edini nedotaknjeni ustanovi sta bili [[cerkev (organizacija)|Cerkev]] in [[armada]], ker se je zavedal, da bi bilo njuno maščevanje usodno za njegov režim.
Že zelo postarani predsednik Hindenburg je zdravstveno vedno bolj slabel. Hitler je v tem videl sijajno idejo. [[Werner von Blomberg|Wernerju von Blombergu]], ministru za obrambo, je predlagal, da bi postal Hindenburgov naslednik. S tem naj bi izboljšal razmere v vojski in [[vojna mornarica|mornarici]]. Nemška vojska ga je pri tem podprla in si s tem zapečatila svojo usodo. S tem je Hitler pridobil vso oblast.
Domneval je, da ga hoče [[Ernst Röhm]], vodja [[SA]], odstraniti. Med njima se je vnel prepir, neugoden za takratne razmere. Hindenburg je od Hitlerja zahteval takojšno ureditev države. V nasprotnem primeru bi bil prisiljen oddati armadi nadzor nad državo. 28. junija so Röhma izključili iz oficirske zveze, armada pa je javno prestopila na Hitlerjevo stran.
2. avgusta 1934 je predsednik Hindenburg umrl in Hitler je prevzel njegove dolžnosti. Združil je vlogo kanclerja in predsednika ter postal vrhovni poveljnik oboroženih sil in državni poglavar, postal je ''vodja države'', [[Führer]].
=== Hitlerjevo delovanje v drugi svetovni vojni ===
Leta 1936 je ponovno zasedel demilitarizirano (po mirovni pogodbi iz Versaja) [[Porenje]], na kar pa se Francija in Velika Britanija nista odzvali. Nato je 12. marca 1938 prisilil Avstrijo v združitev z Nemčijo (t.i. anšlus) pri čemer so sodelovali avstrijski nacisti in simpatizerji.
Hitler je imel izdelan načrt, ki je govoril o ciljih nemške politike in o tako imenovanem [[Življenjski prostor (nacizem)|Lebensraum]] – življenjskem prostoru, ki naj bi ga Nemčija zavzela.
Leta 1936 se je Hitler skupaj z [[Benito Mussolini|Benitom Mussolinijem]] vmešal v [[španska državljanska vojna|špansko državljansko vojno]]. 9. in 10. novembra leta 1938 je prišlo do tako imenovane [[Kristalna noč|kristalne noči]], ko so požgali [[sinagoga|sinagoge]], izropali judovska podjetja in 30 tisoč moških poslali v koncentracijska taborišča.
Ukinil je vojno ministrstvo in ustanovil organizacijo, ki je v drugi svetovni vojni postala znana kot [[Vrhovna komanda oboroženih sil]].
10. aprila 1938 je Avstrija formalno potrdila priključitev k Nemčiji, kar imenujemo [[anšlus]]. Tako so bila odprta vrata proti [[Češkoslovaška|Češkoslovaški]] in celotni jugovzhodni [[Evropa|Evropi]]. Hitler je načrtoval nenadni napad na Češkoslovaško, pri tem pa naj bi rešil tudi vprašanje [[Sudetski Nemci|Sudetskih Nemcev]].
[[Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske|Britanski]] [[predsednik vlade]] [[Neville Chamberlain]] je pomišljal o ukrepih zaradi sprejema Hitlerjevih zahtev. Ta mu je pojasnil, da morajo Nemci, ki živijo na [[Češka|Češkem]] zaradi občutka manjvrednosti priti nazaj v Nemčijo. Pri tem naj bi Češkoslovaška ostala popolnoma nevtralna.
Nova zahteva je bila, da naj bi 1. oktobra [[Sudeti|Sudete]] zavzele nemške čete. Chamberlain je ugovarjal le nad tem, da Čehom, ki bodo zapuščali Sudete ne bo ponujena nobena odškodnina. Tako so Hitler, Mussolini, [[Edouard Daladier]] in Chamberlain podpisali [[münchenski sporazum]], ki je nemški vojski dovolil, da 1. oktobra vkoraka v Češko. Predstavnika [[Češkoslovaška|Češkoslovaške]], ki sta protestirala, nista dosegla ničesar in nista bila niti uradno posvetovana. Hitler se je medtem pripravljal na osvojitev celotne Češke in [[Moravska|Moravske]]. Tako je 14. marca 1939 pod pretvezo zaščite nad novo nastalo neodvisno državo zavzel [[Slovaška|Slovaško]]. Še isti dan je češki predsednik [[Emil Hacha]] sprejel ponujeno [[kapitulacija|kapitulacijo]] in s tem podpisal konec svoje države. Naslednji dan je Hitler zmagoslavno prišel v [[Praga|Prago]] in Češkoslovaška je prenehala obstajati.
3. aprila 1939 je Hitler začel s pripravami za napad na [[Poljska|Poljsko]]. 6. aprila je poljski [[zunanji minister]] podpisal sporazum o vzajemni pomoči z [[Velika Britanija|Veliko Britanijo]], kar je kazalo na to, da se Poljska ob napadu ne bo kar tako uklonila.
Britanska vlada je 8. maja zavrnila sovjetski predlog o vojaški zvezi. Posledica tega je bila, da so se Sovjeti začeli vse bolj zbliževati z Nemci.
[[Slika:Hitler in München 1939.jpg|thumb|right|250px|Hitler z Mussolinijem leta 1939]]
Hitler je 22. maja z Mussolinijem podpisal [[jekleni pakt]] – vojaško zavezništvo, kateremu se je nato pridružila še [[Japonska]], medtem ko je z Rusijo sklenil pakt o nenapadanju. Hitler je vojno želel omejiti le na Poljsko, obenem pa se je bal vojne z Veliko Britanijo in Francijo, zato ju je zavajal z lažnimi obljubami o miru.
Da bi se izognil britanski intervenciji, je datum napada na Poljsko ves čas prestavljal, [[1. september|1. septembra]] pa se je končno odločil za napad. [[Velika Britanija]] in [[Francija]] ob tem nista storili nič, Hitlerju pa sta vojno napovedali šele [[3. september|3. septembra]].
[[9. april]]a [[1940]] je Hitler napadel [[Danska|Dansko]] in [[Norveška|Norveško]], [[10. maj]]a pa [[Belgija|Belgijo]] in [[Nizozemska|Nizozemsko]]. Njegova naslednja žrtev je bila Francija, ki je [[22. junij]]a z njim podpisala premirje. Francijo so razdelili na dva dela; na osvojeni del s sedežem v [[Pariz]]u in na neosvojeno [[Vichyska Francija|vichysko Francijo]], kjer je maršal [[Petain]] sodeloval z Nemci.
[[15. avgust]]a se je Hitler odločil za bombni napad na Anglijo. S pomočjo [[radar]]jev se je Anglija ubranila nemškega napada, Hitler je tako doživel svoj prvi poraz.
Hitler je imel vse več težav z osvojenimi državami, usoden pa je bil napad na [[Sovjetska zveza|Sovjetsko zvezo]] [[22. junij]]a [[1941]]. V odločilni [[bitka pri Stalingradu|bitki pri Stalingradu]] [[31. januar]]ja [[1943]] je Nemčija doživela velik poraz, ki je pomenil začetek konca [[tretji rajh|tretjega rajha]].
[[8. september|8. septembra]] [[1943]] je [[Italija]] kapitulirala in kasneje napovedala vojno Nemčiji.
[[6. junij]]a [[1944]] so se [[Združene države Amerike|ameriške]] in britanske vojaške sile izkrcale v [[Normandija|Normandiji]] pri [[Calais]]u. Hitler je bil takrat že živčna razvalina. Nemčija se je samo še branila, hrbet pa so mu obrnili tudi nekoč zvesti sodelavci, ki so spoznali, da ni več možnosti za zmago. [[20. julij]]a 1944 so nanj celo izvedli atentat, ki pa je bil neuspešen.
[[25. april]]a [[1945]] so zavezniki vstopili v [[Berlin]]. Hitler je bil takrat že v svojem podzemnem [[bunker]]ju. [[30. april]]a se je poročil s svojo dolgoletno ljubico [[Eva Braun|Evo Braun]], nato pa skupaj z njo naredil [[samomor]].
== Ideologija ==
{{glavni članek|Mein Kampf}}
[[Slika:Hitlerplakat20.04.23.jpg|thumb|Vabilo na zborovanje NSDAP v Münchenu aprila 1923: „Govoril bo naš vodja Adolf Hitler“]]
Hitler je med svojim zaporom 1923-1924, večinoma brez tuje pomoči, spisal prvi del manifesta »Moj boj«. Avtobiografije ali nadomestka za 25 točk strankinega programa pri tem ni imel pred očmi.<ref>Othmar Plöckinger: ''Geschichte eines Buches: Adolf Hitlers „Mein Kampf“: 1922–1945.'' München 2011, [http://books.google.de/books?id=eds8UjoXGOcC&pg=PA34 S. 34], [http://books.google.de/books?id=eds8UjoXGOcC&pg=PA49 49] in [http://books.google.de/books?id=eds8UjoXGOcC&pg=PA70 70].</ref> Hitler je v delu predstavil svoj poleti 1919 privzet antisemitizem, katerega politični cilj je bil, »''da se Jude izloči''«. Osrednja misel je bil [[Rassenkampf|boj ras]], ki da krmili zgodovino človeštva in v katerem nujno zmaga »pravica močnejšega«.<ref>[[Barbara Zehnpfennig]]: ''Hitlers Mein Kampf: eine Interpretation.'' Fink, 2000, ISBN 3-7705-3533-2, S. 266.</ref> Belim severnim Evropejcem, predvsem Nemcem, tako imenovani »[[Arijci|Arijski rasi]]«, je bilo po njegovem usojeno, da vladajo svetu. Njih svetovni zgodovinski smrtni sovražnik so mu bili Judi, ki so ravno tako stremeli po nadvladi, tako da naj bi prej ali slej prišlo do apokaliptične končne bitke z njimi.<ref>[[Hans-Ulrich Wehler]]: ''Der Nationalsozialismus: Bewegung, Führerherrschaft, Verbrechen 1919–1945.'' Beck, München 2009, ISBN 3-406-58486-1, [http://books.google.de/books?id=_pifT1GeSPMC&pg=PA49 S. 49].</ref> Ker jim manjka lastna moč in narod, skušajo uničiti vse ostale rase kot »parazit v telesu drugih narodov«<ref>Wolfgang Benz: ''Geschichte des Dritten Reiches.'' Beck, München 2000, ISBN 3-406-46765-2, [http://books.google.de/books?id=e9L_kz8-bn0C&pg=PA130 S. 130].</ref> Ker jim je gon po prevladi in po uničenju vsajen v njihovo raso, Arijska rasa lahko preživi le, če Jude iztrebi. V eni od opazk je o nemških Judih rekel naslednje:
{{quote|»Ko bi enkrat ob začetku vojne ali pa med njo dvanajst ali petnajst tisoč teh hebrejskih pokvarjencev zaplinili tako, kot je na fronti doletelo na sto tisoče naših najboljših nemških delavcev iz vseh družbenih slojev, milijoni žrtev ne bi bili zaman. Ravno nasprotno: ko bi pravočasno pospravili dvanajst tisoč teh barab, bi verjetno rešili življenje milijonu dostojnih, za bodočnost dragocenih Nemcev.«<ref>Adolf Hitler: ''Mein Kampf'', Band 1, München 1933, S. 772 f.; zitiert nach Wolfgang Benz: ''Vorurteil und Genozid. Ideologische Prämissen des Völkermords.'' Böhlau, Wien 2010, [http://books.google.de/books?id=XBmD_vHQsMUC&pg=PA92 S. 92].</ref>}} To še ni dokaz za kakršenkoli načrt uničenja, potrjuje pa Hitlerjevo pripravljenost zagrešiti [[genocid]].<ref>Alexander Meschnig: ''Der Wille zur Bewegung: Militärischer Traum und totalitäres Programm. Eine Mentalitätsgeschichte vom Ersten Weltkrieg zum Nationalsozialismus.'' Transcript, 2008, ISBN 3-89942-955-9, [http://books.google.de/books?id=7POdn2yx0q4C&pg=PA166 S. 166, Fn 14].</ref> Njegova zamisel, z vojno osvojiti »življenjski prostor« (Lebensraum) na vzhodu, je imela cilj »uničiti judovski boljševizem«, to je, kar mu je [[Sovjetska zveza]] pomenila,<ref>Ian Kershaw: ''Hitler. 1889–1936.'' Stuttgart 1998, S. 299.</ref> in »brezobzirnim ponemčenjem« področij v vzhodni Evropi. Zanj pri tem ni šlo za kulturno-jezikovno [[asimilacija (sociologija)|asimilacijo]], ki jo je ostro zavrnil kot »bastardizacijo«, saj po njegovem konec koncev vodi do samouničenja lastne rase.<ref>Adolf Hitler: ''Mein Kampf.'' 5. Auflage 1940, S. 428; referiert bei Anja Stukenbrock: ''Sprachnationalismus: Sprachreflexion als Medium kollektiver Identitätsstiftung in Deutschland (1617–1945).'' Walter de Gruyter, Berlin/New York 2005, ISBN 3-11-018278-5, [http://books.google.de/books?id=nLLBS2i6HVMC&pg=PA429 S. 429].</ref> Šlo mu je naseljevanje Nemcev na osvojenih ozemljih, ki jih spremljajo s pregon (»izseljevanje«), pobijanje ali zasužnjenje obstoječega prebivalstva.<ref>Doris Lindner: ''Schreiben für ein besseres Deutschland.'' Königshausen & Neumann, 2002, ISBN 3-8260-2257-2, [http://books.google.de/books?id=1gHOARWtegsC&pg=PA52 S. 52]; Susanne Heim (Hrsg.): ''Autarkie und Ostexpansion. Pflanzenzucht und Agrarforschung im Nationalsozialismus.'' Wallstein, Göttingen 2002, ISBN 3-89244-496-X, [http://books.google.de/books?id=1DqS5a5A8JkC&pg=PA36&lpg=PA36 S. 36].</ref> Po Kershawu je tako »Hitler zgradil trden miselni most med iztrebljanjem Judov in vojno z Rusijo za "življenjski prostor"«<ref>Ian Kershaw: ''Hitler. 1889–1936.'' Stuttgart 1998, S. 325.</ref> Na tej ideološki osnovi je bilo treba s silo osvojiti [[Vzhodna Evropa|Vzhodno Evropo]] vse do [[Ural]]a »kot dopolnitev in naselitveno področje« nacionalsocialističnega nemškega rajha.<ref>[[Rolf-Dieter Müller]]: ''Der Zweite Weltkrieg.'' Klett-Cotta, Stuttgart 2004, ISBN 3-608-60021-3, S. 109.</ref> Hitlerjeva ideja o življenjskem prostoru sloni na geopolitičnih teorijah [[Karl Haushofer|Karla Haushoferja]], vendar pa gre dlje kot vsi dotedanji cilji nemških nacionalistov, Hitler definira osvojitev Vzhodne Evrope kot poglavitni zunanjepolitični vojni cilj NSDAP in hkrati tudi kot sredstvo za dolgoročno gospodarsko [[samozadostnost]] in [[hegemonija|hegemonijo]] Nemčije v temeljito preurejeni [[Evropa|Evropi]].<ref>Birgit Kletzin: ''Europa aus Rasse und Raum.'' Lit Verlag, 2000, ISBN 3-8258-4993-7, [http://books.google.de/books?id=v9MqZa2IbvwC&pg=PA40 S. 40] und [http://books.google.de/books?id=v9MqZa2IbvwC&pg=PA24 24].</ref>
Iz Hitlerjevega rasizma sledi tudi njegovo razvrednotenje vse »šibkih«, kot manjvrednih bitij pravice do življenja: »močnejši mora vladati in se s šibkimi ne sme mešati, če noče žrtvovati svoje lastne veličine ».<ref>Adolf Hitler: ''Mein Kampf. Eine Abrechnung.'' 1925, S. 312; zitiert bei Jasmin Waibl-Stockner: ''„Die Juden sind unser Unglück“: Antisemitische Verschwörungstheorien und ihre Verankerung in Politik und Gesellschaft.'' Lit Verlag, 2009, ISBN 3-643-50019-X, [http://books.google.de/books?id=iw6YLlQt-qQC&pg=PA133 S. 133].</ref> Navzven je [[Slovani|Slovane]] ocenjeval kot »manjvredno raso«, ki ni državotvorna in ki ji zato v prihodnje morajo vladati visoko vredni Germani. <ref>Othmar Plöckinger: ''Geschichte eines Buches: Adolf Hitlers „Mein Kampf“: 1922–1945.'' München 2011, [http://books.google.de/books?id=eds8UjoXGOcC&pg=PA14 S. 14].</ref> Navznoter je med drugim zahteval [[sterilizacija|prisilno sterilizacijo]] [[genetske bolezni|dedno bolnih]], [[evgenika|rejo ljudi]] in [[zgodovina evtanazije|evtanazijo]].<ref>Horst Möller, Udo Wengst: ''Einführung in die Zeitgeschichte.'' Beck, München 2003, ISBN 3-406-50246-6, [http://books.google.de/books?id=tvp_a_5O5ZUC&pg=PA142 S. 142].</ref> Tako je povedal na zboru stranke v Nürnbergu leta 1929 rekel: «Če se v Nemčiji rodi vsako leto milijon otrok in bi se 700.000-800.000 od najšibkejših odstranilo, potem bi konec koncev morda prišlo do povečanje moči.«<ref>Hans-Walter Schmuhl: ''Rassenhygiene, Nationalsozialismus, Euthanasie. Von der Verhütung zur Vernichtung „lebensunwerten Lebens“, 1890–1945.'' 2. Auflage, Vandenhoeck & Ruprecht, Göttingen 1992, ISBN 3-525-35737-0, S. 152.</ref> Te misli pripisujejo predstavnikom nemške rasne higiene kot sta [[Alfred Ploetz]] in [[William Sound Mayer]].<ref>Leopold Pammer: ''Hitler und seine Vorbilder.'' Tredition, ISBN 978-3-86850-002-8, [http://books.google.de/books?id=mIt86H8stN4C&pg=PA127 S. 127].</ref> Prizadelo je predvsem ljudi z [[invalidnost]]jo. Ideja Hitlerjeva ideja o »rasno tujih«, »asocialnih« ali »degeneriranih« je vključevala tudi skupine, kot so najprej [[Roma]] in [[Sinti]], ki jih v »Mein Kampf« ne omenja,<ref>[[Wolfgang Wippermann]]: ''Auserwählte Opfer? Shoah und Porrajmos im Vergleich. Eine Kontroverse.'' Frank & Timme, 2005, ISBN 3-86596-003-0, [http://books.google.de/books?id=3Wr_ygeNqS4C&pg=PA26 S. 26 ff.]</ref> pa homoseksualce<ref>Till Bastian: ''Homosexuelle im Dritten Reich.'' Beck, München 2000, ISBN 3-406-45917-X, S. 25.</ref> in krščanske [[pacifizem|pacifiste]], ki so po Hitlerju idealistično zablodeli in zato v boju za preživetje politično nevarni nasprotniki.<ref>Ernst Willi Hansen, Gerhard Schreiber, Bernd Wegner: ''Politischer Wandel, organisierte Gewalt und nationale Sicherheit: Beiträge zur neueren Geschichte Deutschlands und Frankreichs. Festschrift für Claus-Jürgen Müller.'' Oldenbourg, München 1995, ISBN 3-486-56063-8, [http://books.google.de/books?id=PlroSTPFsoAC&pg=PA212 S. 212].</ref> Po 1933 so nacisti umorili številne člane teh skupin.
Proti demokraciji, [[delitev oblasti|delitvi oblasti]], [[parlamentarizem|parlamentarizmu]] in pluralizmu je Hitler postavil neomejen [[princip vodenja]]: vsa oblast v stranki in državi bi morala izhajati iz ne voljenega, temveč z aklamacijo potrjenega »Vodje naroda«. To naj bi imenoval vodje na nižjih ravneh, ti pa dalje vodje na naslednji nižji ravni. Na vseh ravneh naj bi pri »podrejenih« veljala slepa poslušnost in brezpogojna zvestoba njihovemu »vodji«. Ta ideja o vodji se je po 1800 širila v sodobni [[nacionalizem]] in se po 1900 spremenila v samoumevno hrepenenje proti-demokratičnega tabora po »cesarju vseh ljudi« ali po avtoritarnem, vojaškem kanclerju, kot je bil [[Otto von Bismarck]]. Paravojaška organizacija nacistične stranke je nastala po njenem vzgledu, saj je Hitler že v Linzu bil izpostavljen kultu Georga von Schönererja. Na Dunaju so nanj delovali antisemitski govori Karl Luegerja, ki ga navaja kot »tribuna ljudi«, katerega orožje je bila njegova beseda.<ref>Adolf Hitler: ''Mein Kampf. Eine Abrechnung.'' 1925, S. 107, 116 und 197 f.; referiert bei Brigitte Hamann: ''Hitlers Wien.'' München 1998, S. 409 f.</ref> Po uspešnem pohodu Mussolinija na Rim novembra 1922 se je zavzemal za vlogo nacionalnega vodje in prevzel v [[italijanski fašizem]] zakoreninjen »kult vodje« in [[voluntarizem|voluntaristično]] razumevanje politike.<ref>Kurt Bauer: ''Nationalsozialismus: Ursprünge, Anfänge, Aufstieg und Fall.'' UTB, 2008, ISBN 3-8252-3076-7, [http://books.google.de/books?id=n9L1GyROMi0C&pg=PA117 S. 117].</ref> Kot dokaz za svojo pravico do vodstva trdi Hitler, da je do svoje ideologije prišel na Dunaju leta 1913 kot [[samouk]] in da se je ta »granitni« temelj njegovih dejavnosti od takrat komajda spremenil.<ref>Adolf Hitler: ''Mein Kampf. Eine Abrechnung.'' 1925, S. 21; zitiert nach Barbara Zehnpfennig: ''Hitlers Mein Kampf: eine Interpretation.'' 2000, S. 46.</ref> Schonerer in Lueger sta mu sicer odprla oči za »[[judovsko vprašanje]]« in od njiju ima prepričanje, da so Judje v vseh različicah tujek v narodu; njegovo lastno raziskovanje pa ga je pripeljalo do spoznanja, da sta [[marksizem]] in [[judovstvo]] eno in isto, s čimer se je njegovo podzavestno sovraštvo pred 1909 zgostilo v »pogled na svet«.<ref>Ian Kershaw: ''Hitler. 1889 bis 1945.'' 2009, S. 58 f.</ref>
Hitler je vse življenje bil [[Rimskokatoliška cerkev|rimokatolik]] in je verjel v osebnega Boga, razumel ga je kot »vsemogočnega« ali »vsevednega«, kot moč, ki deluje skozi zgodovino. Ustvaril je nemški narod, mu usodil oblast nad narodi in posameznike, kot je on sam, izbral za njegove vodje. Tako je prenesel svetopisemski pomen Izraelitov kot izbranega naroda na [[Nemci|Nemce]] in ga vključil v rasistični pogled nacionalnega socializma na svet. V politiki je ta pomen zanj imel enkratno, edinstveno veljavo.<ref>Anton Grabner-Haider, Peter Strasser: ''Hitlers mythische Religion. Theologische Denklinien und NS-Ideologie.'' Böhlau, Wien/Köln/Weimar 2007, ISBN 3-205-77703-4, [http://books.google.de/books?id=tkq6LiCANykC&pg=PA152 S. 152–156]; [[Michael Hesemann]]: ''Hitlers Religion.'' Pattloch, München 2004, ISBN 3-629-01678-2, S. 18; Christian Dube: ''Religiöse Sprache in Reden Adolf Hitlers: Analysiert anhand ausgewählter Reden aus den Jahren 1933–1945.'' 2005, [http://books.google.de/books?id=oJG-0OUrA94C&pg=PA168 S. 168].</ref> V skladu s programom NSDAP, ki je kot sestavni del »morale in moralnega občutka germanske rase« potrjeval veroizpovedi presegajoče »pozitivno krščanstvo« proti »judovsko-materialističnemu duhu«, je Hitler politični antisemitizem razglasil kot voljo [[Bog]]a in sebe kot njenega izvršitelja: »Zatorej mislim danes, da ravnam v smislu vsemogočnega Stvarnika: ker se branim Juda, se borim za delo Gospoda«. Zastopal je tako radikalen »odrešeniški antisemitizem«, ki se ga je neomajno držal vse do svojega [[samomor]]a in ki ga je vedno znova poudarjal kot jedro svojega mišljenja.<ref>Saul Friedländer: ''Das Dritte Reich und die Juden.'' Beck, München 2007, ISBN 3-406-56681-2, S. 87–128; Zitat [http://books.google.de/books?id=gwBb9eQjvIwC&pg=PA113 S. 113].</ref> Iz neuspeha gibanja »Proč od Rima« gibanje Schonererja je zaključil: nacionalsocializem mora obe uveljavljeni cerkvi in njune nauke kot »dragoceno podporo za obstoj našega naroda« spoštovati, jih ščititi in preprečevati konfesionalno sektaštvo. Še tako veren protestant in katolik lahko sodeluje v NDSAP brez konflikta vesti. Schonererjev boj proti Cerkvi ni mislil na dušo ljudstva in je bil taktična napaka; prav tako tudi Luegerjevo misioniranje Judov, namesto da se za cilj postavi odgovor na »vprašanje preživetja človeštva«.<ref>Adolf Hitler: ''Mein Kampf. Eine Abrechnung.'' 1925, S. 127 und 131–133; dazu Brigitte Hamann: ''Hitlers Wien.'' München 1998, S. 357 und 418.</ref> Od vplivov po letu 1918 je pohvalil le Gottfrieda Federja.<ref>Elisabeth Kraus: ''Die Universität München im Dritten Reich: Aufsätze Teil II.'' Utz, 2008, ISBN 3-8316-0726-5, [http://books.google.de/books?id=YFsRwotSpE0C&pg=PA43 S. 43].</ref> Hitler je prevzel skoraj vse njegove ideje okoli sodobnega antisemitizma, [[socialni darvinizem]] in psevdo-znanstveni [[biologizem]]. [[Fritz Fischer (zgodovinar)|Fritz Fischer]] sodi:
{{quote| Kar pa se sovraštva do Judov in vojne za Življenjski prostor tiče, Hitler ni originalen, temveč je potomec široke struje v nemški in avstrijski družbi pred prvo svetovno vojno[...]. Z ozirom na pogoje, ki so omogočili njegov vpliv in njegov vzpon, pa tudi njegov pogled na svet, spada globoko v zgodovino 19. in 20. stoletja|. Ref =<ref>Fritz Fischer: ''Hitler war kein Betriebsunfall.'' 4. Auflage, München 1998, S. 174 und 181.</ref>}} Po 1980 je za krščanske socialiste, nemško nacionalne in za češke nacionalne socialiste običaj, da so socialne demokrate, marksiste in avstro-orgske Jude metali v isti koš.<ref>Brigitte Hamann: ''Hitler’s Vienna. The Truth about his formative years.'' In: Gerhard A. Ritter, Anthony J. Nicholls, Hans Mommsen (Hrsg.): ''The Third Reich Between Vision and Reality: New Perspectives on German History 1918–1945.'' 2003, [http://books.google.de/books?id=AUBhhKDkn1sC&pg=PA179 S. 179 ff.]</ref> Številne posamezne motive svojih zgodnjih predavanj kot je domnevno nomadstvo Judov in njihova domnevna nesposobnost, kar se umetnosti, kulture in državotvornosti tiče, je Hitler prevzel iz številnih novih izdaj nemških antisemitov, ki si jih je verjetno 1919-1920 izposojal pri Münchenskem nacionalsocialistu [[Friedrich Krohn|Friedrichu Krohnu]]. Med njimi so bili H. Naudh (''Judje in nemška država'', 12. izdaja, 1891), [[Eugen Dühring|Karl Eugen Dühring]] (''Judovsko vprašanje kot vprašanje rasnega značaja,'', 5. izdaja, 1901) [[Theodor Fritsch]] (''Priročnik o judovskem vprašanju'', 27. izdaja 1910), Houston Howard Chamberlain (''Temelji 19. stoletja'', 1912), [[Ludwig Wilser]] (''Germani'', 1913), [[Adolf Wahrmund]] (''Zakon nomadstva in judovska prevlada dandanes'', München 1919) in nemški prevod [[protokoli starešin Ziona|Protokolov starešin Ziona]], ki ga je [[Ludwig Müller von Hausen]] objavil 1919.<ref>Reginald H. Phelps (Hrsg.): [http://www.ifz-muenchen.de/heftarchiv/1968_4.pdf ''Hitlers „grundlegende“ Rede über den Antisemitismus'']. In: VfZ 16/1968, Heft 4, S. 397–399, Fn 21–34 (PDF; 5,55 MB).</ref> Hitler je kot pred njim Feder »Protokole« uporabljal<ref>Othmar Plöckinger: ''Geschichte eines Buches: Adolf Hitlers „Mein Kampf“: 1922–1945.'' München 2011, [http://books.google.de/books?id=eds8UjoXGOcC&pg=PA18 S. 18].</ref> kot dokaz za domnevno »judovsko svetovno zaroto«.<ref>Wolfgang Wippermann: ''Rassenwahn und Teufelsglaube.'' Frank & Timme, 2005, ISBN 3-86596-007-3, [http://books.google.de/books?id=-M6HgMLRI60C&pg=PA138 S. 138].</ref>
Prvi del »Mojega boja« je v času 1925-1932 bil prodan približno 300.000-krat in zaradi številnih recenzij splošno znan v javnosti.<ref>Othmar Plöckinger: ''Geschichte eines Buches: Adolf Hitlers „Mein Kampf“: 1922–1945.'' München 2011, [http://books.google.de/books?id=eds8UjoXGOcC&pg=PA4 S. 4–6] und [http://books.google.de/books?id=eds8UjoXGOcC&pg=PA240 240].</ref> Znani pa so bili samo Hitlerjevi zunanjepolitični in strankarski cilji, ne pa njegova rasna teorija.<ref>Othmar Plöckinger: ''Geschichte eines Buches: Adolf Hitlers „Mein Kampf“: 1922–1945.'' München 2011, S. 543.</ref> Med vodilnimi politiki v tujini je komajda kdo knjigo prebral.<ref>[[Rainer F. Schmidt]]: ''Die Außenpolitik des Dritten Reiches 1933–1939.'' Klett-Cotta, 2002, ISBN 3-608-94047-2, [http://books.google.de/books?id=3RtRuFUoI88C&pg=PA22 S. 22].</ref> 1926 objavljen drugi del '' Nacionalsocialistično gibanje'' podrobnejše opisuje Hitlerjeve ideje na področju zunanje politike, nalog in strukture NSDAP, vendar se mu je posvečalo še manj pozornosti. [[Hitlerjeva druga knjiga]] iz leta 1928 se je podrobneje posvetila njegovemu antisemitizmu, rasizmu in njegovim načrtom na področju politike populacije, vendar je ostala neobjavljena.
Da bi naciste izpostavili kot hinavce, ki jim ni verjeti, so politični nasprotniki ciljali na razlike med Hitlerjevim rasnim idealom in njegovo pojavo. Tako navaja [[Fritz Gerlich]] v katoliškem časopisu ''Der gerade Weg'' leta 1932 »strokovno mnenje«, ki ga je sestavil »rasni higienik« [[Max von Gruber]] leta 1923 ("''obraz in glave slabe rase, mešanec ... ''") in je po rasnih merilih [[Hans FK Günther]]ja prišlo do zaključka, da Hitler pripada »vzhodnjaško-mongolski rasni mešanici«.<ref>Zitiert nach Tobias Ronge: ''Das Bild des Herrschers in Malerei und Grafik des Nationalsozialismus: Eine Untersuchung zur Ikonografie von Führer- und Funktionärsbildern im Dritten Reich.'' Lit Verlag, 2011, [http://books.google.de/books?id=bw7N5B0d00cC&pg=PA243 S. 243].</ref> Gerlicha so predvsem zaradi te kritike leta 1934 umorili. Kritika Hitlerja in nacistične ideologije kulta je po 1933 živela kot nevarna šala: »''Plavolas kot Hitler, visok kot Göbbels, vitek kot Göring in čednosten kot Rohm''.«<ref>Zitiert nach Tobias Ronge: ''Das Bild des Herrschers in Malerei und Grafik des Nationalsozialismus: Eine Untersuchung zur Ikonografie von Führer- und Funktionärsbildern im Dritten Reich.'' 2011, [http://books.google.de/books?id=bw7N5B0d00cC&pg=PA242 S. 242].</ref>
== Rodovnik ==
{{Predniki
|style=font-size: 90%; line-height: 110%;
|border=1
|boxstyle=padding-top: 0; padding-bottom: 0;
|boxstyle_1=background-color: #fcc;
|boxstyle_2=background-color: #fb9;
|boxstyle_3=background-color: #ffc;
|boxstyle_4=background-color: #bfc;
|boxstyle_5=background-color: #9fe;
|1= 1. Adolf Hitler
|2= 2. Aloys Schicklgruber, preim. v Aloys Hitler
|3= 3. Klara Pölzl
|4= 4. Johann Georg Hiedler
|5= 5. Maria Anna Schicklgruber
|6= 6. Johann Baptist Pölzl
|7= 7. Johanna Hüttler
|8= 8. Martin Hiedler (=14.)
|9= 9. Anna Maria Göschl (=15.)
|10=
|11=
|12=
|13=
|14= 10. Johann Nepomuk Hüttler
|15= 11. Eva Maria Decker
|16= 12. Johann Hiedler
|17= 13. Maria Anna Neugeschwantner
|18=
|19=
|20=
|21=
|22=
|23=
|24=
|25=
|26=
|27=
|28= 14. Martin Hiedler (=8.)
|29= 15. Anna Maria Göschl (=9.)
|30=
|31=
}}
== Glej tudi ==
* [[seznam diktatorjev]]
* [[seznam avstrijskih nacistov]]
* [[seznam kanclerjev Nemčije]]
* [[seznam nemških politikov]]
* [[seznam predsednikov Nemčije]]
* ''[[Anophthalmus hitleri]]''
== Sklici ==
{{sklici}}
== Biografije ==
* Kershaw, Ian, ''Hitler'', Cankarjeva založba, 2012, prev. Janko Lozar in Marjana Karer {{COBISS|ID=264272128}}
* Fest, Joachim, ''Hitler : Eine Biographie'' , Frankfurt/M, Berlin, Dunaj : Propyläen, 1974 - v nemščini{{COBISS|ID=7915777}}
* Haffner, Sebastian, ''Hitler'', Mladinska knjiga, 2006, orig. naslov ''Anmerkungen zu Hitler'', prev. Stanko Jarc {{COBISS|ID=227408640}}
* Canjko, Zvonko, ''Adolf Hitler in tretji rajh : vzpon in vladavina, zaton in propad'', samozal., 2000 {{COBISS|ID=45013761}}
== Originalni dokumenti ==
* Hitler, Adolf, ''Moj boj'', Mavrica, 2006 {{COBISS|ID=229462784}}
* Speer, Alber, ''Spomini'', Maribor : Obzorja, 1989, prev. in spremna beseda Branko Avsenak {{COBISS|ID=8311296}}
* Rauschning, Hermann, ''Gespräche mit Hitler'', v nem., 1. izd. - New York : Europa, cop. 1940 {{COBISS|ID=129150720}}
== Zunanje povezave ==
{{Zbirka|Category:Adolf Hitler}}
{{Wikinavedek}}
* [http://www.rtvslo.si/kultura/modload.php?&c_mod=rnews&op=sections&func=read&c_menu=4&c_id=46617 Najdba domnevnih Hitlerjevih slik, članek na MMC RTV Slovenija]
* [[Propad (film)|Propad]], film po istoimenski knjigi Joachima Festa
{{Adolf Hitler}}
{{GermanChancellors}}
{{Hitler's Cabinet}}
{{DEFAULTSORT:|Hitler, Adolf}}
[[Kategorija:Ljudje, po katerih so poimenovali žival]]
[[Kategorija:Adolf Hitler|*]]
{{Link FA|ceb}}
{{Link FA|he}}
{{Link FA|hu}}
{{Link FA|nl}}
{{Link FA|no}}
{{Link FA|sh}}
{{Link GA|de}}
{{Link GA|en}}
{{Link GA|eo}}
{{Link GA|sr}}
{{Link GA|sv}}
{{Link GA|th}}
|
