Tit Flavij: Razlika med redakcijama

Bil je član [[Flavijska dinastija|Flavijske dinastije]], ki je na rimskem prestolu nasledil pokojnega očeta [[Vespazijan|Vespazijana]]a, in hkrati prvi cesar, ki je nasledil svojega biološkega očeta.

Pred prihodom na prestol je bil ugleden vojaški poveljnik, ki je med prvo [[Judovsko-rimske vojne|judovsko-rimsko vojno]] pod svojim očetom služil v [[Judeja (rimska provinca)|Judeji]]. Vojni pohod je po [[Neron|Neronovi]]ovi smrti leta 68 za nekaj časa zastal, dokler ni v [[Leto štirih cesarjev|letu štirih cesarjev]] kot četrti prišel na prestol Vespazijan. Po njegovi razglasitvi za cesarja 1. julija 69 je bil Tit zadolžen za zatrtje judovske vstaje. Leta 70 je oblegal in osvojil [[obleganje Jeruzalema (70)|Jeruzalem]] in ga porušil, med drugim tudi [[Drugi tempelj|Drugi judovski tempelj]]. Za svoje zasluge je bil nagrajen s triumfom in Titovim slavolokom, ki še stoji.

Med očetovim vladanjem je postal splošno znan kot [[prefekt]] [[Pretorijanska straža|pretorijanske straže]] in partner v spornem razmerju z judovsko kraljico Bereniko, hčerko [[Herod Agripa|Heroda Agripe]]. Leta 79 je na rimskem prestolu nasledil svojega očeta in bil po [[Svetonij|Svetonijevem]]evem mnenju in mnenju drugih takratnih zgodovinarjev kljub temu dober vladar.

Kot cesar je najbolj znan po zaključku gradnje [[Kolosej|Koloseja]]a in velikodušnost pri lajšanju trpljenja po izbruhu [[Vezuv|Vezuva]]a leta 79 in velikem požaru v Rimu leta 80. Po komaj dveh letih cesarjevanja umrl zaradi vročice in bil po smrti s sklepom [[Rimski senat|senata]] pobóžen. Nasledil ga je mlajši brat [[Domicijan]].

== Vira ==