Anton Bruckner: Razlika med redakcijama

Rodil se je kot prvi od enajstih otrok vaškega učitelja. Njegov oče je bil tudi vaški [[organist]], borno učiteljsko plačo pa si je dopolnjeval z igranjem [[violina|violine]] na [[svatba]]h in veselicah. Po očetovi smrti je mati preprosila predstojnike v starodavni [[opatija|opatiji]] v bližnjem ''St. Florianu'', da so trinajstletnega Antona sprejeli v cerkveni [[zbor]] in samostansko šolo. Da ga je lahko vzdrževala, je delala kot dekla. V samostanski šoli je Bruckner prejel odlično glasbeno vzgojo; poleg [[kontrapunkt]]a in [[harmonija|harmonije]] se je učil tudi orgel in violine. Šolanje je nadaljeval na učiteljišču v [[Linz]]u, postal je učitelj in služboval v manjših gornjeavstrijskih krajih, hkrati pa se je vztrajno izpopolnjeval v igranju orgel, harmoniji in [[generalbas]]u. Leta [[1845]] se je kot učitelj vrnil na samostansko šolo v St. Florian in tam leta [[1850]] postal tudi prvi organist opatijske cerkve. Zaslovel je kot mojstrski [[improvizacija (glasba)|improvizator]] na orglah in leta [[1856]] je po zahtevni [[avdicija|avdiciji]] zasedel mesto organista v [[katedrala|katedrali]] v Linzu. V tem času je začel dolgotrajen in temeljit študij [[glasbena teorija|glasbene teorije]]; harmonije, kontrapunkta in oblikoslovja pri [[dunaj]]skem profesorju [[Simon Sechter|Simonu Sechterju]]. Leta [[1861]] je za orglami [[piaristovska cerkev|piaristovske cerkve]] na Dunaju opravljal zaključni izpit pred strogimi profesorji [[konservatorij]]a. Dvorni kapelnik [[Johann Herbeck]] je po njegovi improvizaciji [[fuga|fuge]] pripomnil: »On bi moral izpraševati nas!«

 

 

V Linzu je Bruckner tudi družbeno uveljavil, začel je zahajati v družbo in je [[1860]] postal [[zborovodja]] moškega zbora ''Frohsinn'' (Veselost), ki mu je posvetil svojo prvo mojstrovino (poprej je zložil vrsto [[maša|maš]] in drugih nabožnih del), sedemglasno [[Ave Maria|Ave Marijo]]. V tem času je začel resno razmišljati o poroki, vendar se je vedno znova nesrečno zaljubljal v rosno mlada dekleta. Ko ga je leta [[1866]] zavrnila lepa mesarjeva hči, sedemnajstletna Josefine Lang, je doživel težak živčni pretres. Bil je tudi izčrpan od neumornega garanja in študija, saj se celo življenje ni otresel iz mladostne bede izvirajočega strahu pred revščino in se je venomer preobremenjeval z delom. Začasno se mu je pomračil um. Obsedla ga je [[manija]] štetja: prešteval je gumbe na oblekah, bisere v ogrlicah, liste na drevju in zvezde na nebu, tako da so ga morali nekaj mesecev zdraviti v sanatoriju za živčne bolezni. Od tedaj se v Linzu ni več dobro počutil in leta [[1868]] si je našel službo na dunajskem konservatoriju, kjer je prevzel mesto svojega nekdanjega profesorja Sechterja. Previdni Bruckner si je izgovoril, da ga bo služba v Linzu dve leti čakala, za primer, če bi se mu na Dunaju kaj ponesrečilo. Vendar se je v prestolnici polagoma uveljavil. Ob službi na konservatoriju je poučeval tudi kontrapunkt in harmonijo na [[Univerza na Dunaju|dunajski univerzi]] ter [[klavir]] na ženskem učiteljišču Sv. Ane.

Brucknerjeva glasbena zapuščina je urejena pod oznakami WAB »''Werkverzeichnis Anton Bruckner''«.

 

** Simfonija, f-mol, 1863

** 1. Simfonija, c-mol, 1866 (različica iz Linz-a), 1890/91 (Dunajska različica)

* Missa solemnis

* Duhovna glasba:

* ''Simfonični zbor Helgoland'' für za moški zbor in orkester

* Godalni kvartet v c-molu

 

== Glej tudi ==

 

== Zunanje povezave ==

 

{{lifetime|1824|1896|Bruckner, Anton}}

[[Kategorija:Avstrijski skladatelji]]

[[Kategorija:Avstrijski orglavci]]

[[Kategorija:Nosilci reda Franca Jožefa]]

[[Kategorija:Avstrijski univerzitetni učitelji]]