Beneška republika: Razlika med redakcijama

Leta 580 je [[bizantinsko cesarstvo|bizantinski cesar]] [[Tiberij II. Konstantin]] preuredil posestva na [[Apeninski polotok|Apeninskem polotoku]], da bi bolj učinkovito nastopil proti [[Langobardi|langobardskemu]] prodiranju. V ta namen je razdelil obširno ozemlje, ki mu je vladal, v pet ''eparhij'', a že njegov naslednik [[Mavricij (bizantinski cesar)|Mavricij]] je smatral tako ureditev za nezadostno, zato je eparhije ukinil in uvedel şedem vojaških gubernij.<ref>Romanin, S.; ''Storia documentata di Venezia'', Venezia 1853-1861</ref> To so bili [[Eksarhati na Apeninskem polotoku|eksarhati]], na čelu katerih je bil vojaški poveljnik, po [[grščina|grško]] ''eksarh''. Domače ([[latinščina|latinsko]]) guvernerjevo poimenovanje je bilo kar "dux", to je "vodja" ali "vojaški poveljnik" (iz latinskega ''ducere'' = voditi). Ena od teh sedmih vojaških gubernij je bila tudi '''Venetika''', z latinskim poimenovanjem '''Venetia maritima''' (= Obalna Benečija), ki je zavzemala obalo severnega [[Jadransko morje|Jadrana]] od Štivana pri [[Trst]]u do [[Chioggia|Chioggie]].

 

Bizantinski eksarhat Venetika, zgrajen skoraj izključno na otokih, je bil praktično odrezan od kopnega in se je razvil samo na morju, kjer je s časom dosegel velik ugled. Njegovi "duca" so se spretno izogibali bodisi odprtemu sporu z Langobardi, kot tudi priznavanju bizantinske politike v [[ikonoklazem|ikonoklastičnih]] spopadih z [[Rim]]om, kar je Venetiki prizaneslo usodo [[Eksarhati na Apeninskem polotoku#Italijanski eksarhat|Ravene]]. Nasprotno, v neredu in zmedi, ki ju je verski spor zanetil v vsem cesarstvu, se je [[Eksarhati na Apeninskem polotoku#Venetika|Beneški eksarhat]] počasi oddaljeval od centralne oblasti in v kratkem je začel samostojno imenovati svoje vojaške poveljnike. Po tradiciji je bil prvi ''duca'' (= knez), oziroma po [[beneščina|beneško]] ''doge'' [dođe], to je [[Beneški dož|dož]], [[Paulicio Anafesto]], verjetno leta 697<ref>Dandolo A., ''Chronica per extensum descripta, Rerum Italicarum Scriptores'', Bologna 1958</ref>. Čeprav je bil takrat eksarhat še trdno povezan in odvisen od Bizanca, se imenovanje doža (torej povišanje eksarhata v kneževino) smatra za začetek beneške neodvisnosti.

Ko je leta 751 glavni bizantinski eksarhat na [[Evropa|evropskem]] ozemlju, Ravena, zapadel Langobardom, je ''Venetia maritima'' oziroma Beneška republika postala glavno središče bizantinske oblasti v Evropi. Vendar ne kot del cesarstva, temveč kot njegov neodvisni predstavnik in sodelavec.

 

 

[[Slika: Liutprand's Italy.svg|right|250px|thumb|Politična karta Apeninskega polotoka v zgodnjem osmem stoletju, kot jo je objavil [[Pavel Diakon]]<ref>Pavel Diakon: ''Historia Langobardorum'', Mondadori Milano 1992</ref>]]

Zanimivo je stališče Benečanov v okviru evropskega političnega stanja. V osmem stoletju je bila Beneška republika še sestavni del Bizantinskega cesarstva in je strogo izpolnjevala bizantinske zakone, čeprav se je leta 726 opredelila proti ikonoklazmu. Mejila je z mogočno državo Frankov, s katero je prišlo večkrat do nasprotstev, a sovražnosti so se vendar ustavile pri manjših spopadih. Prav tako je Beneška republika ohranila korektne odnose z naraščajočo oblastjo papeža, čeprav so se problemi verskega značaja pojavljali tudi v njenih mejah. Odnosi do teh treh velesil tistega časa dokazujejo odločno nevtralnost Benečanov. Dejansko je bila vsa njihova politična dejavnost omejena na ustvarjanje nove samostojne državice, ki si je počasi pridobivala neodvisnost.

 

 

V tisočletju svojega obstoja je Beneška republika prešla od zasilnega zatočišča pribežnikov, ki so se umikali pred [[Huni]], do [[ekonomija|ekonomske]] velesile, ki je vladala vsemu [[Sredozemlje|Sredozemlju]]. Prva stoletja je država rasla počasi, v senci mogočnega Bizantinskega cesarstva. Ko je pa cesarstvo začelo propadati, je prišla do izraza vsa njena [[trgovina|trgovska]] in [[pomorstvo|pomorska]] spretnost.

Zanimivo je, da se Benečani dolgo niso proglasili za ''Benečane'', to je državljane Beneške republike. Imeli so se za Bizantince in domovina jim je bila Beneška kneževina (''Ducato''). To je razvidno tudi iz relativne pomembnosti, ki so jo pripisovali svojemu glavnemu mestu, saj je bil dožev uradni sedež večkrat premeščen, kot so pač narekovale trenutne razmere. Prvi sedež kneževine je bil v kraju [[Cittanova]], nato v mestu [[Eraclea]], od leta 742 pa [[Malamocco]]. Sedemdeset let pozneje se je vlada preselila na [[otok]] [[Rialto]], ki se ga je dalo bolje braniti. Prav tu se je med [[9. stoletje|devetim]] in [[10. stoletje|desetim stoletjem]] organizirala ''civitas Rivoalti'' (= mesto Rivoalto), ki se je pozneje preimenovala v ''civitas Veneciarum'' (= mesto Benečanov) in je postala center mesta [[Benetke]]. Iz tega bi se dalo sklepati, da so se Benečani proglasili za samostojne šele proti koncu desetega stoletja.

 

 

Kneževina (''ducato''), ki je nastala z ukinitvijo eksarhata in imenovanjem kneza/doža leta 697, je trajala, z nekaj presledki, do polovice [[12. stoletje|dvanajstega stoletja]].

Prva dva doža sta bila imenovana iz Bizanca. Tretjega so proglasili Benečani sami, ki so s tem hoteli protestirati proti cesarjevi ikonoklastični politiki. Po njegovi smrti je bila doževa služba ukinjena in predstavniki oblasti so bili vojaški poveljniki (''magister militum'') do leta 742, ko je bila z ljudsko vstajo spet vzpostavljena doževa oblast. Nove dože je sicer volila ljudska skupščina (beneško ''concio'' [kònčo]), a večkrat so izvoljenci skušali preklicati volilno politiko in uvesti [[vladarska rodbina|dinastično nasledstvo]]. Dosegli so pravico, da si izberejo sodelavca iz vrst sorodnikov in nato da je ta sodelavec njihov naslednik, kar je bilo že neke vrste dedno nasledstvo. Šele leta 1032 je ljudska skupščina z zakonom prepovedala vsakršno imenovanje naslednikov in potrdila volilni sistem. To se smatra za prvi [[ustavni zakon]] Beneške republike. Uzakonitev volilnega postopka in omejitev doževih pravic je bila prva stopnja do [[republika]]nske zakonodaje.

 

 

Od leta 1148 dalje so se morali doži ob ustoličenju odpovedati določenim pravicam v korist skupščine. To je bila ''promissio domini ducis'', čigar tekst je vsakokrat, za vsakega doža posebej, pripravila posebna komisija. S to izjavo je dož praktično izgubil večino oblasti in kneževina je postala "republika". Ustanovljen je bil ''Commune Veneciarum'', svoje vrste [[srednjeveška komuna]], ki se je razlikovala od [[Srednjeveške komune v Italiji|ostalih italijanskih komun]] v tem, da je ohranila doža in da je nastala v duhu strogih bizantinskih navad. Upravna organizacija komune je bila zapletena in močno razvejana, pristojnosti raznih komisij so bile natančno določene in predvidene. Ta komplicirana ureditev, ki je do podrobnosti pogojevala vse javno delovanje, je bila tudi najmočnejše jamstvo za ohranitev ravnotežja med mogočnimi člani vladajoče oligarhije.

Proti koncu [[13. stoletje|trinajstega stoletja]] je republika izgubila še zadnji videz [[demokracija|demokratične]] vladavine. Dož [[Pietro Gradenigo]], na oblasti od 1289. do 1311., je uvedel takoimenovano "aristokratično republiko" z zakonom [[Serrata del Maggior Consiglio|''Serrata'']]. Ta zakon iz leta 1297 je začasno dovoljeval dednost službe v glavnem političnem organu republike ''[[Maggior Consiglio]]'' (ki je med drugim volil doža), kar je onemogočilo vstop vanj vsemu recentnemu plemstvu. Odgovor na ''serrato'' sta bila dva [[državni udar|državna udara]] doževih političnih nasprotnikov, ki pa nista uspela. Nasprotno, stanje se je postopoma še bolj zaostrilo in dednost je postala dokončno zakonita. Leta 1423 je bila tudi formalno ukinjena Ljudska skupščina, s čimer je postal ''Maggior Consiglio'', ki so ga sestavljali sami stari aristokrati z dedno pravico, neomejeni vladar Beneške republike.

 

[[Slika:Repubblica di Venezia.png|right|450px|thumb|Ozemlje Beneške republike (rdeče) v šestnajstem stoletju]]

Aristokratična republika je bila zadnje razvojno obdobje države, v katerem je Beneška republika dosegla višek svoje moči na mednarodnem nivoju, kakor tudi najvišjo življenjsko raven svojih državljanov. V začetku [[16. stoletje|šestnajstega stoletja]] je bila priznana evropska velesila predvsem zaradi velikega bogastva njenega trgovskega in finančnega poslovanja, a tudi zaradi izredne sposobnosti njenih upraviteljev, diplomatov in vojakov. Obsegala je ozemlja [[Benečija|Benečije]], [[Furlanija|Furlanije]], [[Istra|Istre]], [[Dalmacija|Dalmacije]] in [[Kotor]]ja, del [[Lombardija|Lombardije]], [[Jonski otoki|Jonske otoke]], [[Peloponez]] in večino [[Grčija|grških]] otokov, [[Kreta|Kreto]] in [[Ciper]], pa tudi več mest in pristanišč v vzhodnem Sredozemlju.

Prvi udarec beneški trgovini je zadalo odkritje [[Amerika|Amerike]], ki je v teku desetletij preusmerilo pomorsko trgovino iz Sredozemlja čez [[Atlantski ocean|Atlantik]], vendar je bila republiška ekonomija dovolj močna, da se je vključila v novo razmerje sil. Toda kmalu so na vzhodne posesti začeli pritiskati [[Turki]] in v dolgoletnih vojnah v teku šestnajstega in [[17. stoletje|sedemnajstega stoletja]] je morala Beneška republika odstopiti večino svojih prekomorskih posesti. Na Apeninskem polotoku so se beneški teritorialni interesi križali z interesi Papeške države, ki se je zavezala s [[Francozi]] proti republiki. Leta 1797 je [[Napoleon Bonaparte|Napoleon]] zasedel vse beneške kopenske posesti in zagrozil z napadom na Benetke. Benečani, ki so imeli še živo v spominu grozote [[francoska revolucija|francoske revolucije]], so hoteli prizanesti svojemu mestu uničenje in so se podali. Dne 12. maja 1797 je dož izročil svoje [[insignije]] in ''Maggior Consiglio'' je proglasil padec republike in odstopil. Francoske čete so vkorakale v Benetke brez boja. Tako se je po 1100 letih zaključila najdlje trajajoča republika v zgodovini.

 

Benetke so se osamosvojile od Bizanca v [[9. stoletje|9. stoletju]] in kmalu postale najmočnejša od [[pomorske republike|pomorskih republik]]. V [[srednji vek|visokem srednjem veku]] so ob razvoju trgovine z [[Bližnji vzhod|Levantom]], ustanavljanju tamkajšnjih trgovskih postojank in njenem nadzoru postale ena glavnih trgovskih in vojaških velesil v vzhodnem [[Sredozemlje|Sredozemlju]]. Tako se je država v začetku [[11. stoletje|11. stoletja]] začela širiti na vzhodno obalo [[Jadransko morje|Jadrana]] in zasedla [[Istra|Istro]], [[Dalmacija|Dalmacijo]] in [[Albanija|Albanijo]]. Beneško ladjevje je odločilno pripomoglo k zavzetju [[Istanbul|Konstantinopla]] s strani [[križar]]jev v [[četrta križarska vojna|četrti križarski vojni]] leta 1204. Ob kasnejši razdelitvi Bizantinskega cesarstva so Benetke dobile veliko ozemlja v [[Egejsko morje|Egejskem morju]], vključno z otoki [[Kreta|Kreto]] in [[Evbeja|Evbejo]]. Leta 1489 je Benetkam bil priključen še [[Ciper]], pred tem križarska država.

 

Pri preučevanju administracije Beneške republike je treba razlikovati med [[pravo|pravno ureditvijo]] in dejansko oblastjo. Pravna ureditev je bila formalna določitev vseh državnih funkcij do podrobnosti, kar je prešlo celo v pregovor kot "bizantinska natančnost". V resnici se je dogajalo, da je prava oblast, se pravi skupek najvišjih pravic, bila v rokah nekaterih mogočnih osebnosti, ki so jo prilagajale svojim namenom. Načelna preciznost in strogost [[zakon]]ov je spodbujala tudi iznajdljive načine njihove kršitve.

 

Formalno je bil suvereni nosilec vsake oblasti beneški [[narod]], ki se je združeval v skupščini imenovani ''concio'' [kònčo]. Skupščino so sestavljali vsi svobodni možje, kar je pomenilo pripadnike [[družina|družin]], ki so vsaj tri generacije živele v Benetkah. Njena glavna obveznost je bila volitev in priznanje doža. V teku stoletij se je pomembnost skupščine večkrat spreminjala, tudi glede na moč in spretnost njenih nasprotnikov. Kot primer je vredno navesti borbo za dednost doževe funkcije, ki je bila dolgo glavni problem beneške vlade. Kljub prepovedi skupščine je bilo med [[8. stoletje|osmim]] in [[9. stoletje|devetim stoletjem]] imenovanih kar 15 doževih koadjutorjev (''co-dux''), a po drugi strani, kljub doževim odločbam jih je samo šest doseglo visoki položaj. <ref>Dandolo, A.: ''Chronica per extensum descripta, Rerum Italicarum Scriptores'', Bologna 1958</ref>.

Pravo priznanje [[suverenost]]i je skupščina dosegla leta 1032, ko je namesto predlaganega doža ustoličila svojega predstavnika in istočasno z zakonom prepovedala dotedanji način imenovanja dožev. S tem zakonom je bila praktično ukinjena kneževina in osnovana republika.

 

Ena prvih posledic vpliva suverene ljudske skupščine je bila doževa določitev ''Sveta modrih'' (''Consilium Sapientium''), ki je bil predstavnik skupščine in obvezni svetovalec doža. Zadevna listina je bila izdana leta 1143 v imenu ''Commune Veneciarum'', to je Beneške komune. Po skoraj tridesetih letih se je Svet modrih preimenoval v ''Maggior Consiglio'', to je ''Najvišji svet'', v katerega so bile vključene vse komisije in manjši administrativni organi države. Sestavljalo ga je 35 svetnikov, pozneje 100 in po letu 1178 so bili priključeni še svetniki novonastale sodne komisije ''Quarantia'' [kuarantìja]. Sprva je svetnike imenovala skupščina, od leta 1207 pa trije njeni predstavniki, po letu 1230 sedem predstavnikov. Pripadniki bivših manjših upravnih organov so večinoma imeli dedno pravico do svoje službe ali so si jo na kak način pridobili. Tako sta se v Najvišjem svetu opredelili dve struji, to je izvoljeni svetniki in dedno upravičeni svetniki. Po dolgem prepiranju je zmagala stranka [[aristokracija|aristokratov]], to je svetnikov po dednem nasledstvu, ki je leta 1319 dokončno onemogočila ne-plemiškim osebam vstop v svet. ''Maggior Consiglio'' je postal zaprta koalicija beneških aristokratov, ki je imela zadnjo besedo v vsakem državnem problemu.

Ljudska skupščina, ki se že davno ni več mogla zoperstavljati Najvišjemu svetu, je bila uradno ukinjena leta 1423. Visoki cerkveni predstavniki so bili odstranjeni od sveta v letu 1498.

 

[[Slika:Francesco Guardi 034.jpg|right|400px|thumb|Avdienca pri dožu ([[Francesco Guardi]], olje na platnu, 1775-1780)]]

{{glavni|Beneški dož}}

Ob koncu [[15. stoletje|petnajstega stoletja]] so bili doži samo še formalna raprezentanca republike. Narod jih je zaničevalno imenoval "reklamne table državnega gostišča"<ref>http://www.archiviodistatovenezia.it/</ref>

 

 

Bizantinska skrb za podrobnosti je tudi v Beneški republiki osnovala veliko upravnih in sodnih teles, od katerih je vredno omeniti najvažnejša.

V teku petnajstega in šestnajstega stoletja so si sledila ostra nasprotja in borbe za nadoblast med Senatom in Svetom desetih, dokler ni bilo doseženo ravnotežje med tremi preostalimi političnimi silami: Najvišjim svetom, Senatom in Svetom desetih. Ustalilo se je sodelovanje med [[zakonodajna oblast|zakonodajno]], [[sodna oblast|sodno]] in [[izvršilna oblast|izvršno]] oblastjo.

 

 

<references/>

 

[[Kategorija:Bivše države na Apeninskem polotoku]]

{{Link FA|vec}}

{{Link GA|cs}}