Edmond Halley: Razlika med redakcijama

{{bioslika|islike=Edmund Halley.gif |napis=Edmond Halley, portret [[Thomas Murray|Thomasa Murrayja]], okoli [[1687]]}}

Halleyjev oče je bil bogat [[milar]]. Edmond je najprej hodil na [[Šola svetega Pavla|Šolo sv. Pavla]] (St Paul's School) v [[Barnes]]u. Od leta [[1673]] je študiral na [[Kraljičin kolidž, Oxford|Kraljičinem kolidžu]] (Queen's College) [[Univerza v Oxfordu|Univerze v]] [[Oxford]]u. Leta [[1676]] se je navdušil za [[astronomija|astronomijo]], saj ga je pri tem spodbujal premožni oče in opustil [[študij]]. Že v mladih letih se je izkazal s svojim astronomskim delom o [[tir]]ih [[planet]]ov (1676), [[Osončje|Osončju]] in o [[Sončeva pega|Sončevih pegah]].

Za dve leti je leta 1676 odšel na [[otok]] [[Sveta Helena|Svete Helene]] v južnem [[Atlantski ocean|Atlantskem oceanu]], kamor ga je angleška vlada poslala opazovat [[nebo]] iz [[Južna polobla|Južne poloble]]. Ob tem je katalogiziral 341 [[zvezda|zvezd]] južne nebesne poloble in tako dopolnil [[John Flamsteed|Flamsteedov]] katalog. Podobno kakor [[Jean Richer|Richer]] leta [[1672]] v [[Cayenn]]u, je na otoku opazil, da [[nihanje|niha]] [[nihalo]] počasneje vrh gore kakor na [[obala|obali]]. Prav ta ugotovitev je napeljala [[Robert Hooke|Hookea]] na misel o upadajoči privlačni [[sila|sili]]. [[Isaac Newton|Newton]] je pokazal, da del tega pojava lahko opišemo s [[sploščenost]]jo [[Zemlja|Zemlje]].

Novembra [[1678]] se je Halley vrnil v Anglijo, opravil izpite, prejel [[magisterij]] in postal član [[Kraljeva družba|Kraljeve družbe]]. Leta [[1679]] je objavil svoj [[zvezdni katalog]] ''Catalogus stellarum australium''. Tu je opravil podobno pionirsko delo kot [[Tycho Brahe|de Brahe]]. Čeprav je bil še zelo mlad, so ga poslali v [[Gdansk]] k [[Johannes Hevel|Hevelu]], da bi skušal pomiriti spor, v katerem je bil s Hookeom. Od leta [[1680]] do [[1681]] je potoval v [[Francija|Francijo]] in [[Italija|Italijo]], spoznal [[Giovanni Domenico Cassini|Giovannija Cassinija I.]] in druge astronome [[Observatorij]]a v [[Pariz]]u.

Leta [[1682]] se je poročil in se nastanil v [[Islington]]u, severno od Londona. Večinoma je opazoval [[Luna|Luno]] in se zanimal za probleme v zvezi s [[težnost]]jo. Problem o dokazu [[Keplerjevi zakoni|Keplerjevih zakonov]] mu je pritegnil pozornost. Avgusta [[1684]] je odšel v [[Cambridge]], da bi se o tem pogovoril z Newtonom. Videl je, da je Newton že rešil problem, vendar o tem ni objavil nič. začel se je navduševati za Newtonove fizikalne teorije in ga je prepričal, da je napisal ''[[Philosophiae naturalis principia mathematica|Matematična načela naravoslovja]]'', ki jih je Halley na svoj strošek leta [[1687]] tudi objavil.

Leta [[1686]] je objavil drugi del o svoji odpravi. Tu je objavil razpravo o [[pasat]]ih in [[monsun]]ih. Razpoznal je, da [[toplota]] s [[Sonce|Sonca]] vpliva na [[gibanje|gibanja]] v [[ozračje|ozračju]]. Našel je zvezo med [[zračni tlak|zračnim tlakom]] in [[nadmorska višina|nadmorsko višino]].

[[17. november|17. novembra]] [[1687]] mu je pisal [[Janez Vajkard Valvasor|Valvasor]]. V svojem [[pismo|pismu]] je opisal [[Alpe]] in [[Cerkniško jezero]] ter predložil tudi [[zemljevid]] [[jezero|jezera]]. Poleg je priložil tudi [[poezija|pesem]], v kateri je Valvasor opisal in se pohvalil s svojim delom. Naslednje leto je Valvasor prejel odgovor: Halleyeve pesmi (ki se niso ohranile) in pohvalapohvalo natančnosttočnosti zemljevida.

Leta [[1690]] je Halley zaključil z načrtovanjem [[potapljaški zvon|potapljaškega zvona]], [[naprava|naprave]], ki bi lahko bila potopljena dalj časa. V naprovo je vgradil tudi okno, namenjeno podmorskemu raziskovanju. Njegov potapljaški zvon so ponovno napolnili s pomočjo obteženih sodov [[zrak]]a, ki so jih spuščali iz morske gladine.

Leta [[1693]] je objavil članek o življenjskih rentah, ki se je ukvarjal z analizo starosti ob smrti iz zapiskov poljsko-nemškega mesta [[Breslau]]a (danes [[Vroclav]]), znanega po natančnih zapiskih. To je omogočilo britanski vladi, da je prodajala življenjske rente po zmernih cenah na podlagi starosti kupca. Halleyjevo delo je močno vplivalo na [[aktuarska veda|aktuarske vede]], ki so uporabljale metode uporabne matematike in [[statistika|statistike]] pri denarnem gospodarstvu in [[zavarovanje|zavarovanju]]. Izdelava življenjske tabele za Breslau, ki se je nanašala na zgodnejše delo [[John Graunt|Johna Graunta]] predstavlja velik korak v zgodovini [[demografija|demografije]].

[[Slika:Halley compass variations 1702.jpg|thumb|right|200px|Halleyjev deklinacijski zemljevid ''New and Correct Chart Shewing the Variations of the Compass'' iz leta [[1701]]]]

Leta [[1698]] mu je [[Viljem III. (Anglija)|Viljem III.]] zaupal poveljstvo bojne ladje [[HMS Paramore Pink|HMS ''Paramore Pink'']], ki se je namenila raziskovati Zemeljsko [[magnetno polje]]. Zaupali so mu nalogo merjenja [[zemljepisna dolžina|zemljepisne dolžine]] s pomočjo odmikov [[magnetna igla|magnetne igle]] in tudi raziskovanje novih ozemelj. Potovanje je trajalo dve leti in se je raztezalo od 52 stopinj severno do 52 stopinj južno. Po vrnitvi iz potovanja je leta [[1701]] sestavil prvi deklinacijski [[zemljevid]] za Tihi in [[Indijski ocean]] ''General Chart of the Variation of the Compass'', kjer so označeni preko [[izogona|izogon]] kraji z enako [[magnetna deklinacija|magnetno deklinacijo]], [[kot]]om med smerjo proti severu in smerjo Zemeljskega magnetnega polja. To je kot, za katerega »se moti [[kompas]]«. Izogonam so tedaj rekli tudi [[halleyjevske črte]].

Med letiletoma 1701 in [[1703]] je [[stotnik (Združeno kraljestvo)|stotnik]] Halley na posebni [[tajnost|tajni]] [[odprava|odpravi]] obiskal [[Habsburška monarhija|Habsburško monarhijo]]. V tem času je večkrat obiskal [[Ljubljana|Ljubljano]], [[Trst]], [[Benetke]], [[Dunaj]], [[Gradec]], [[Reka|Reko]] in [[Dalmacija|Dalmacijo]]. Njegova naloga je bila oceniti predvsem [[obalo]] in obalne instalacije ([[cesta|ceste]], [[fortifikacija|fortifikacije]], ...) za vojaške namene. Načrtoval je [[izkrcanje]] v [[Bakarac|Bakarcu]] med [[španska nasledstvena vojna|špansko nasledstveno vojno]], a je nato [[Anglija]] [[1706]] raje zasedla [[Gibraltar]] in pristanišče [[Mahega]]. Leta 1703 je opravil zadnje svoje potovanje v [[jugovzhodna Evropa|jugovzhodni Evropi]] v [[vojaška služba|vojaški službi]]. [[10. januar]]jajanuarja 1703 je v zelo slabem [[vreme]]nu prišel na Dunaj, od koder je preko Gradca in Ljubljane prišel v Trst. Tu sta mu civilni [[guverner]] [[mesto|mesta]] [[grof]] [[Janez Strassoldo]] in [[vojaški guverner]] grof [[Janez Ernst Herberstein]] pomagala izmeriti globino [[voda|vode]] in velikost [[pristanišče|pristanišča]]. Glede na ugotovitve je zavrnil možnost, da bi Trst postal [[pomorsko oporišče]]. Nato se je odpravil v [[Bakarski zaliv]] in v [[Kraljevica|Kraljevico]]. Tu je naredil načrt za zgraditev štirih utrjenih [[baterija (vojaštvo)|baterij]] s 66 [[top]]ovi (njegove načrte so nato uporabiti za izgradnjo ceste Karoline čez [[Gorski kotar]]). [[15. januar]]jajanuarja je obiskal [[Senj]]. Ponovno je izmeril globino [[morje|morja]] pri Bakarcu in se nato čez [[Karlobag]], Reko, Ljubljano in Gradec vrnil na Dunaj, kjer je [[3. marec|3. marca]] izročil [[cesar]]ju [[Leopold I. Habsburški|Leopoldu I.]] zemljevide, ki jih je naredil med potjo. Dva tedna pozneje je odpotoval v [[London]], a se je [[23. julij]]a vrnil nazaj na Dunaj, saj je utrjevanje Bakarca potekalo prepočasi. Na Dunaju ga je sprejel [[Evgen Savojski]]. Njegova pot nazaj v Bakarac je trajala dva tedna, kjer je nadzoroval graditev.

Od leta 1703 je bil [[profesor]] [[geometrija|geometrije]] na Univerzi v Oxfordu. Leta [[1710]] je prejel častni [[doktorat]]. Od leta [[1720]] je bil kot drugi [[kraljevi astronom]] predstojnik [[Kraljevi observatorij Greenwich|Kraljevega observatorija Greenwich]], kjer je nasledil Flamsteeda.

Najvažnejši njegovi deli sta že omenjeni zvezdni katalog ''Catalogus stellarum australium'' (1679) in ''Prikaz astronomije kometov'' (''Synopsis on Cometary Astronomy'' (''Synopsis astronomiae cometicae'')), ki ga je začel pisati leta [[1682]] ter objavil leta [[1705]]. V delu je uporabil [[Newtonovi zakoni gibanja|Newtonove gibalne zakone]] na vse razpoložljive [[podatek|podatke]] o [[komet]]ih in matematično pokazal, da imajo kometi [[elipsa|eliptične]]ste tire. Določil je tir in [[obhodna doba|obhodno dobo]] kometa iz leta [[1682]], ki se danes na [[Nicolas Louis de Lacaille|de Lacailleovo]] pobudo imenuje po njem [[Halleyjev komet]] in napovedal njegovo ponovno pojavljanje leta [[1757]]. Tako je pokazal, da so kometi del [[Osončje|Osončja]].

Iz [[arabščina|arabščine]] je delno prevedel [[Apolonij]]evo delo ''De sectione rationis'' ([[1706]]).

Da bi določil [[starost Zemlje]] s pomočjo slanosti [[ocean]]ov je leta [[1715]] naredil prvi znanstveni poskus. Pri tem je dejal: »Tako smo dobili dokaz, na podlagi katerega lahko izračunamo starost vseh stvari.«

S pomočjo [[prehod Venere|prehoda]] [[Venera (planet)|Venere]] po Sončevi plošči je leta [[1716]] razdelal postopek za določevanje Sončeve [[paralaksa|paralakse]]. Kasneje so leta [[1761]] in [[1769]] organizirali več odprav, ki so kljub negotovim zemljepisnim dolžinam opazovališč ugotovile vrednosti za Sončevo paralakso med 8,55" in 8,88". Na teh potovanjih so se astronomi spopadali s skoraj nepremostljivimi težavami. S svojo požrtvovalnostjo so dobili rezultate, ki še danes vzbujajo spoštovanje in občudovanje. Ob tem so odkrili še mnogo stranskih, a pomembnih odkritij. V [[Peru]]ju je [[Pierre Bouguer|Bouguer]] odkril odklon vertikale, [[Charles Marie de La Condamine|de La Condamine]] pa [[kininovec]].

S primerjanjem novih astronomskih meritev s podatki iz [[Ptolemej]]evega astronomskega zbornika ''Almagest'' je leta [[1718]] odkril lastno teorijo o [[gibanje|gibanju]] zvezd stalnic. S primerjanjem [[lega|položajevleg]] zvezd, ki jih je sam določil s položajem istih zvezd, ki so jih določili [[Tycho Brahe|de Brahe]] in [[Grki|grški]] astronomi Ptolemej, [[Hiparh]] in [[Timoharis]], je odkril njihova [[lastno gibanje|lastna gibanja]]. Prav gotovo je to odkril za bližnje zvezde [[Sirij]], [[ProkionProkijon]], [[Arktur]] in [[Aldebaran]]. Prvi je odkril, da se medsebojne lege zvezd s časom spreminjajo že [[I Sin]], kar pa niso upoštevali. Za Halleyjevo okritje se je zavzel Giovanni Cassini, [[James Bradley|Bradley]] pa je bil proti in je leta [[1742]] mislil, da so gibanja le navidezna zaradi gibanja Sonca po [[prostor]]u. Šele leta [[1775]] so se prepričali, da to ne drži, ko je [[Tobias Mayer]] iz [[Ole Christensen Rømer|Rømerjevih]], de Lacaillevih in svojih opazovanj objavil lastna gibanja preko 100 zvezd. Kasneje so [[Friedrich Wilhelm August Argelander|Argelander]], [[Friedrich Wilhelm Bessel|Bessel]] in drugi izdali kataloge z lastnimi gibanji zvezd. Z razvojem fotografskih postopkov v drugi polovici [[19. stoletje|19. stoletja]] so množično določevali lastna gibanja, tako da jih poznamo danes že več kot za 300.000 zvezd. Na observatorijuObservatoriju Greenwich je Halley leta [[1721]] začel z 18 letnim proučevanjem [[Luna|Luninega]] gibanja okoli Zemlje.

;=== Poimenovanja ===

* [[{{navedi revijo|last= Južnič|first= Stanislav|authorlink= Stanislav Južnič]],|title= ''V tajni vojaški misiji v naših krajih: Angleški kraljevi stotnik Halley.'' v|journal= [[Revija Obramba]],|date= julij [[2005]], letnik|volume= 37, str.|pp= 60-61.}}

== GlejZunanje tudipovezave ==