Peter Veliki: Razlika med redakcijama

 

 

 

Peter je v stikih s tujci spoznal, da Rusom manjka ogromno znanja, ki je na razpolago v zahodni Evropi in da si pot do tega znanja lahko odpre z dostopom do morja, [[Baltsko morje|Baltskega]] ali [[Azovsko morje|Azovskega]]. Potem ko je leta 1695 sklenil s [[Kitajska|Kitajsko]] mir, s katerim je uredil spor, ki se je vlekel že od leta 1651, se je lotil osvajanja [[Azov]]a.

 

 

Proti Azovskem morju, kjer so kot [[Osmansko cesarstvo|turški]] vazali vladali [[Tatari]], je že leta 1684 poslala ruske čete Sofija, vendar takratni ruski pohod na Azov ni bil uspešen. Leta 1695 je neizkušeni Peter ponovno poskusil, a kljub ogromnemu številu žrtev (30.000) tudi on ni uspel zavzeti Azova. V drugem pohodu, leta 1696, si je že pomagal z ladjami, zgrajenimi v [[Voronež]]u, s katerimi se je spustil po [[Don (reka, Rusija)|Donu]] in odrezal Azov od zaledja tudi z morske strani. Azov je padel. Peter je vodenje vojnih operacij prepustil svojim generalom, tujcem, ki so se po zmagi v slavnostnem sprevodu po Moskvi peljali na blestečih vozovih, medtem ko je car, v vojnih veščinah takrat še učenec, korakal med vojaki kot Peter Aleksejevič, bombardir preobraženskega polka.<ref>Fajfrić, str, 304</ref> Po osvojitvi Azova je Peter na severni strani ustja Dona zgradil pristanišče [[Taganrog]] in začel z gradnjo [[Črno morje|črnomorskega]] ladjevja.

 

 

Peter se je zavedal, da si dostopa do Baltskega morja ne bo mogoče izboriti, dokler temeljito ne izboljša svoje vojske. Leta 1679 se je (takoj za tem, ko je na začetku leta odkril zaroto ''strelcev''<ref name="Fajfric193"/>, ki so nameravali osvoboditi Sofijo, in se zarotnikom strahovito maščeval) z veliko skupino 270 ljudi (med katerimi so bili strokovnjaki, bojarji, trgovci, vojaki, tolmači itn.) odpravil na potovanje po Evropi. Namen potovanja je bil navezava političnih stikov in iskanje vojaške pomoči v boju proti Turkom, predvsem pa spoznavanje evropskih znanj in tehnologij. Peter je želel potovati inkognito, pod imenom narednik Peter Mihajlov, a je bil od daleč razpoznaven že po svoji izjemni velikosti, še bolj pa po obnašanju in zanimanju. Pot jih je vodila preko severnoevropskih dvorov ( [[Riga]], [[Kaliningrad]], [[Brandenburg (volilna kneževina)|Brandenburg]], [[Hannover]]) na [[Republika Nizozemska|Holandsko]], kjer so se v tamkajšnjih ladjedelnicah zadržali kar 4 mesece. Leta 1698 so nadaljevali pot v [[London]], kjer so si 3 mesece ogledovali ladjedelnice, tovarne orožja, šole, muzeje, Peter pa je celo prisostvoval seji parlamenta. Najemali so tuje strokovnjake za delo v Rusiji. Vračali so se preko [[Benetke|Benetk]] ([[Ludvik XIV. Francoski|Ludvik XIV.]] jih ni hotel sprejeti).

in da se jih kakih 10.000 približuje [[Moskva|Moskvi]]. Petrovi generali so strelce zaustavili in razbili. Veliko so jih pobili in spravili v temnice. Vendar Peter s tem ni bil zadovoljen. Strelci so bili nočna mora vseh carjev od [[Ivan Grozni|Ivana IV. Groznega]] naprej in Peter je živel pod vtisom njihovih grozot, ki jim je bil desetleten priča ob pokolu svojih sorodnikov (1782). Sklenil je, da s strelci dokončno obračuna. Po njegovem povratku so oktobra 1698 tri tedne potekala v Moskvi javna kaznovanja, mučenja, pohabljanja več kot 1000 strelcev; njihove družine pa so razselili po vsej Rusiji.

 

 

Ko je postalo jasno, da se Evropa pripravlja na [[Španska nasledstvena vojna|špansko nasledstveno vojno]] in da ne bo voljna sodelovati z Rusi v boju proti Turkom, je Peter leta 1700 v [[Carigrad]]u sklenil s Turki mir, ki mu je zagotavljal oblast nad Azovim. Svojo pozornost je usmeril proti [[Baltik]]u. Sklenil je zvezo s [[Saška (volilna kneževina)|Saško]] in [[Danska|Dansko]] in leta 1700 začel [[Karel XII. Švedski#Velika severna vojna|veliko nordijsko vojno]], ki je (s prekinitvijo med rusko-turško vojno, glej spodaj) trajala celih 21 let.

Učil se je od Švedov. Zgradil je utrdbe na meji in utrdil mesti [[Veliki Novgorod|Novgorod]] in [[Pskov]]. Izpeljal je masovni nabor rekrutov, organiziral [[Dragonci|dragonske]] (konjeniške) in pehotne polke; cerkvene zvonove je pretopil v moderne topove in izdelal lahke topove za konjenico. Za vse to je moral odpreti množico novih delavnic. V Moskvi je ustanovil šolo za oficirje, v kateri so se šolali plemiški sinovi, ki pa so vsi morali najprej nekaj časa služiti kot navadni vojaki. Oficirji so morali uriti svoje vojake.

 

 

Rusi so zavzeli trdnjavo [[Šlisselburg]] na otočku ob izlivu Ladoškega jezera v reko [[Neva|Nevo]] in leta 1703 prišli do ustja Neve, kjer so na malem otočku zgradili trdnjavo [[Kronštat]]. Maja 1703 je [[Aleksander Danilovič Menšikov|knez Meniškov]] začel v močvirju (na lokaciji, ki jo je določil Peter osebno) graditi [[Trdnjava svetega Petra in Pavla|trdnjavo Petropavlovsko]]. Leta 1705 je bilo tam že pristanišče in vas. Da bi pospešil gradnjo, je Peter za nekaj časa prepovedal zidati kamnite hiše drugod po Rusiji in vsaka ladja, ki je pripeljala v pristanišče, je morala pripeljati tudi kamenje.

Devet mesecev kasneje je prišlo do odločilne [[Bitka pri Poltavi|bitke pri Poltavi]]. Karel je maja 1709 z 20.000 vojaki in 4 topovi obtičal pri obleganju mesta. Kmalu je tja prispela Petrova vojska (60.000 mož in 72 topov), se razdelila v tri skupine in zmlela Švede. Karel se je rešil preko [[Dnjeper|Dnjepra]] v Turčijo (tam je ostal do leta 1714). S poltavsko bitko je bilo konec švedske vojaške sile, rodila pa se je ruska. Kmalu je Rusija zavzela [[Litva|Litvo]] in celo del [[Finska|Finske]], leta 1710 Rigo. Leta 1712 je Petrograd postal glavno mesto Rusije.

 

 

Po ruski zmagi nad Švedi pri Poltavi so Turki Rusiji napovedali vojno (k temu jih je nagovarjal tudi Karel XII.). V odgovor je Peter poleti 1711 s 40.000 možmi prekoračil [[Dnjester]] in se brez oskrbe znašel ob reki [[Prut]] obkoljen z 200.000 Turki. Vendar turški pogajalci tedaj niso izkoristili ugodnega položaja in so dopustili, da se je Peter z vojsko umaknil; vrniti je moral le Azov in porušiti vse, kar je zgradil na turški zemlji (čeprav je bil pripravljen žrtvovati mnogo več). <ref>Govorilo se je, da je Katarina, ki je bila s Petrom, poslala turškemu vezirju ves svoj nakit, da ga je prepričala (Fajfrić, str. 322). Sultan je vezirja za slabe odločitve kaznoval z izgonom.</ref> Turška vlada je kmalu obnovila sovražnosti, ki so se končale z mirom v [[Odrin]]u leta 1713. S tem so se nehala Petrova prizadevanja za prodor do Črnega morja. Vrnil se je na Švedsko.

 

 

Spopadi s Švedi so se nadaljevali na Finskem in [[Pomorjansko|Pomorjanskem]]. Bile so tudi morske bitke, največja leta 1714 [[Bitka pri Gangutu|pri rtu Gangut]] (Finska). Leta 1720 je prišlo do pomorske bitke pri otoku [[Bitka pri Grengami|Grengama]]. Enkrat so bili Rusi oddaljeni od [[Stockholm]]a samo še 30 km. Drugič so na poziv [[Mecklenburg|mecklenburškega]] kneza prodrli v severno Nemčijo; tedaj je Peter poročil svojo nečakinjo [[Ana Ruska|Ano]] s kurlandskim knezom.

Ob praznovanju zmage nad Švedi je ruski upravni ''senat'' Petra imenoval za imperatorja Rusije. Evropski vladarji tega niso sprejeli z navdušenjem.

 

 

Peter je med drugim delom nordijske vojne poslal nekaj raziskovalnih odprav proti vzhodu: leta 1714 v stepe [[Centralna Azija|Centralne Azije]], leta 1715 v območje [[Kaspijsko morje|Kaspijskega morja]], leta 1717 na Kitajsko. Konec vojne s Švedi mu je omogočil aktivnejšo politiko na jugovzhodni meji Rusije. Leta 1722 je z vojsko vdrl na [[Perzija|perzijsko]] ozemlje. Leta 1723 so mu Perzijci, v zameno za vojaško pomoč proti Turkom, prepustili zahodno in južno obalo Kaspijskega morja.

 

 

Da bi Rusiji omogočil razvoj v modernejšo državo, je Peter vpeljal vrsto reform, ki so zadevale družbo, izobraževanje, vojsko, državno in lokalno upravo, cerkev itn. Ker je v mnogih primerih naletel na krčevito nasprotovanje in oklepanje tradicije, je bil mnogokrat prisiljen poseči tudi po sili.

Leta 1722 je Peter ustanovil t. i. ''tabelo rangov'', nov hierarhični red za službe na dvoru, v upravi in vojski. Pred tem je bil kriterij za uvrstitev na visok položaj slava in družbeni položaj rodbine kandidata (zasluge v preteklosti), Peter pa je dal prednost sposobnosti, delavnosti in lojalnosti kandidata (zasluge v sedanjosti). S tem je oslabil moč bojarjev in dal možnost novi generaciji tehnokratov iz nižjih slojev.

 

 

Peter je ustanovil redno vojsko po modernih načelih. Oficirji so prihajali iz plemstva in so se šolali v moskovski šoli za oficirje. Vojake so rekrutirali iz kmetov in nižjega sloja meščanov. Vojaška služba je bila doživljenjska. Vojaki so bili oboroženi s puškami in topovi domače izdelave. Oblikovani so bili polki, pehotni in konjeniški, ki so nosili imena pokrajin, v katerih so se nahajali. Na zastavah polkov se začenjajo pojavljati grbi ruskih pokrajin.

Ob Petrovi smrti, leta 1725, je bila Rusija prava evropska sila. Njena vojska je, brez [[Kozaki|kozakov]], štela 200.000 vojakov. Ruska vojna mornarica, ki je pred Petrom sploh ni bilo, je ob njegovi smrti imela kakih 50 velikih jadrnic in množico majhnih ladij na vesla in se s tem uvrščala med večje evropske mornarice.

 

 

Izdelava orožja in ladij je potegnila za seboj intenziven razvoj metalurgije in obrtnih delavnic. Podjetniki so dobili številne ugodnosti, lahko so od plemičev odkupili [[tlačan]]e in jih naselili na posebnih območjih ob delavnicah; s tem se je začel oblikovani sloj najnižjega meščanstva, ki je bilo brez pravic, skorajda sužnji.

Zunanja trgovina se je v času Petrovega vladanja posedmerila. Rusko metalurško znanje je tako napredovalo, da je sredi 18. stoletja celo prehitelo evropsko.

 

 

Peter je leta 1711 odpravil staro bojarsko dumo in jo nadomestil s ''senatom'' kot najvišjim državnim upravnim telesom, ki je imel nalogo, prevesti carjeve ukaze v zakonodajo. Posamezna področja državne uprave je od leta 1719 upravljalo 9 (kasneje 12) kolegijev, ki so koordinirali delovanje pokrajinskih uprav.

Zločine proti državi je obravnaval [[Preobražensko, Moskva|preobraženski]] urad, odgovoren neposredno carju.

 

 

Peter je tudi cerkev podredil državi. Leta 1721 je ukinil moskovsko [[Patriarh#Pravoslavni patriarhi|patriarhijo]] in namesto patriarha postavil duhovni kolegij - ''sveto sinodo'', v katero je imenoval sebi zveste veljake cerkvene hierarhije. Delovanje svete sinode je nadzoroval laični uradnik. Peter je dobil naziv vrhovni sodnik svete sinode. Petrovo vpletanje v cerkev je šlo celo tako daleč, da je duhovnike silil, da so pridige usklajevali s carjevmi željami in so morali obveščati organe nadzora, če so pri spovedi zaznali morebitna znamenja upora.

Peter je v menihih videl vir nedela in se jim je pogosto posmehoval. Brez posebnega dovoljenja ni bilo dovoljeno ustanavljati novih samostanov. Moški niso smeli vstopati v samostan pred 30. letom.

 

 

Peter se je zavedal, kako zaostala je Rusija. Sam je hrepenel po znanju in ga vzpodbujal na vse mogoče načine. Vabil je tuje strokovnjake na delo v Rusijo in vzpodbujal študij v tujini.

V letih 1702-3 je prišla v Moskvo poklicna gledališka skupina, ki je uprizarjala biblijske in zgodovinske teme, a se ni uveljavila. Leta 1707 se je preselila v [[Preobražensko, Moskva|Preobražensko]], kjer jo je prevzela Petrova sestra Natalija.

 

 

Napori življenja so načeli Petrovo zdravje. Jeseni 1724 je bil v [[Finski zaliv|Finskem zalivu]] priča padcu nekaj mornarjev v morje. Pognal se je v mrzlo vodo, da bi jih rešil. Resno je zbolel in pozimi umrl.

Čeprav je leta 1722 izdal zakon, po katerem si ruski car sam izbere naslednika, Peter tega ni storil. V noči po njegovi smrti so se zbrali ruski posvetni in cerkveni veljaki in razpravljali o dveh kandidatih: o [[Peter II. Ruski|Petru Aleksejeviču]], sinu ubitega carjeviča Alekseja, in Petrovi ženi Katarini. Ko je razprava dosegla višek, so posegli vmes gardisti, ki so s svojimi zahtevami in grožnjami pomagali odločiti v korist Katarine, ki je postala carica [[Katarina I. Ruska|Katarina I.]]

 

 

Leta 1689 so sedemnajstletnega Petra poročili z lepo Jevdokijo Fjodorovno Lopuhino (1669-1731). Rodili so se jima trije sinovi, a sta druga dva hitro umrla:

* [[Elizabeta Ruska|Elizabeta]] (1709-1762), kasnejša ruska carica.

 

[[Slika:Bronze Horseman and St'Isaac's cathedral 1890-1900.jpg|thumb|250px|Najbolj znan spomenik Petru Velikem v Sankt-Peterburgu iz leta 1782, neuradno poimenovan ''[[Bronasti jezdec]]'']]

Peter je bil nadpovprečno velik (več kot 2 m) in močan, čeden in bistroumen. Zavračal je [[Bizantinsko cesarstvo|bizantinski]] blišč prejšnjih carjev in bil enostaven v navadah. Užival je npr. v razgovoru ob vrčku piva z graditelji ladij in mornarji, ki so obiskali Petrograd (govoril je nemško in holandsko). Neutruden, poln energije in vzkipljiv ni maral odličnih oblačil, ki so mu omejevala gibanje, raje je nosil ponošena vojaška ali mornariška oblačila. Rad se je šalil, čeprav so bile njegove šale pogosto krute. Včasih je močno pil in k temu silil tudi goste. Ni trpel nepoštenosti. Bil je strašen v svoji jezi in lahko krut, kadar so mu ugovarjali. V takih trenutkih ga je znala pomiriti le njegova druga žena Katarina, ki so jo ljudje pogosto prosili za posredovanje. Včasih je s palico pretepal svoje visoke uradnike, celo svojega najožjega prijatelja [[Aleksander Danilovič Menšikov|kneza Meniškova]]. Kadar pa se je postavil v podrejen položaj, je opravljal delo enako vestno, kot je to zahteval od drugih. Svoje vojaško urjenje je npr. začel na najnižjem nivoju.

Peter Veliki (drugi del) film (1986)

 

 

{{opombe}}

 

 

* {{navedi knjigo|last=Fajfrić|first= Željko|title= Ruski carevi |publisher= Tabernakel|location= Sremska Mitrovica |year=2012| cobiss=7137395}}

{{Link FA|sr}}

{{Link FA|vi}}

{{Link GA|es}}