Grki: Razlika med redakcijama

Stari Grki so smrt doživljali zelo globoko, pogreb pa je bil zanje dolžnost, ki jo je družina morala opraviti po vseh predpisih. [[Sofokles|Sofokles]] se je z [[Antigona|Antigono]] dotaknil ravno teh čustev Grkov; [[Antigona|Antigona]] ni smela pokopati svojega brata, torej ni smela opraviti svoje svete dolžnosti.

Na dan smrti so ženske sorodnice truplo pokojnika odnesle do hiše najbližjega sorodnika. Truplo so obredno okopale, mazilile, oblekle, okrasile in položile na mrtvaški oder. Sorodniki in prijatelji so prišli pokojnemu izkazat poslednje spoštovanje, ženske pa so se, oblečene v črno in razpuščenih las, tolkle po prsih, in pele obredne [[žalostinke|žalostinke]]. Hiša in žalujoči so veljali za nečiste, zato so pri vhodu v hišo nastavili nekaj vode, da so se obiskovalci ob odhodu lahko umili. Tretji dan so še pred zoro v pogrebnem sprevodu odšli iz mesta do pokopališča ali do posestva na podeželju. Truplo so bodisi pokopali bodisi zažgali na grmadi. V tem primeru so po tem, ko je grmada dogorela, zbrali ostanke v žaro in jo pokopali. Nagrobniki [[aristokracija|aristokratov]] v arhaični dobi so bili pravi umetniški izdelki (tako imenovani kurosi in kore), medtem ko so za časa [[demokracija|demokracije]] postali skromnejša znamenja. Tam so opravili žrtvovanje, izlili nekaj [[vino|vina]] in [[olje|olja]], nato pa odšli na pogrebno gostijo. Na deveti dan in obletnice smrti se je družina zopet zbrala pri nagrobniku in slovesno opravila potrebne obrede.

Ljudje so iz različnih vzrokov skrbno skrbeli za družinske grobove. Do neke mere so z bogastvom nagrobnika okolici hoteli pokazati moč družine. Poleg tega so večinoma verjeli, da duša po smrti ne postane zgolj nedejavna senca, če za grob s predpisanimi obredi lepo skrbijo. Skrb za grobove prednikov pa je imela tudi močan politični moment. V največjih nevarnostih za Grke je bila največja motivacija pri borbi ravno sklicevanje na to, da je potrebno ohraniti grobove prednikov in domača svetišča. Nekega ustaljenega pogleda na posmrtno življenje v [[Grčija|Grčiji]] ni bilo. Pri [[Homer|Homerju]]ju beremo, da se je [[Ahil|Ahil]] bal umreti, ker si je predstavljal, da po smrti kot senca ne bo mogle ničesar storiti niti čutiti. Na Zemlji pa lahko doseže junaška dejanja. [[Poezija|Poezija]] s simpozijev nam na nekaterih mestih ohranja pogled, da je bolje umreti mlad, kot pa se postarati, saj starec ne more več uživati. Tudi [[Herodot|Herodo]]t s svojimi Zgodbami nekajkrat nakaže, da je za človeka bolje, da se ne rodi, oziroma da ta svet čim prej zapusti. [[Šparta|Špartanci]]nci in tudi nekateri drug [[Grki|Grki]] so po drugi strani hoteli umreti častitljivo, da jih bodo žive ohranjali lepi spomini njihovih potomcev. Tudi filozofi so na svet gledali različno. [[Sokrat|Sokrat]] se ni bal smrti in je trdil, da duša po smrti živi dalje, njegovi učenci pa se s tem niso mogli sprijazniti. Zelo skrajno mnenje je imel na primer Diogen, ki je učencem naročil, naj ga po smrti kar odvržejo, saj telo po smrti ne čuti ničesar več. Tudi [[stoicizem|stoiki]] so trdili, da duša po smrti živi dalje, saj je iskra božanskega ognja. [[pitagorejci|Pitagorejci]] so verjeli v reinkarnacijo, [[epikurejstvo|epikurejci]] pa so trdili, da se s smrtjo vse konča, saj tako duša kot telo razpadeta na [[atom|atome]]e. Zato je po njihovem mnenju potrebno izkoristiti vsak dan, ki ga še doživimo.