Šmarna gora: Razlika med redakcijama

Ni znano, kdaj je cerkev dobila prve orgle, toda zanesljivo jih je imela že v 17. stoletju. Leta [[1838]] so v Ljubljani naročili nove z desetimi registri in jih dobili [[1840]], stare pa so leta [[1842]] prodali Kokrčanom. Med prvo svetovno vojno je vodiški župnik le pretental državo, da ni pobrala piščali. Drugače pa je bilo z zvonovi. V zvoniku jih je visela že cela vrsta; kaže, da je bil najstarejši iz 15. stoletja. Ob nabavljanju novih so stare zvonove prevzeli livarji zvonov. Leta [[1873]] so zanesljivo že bili štirje in [[1874]] so dobili novega, največjega, ki je tehtal 5248 dunajskih funtov (bil je najtežji na Kranjskem, z danes kar 2940 kilogrami). [[Ton]] A mu je določil ˝triglavski župnik˝ [[Jakob Aljaž]]. Zvon je na goro vleklo enajst parov volov in pomagalo 200 ljudi z vrvmi in rokami. V dveh urah pa so ga pripeljali iz Zavrha do zvonika na Šmarni gori. Vse te napore ljudi je izničila svetovna vojna, saj so odpeljali vse zvonove, tako je za orožje šlo 4371 kg brona. Dolgo je trajala obnova: leta [[1928]] so zadoneli novi ljubljanskizvonovi Samassovilivarne zvonoviŠentvid nad Ljubljano. Največji je imel izjemno posrečen glavni ton A in tudi stranski toni so bili v najpopolnejši A-durovi harmoniji. Zdaj ta zvon ne doni več, ker je počen. Po poskusu popravila je končal v cerkvi sv. Antona na Brezovici pri Ljubljani, kjer pa je na žalost zopet počil. Kasneje je ista usoda doletela tudi srednjemali zvon, ki pa je bil odpeljan v livarno A. Bacherta, kjer je bil pretaljen (predvidoma leta 1991). Leta 1983 je bil šmarnogorski cerkvi podarjen nov, 3872 kg težak zvon livarne A. Bacherta iz Heilbronna.