Friedrich Hölderlin: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m Bot: Migracija 1 interwikija/-ev, od zdaj gostuje(-jo) na Wikipodatkih, na d:q75889 |
m Popravila njegovo uvrščanje (ne romantik, temveč pesnik med klasiko in romantiko), dopolnila slovenski prevod (Hiperion), nekaj manjših stilističnih popravkov |
||
Vrstica 11:
| occupation =teolog
}}
Johann Christian '''Friedrich Hölderlin''' [héldərlin], [[nemci|nemški]] [[pesnik]] in [[prevajalec]], * [[20. marec]] [[1770]], [[Lauffen am Neckar]], † [[7. junij]] [[1843]], [[Tübingen]], velja za enega izmed pomembnejših nemških lirikov in ga
Hölderlin je v Tübingenu študiral [[teologija|teologijo]], kjer se je sprijateljil s [[Hegl]]om, [[Friedrich Schiller|Schillerjem]] in [[Friedrich Wilhelm Joseph von Schelling|Schellingom]]. Po študiju se je v letih [[1796]] do [[1798]] zaposlil kot domači učitelj v hiši frankfurtskega bankirja Gontarda. Mesto učitelja je moral zapustiti, ko je vzljubil Gontardovo ženo Suzette (v pesmih jo je opeval pod imenom Diotima). Med leti [[1801]] do [[1802]] je služil v [[Bordeaux]]u in tu duševno zbolel. Po letu [[1808]] je do smrti neozdravljivo duševno bolan živel v Tübingenu, v oskrbi mizarja.
Hölderlin je leta [[1797]] objavil [[lirika|lirski]] [[proza|prozni]] [[roman]] ''
Vrstica 47:
== Delo ==
Kot študent je Hölderlin občudoval
Hölderlin je začel kot Schillerjev naslednik in naslednik nemške klasike. Njegove zgodnje pesmi so največkrat rimane himne z abstraktnimi temami (An die Schönheit). Kasneje je prešel k antičnim oblikam ode in elegije. Posebno v odah se vidi popolno obvladanje težkih metričnih oblik. Velike pesmi njegove zrele faze so že delno elegije (Brot und Wein), delno himne v prosti ritmiki (Patmos). Ponekod so vidne tudi druge oblike, kot heksametrična himna Der Archipelagus. Negoval je tudi krajše oblike v epigramih in kratkih pesmih (znana je Polovica življenja- Hälfte des Lebens). Iz časa življenja v stolpu v Tübingnu so se ohranile mnoge rimane pesmi, ki jih dolgo niso obravnavali kot sestavni del njegovih del.
Hölderlinovo razumevanje starogrške kulture, kot je zapisano tudi v pismih, naslovljenih na Casimirja Ulricha Boehlendorffa in razvidno iz njegovih opomb pri prevodih Sofokleja,se razlikuje od idealističnih grških podob večine njegovih sodobnikov, pri čemer Hölderlin poudarja neklasične poteze grške kulture. Že v svojem zgodnjem romanu v pismih, Hyperionu, je predstavil svojo predstavo tragične usode, ki si jo je zgradil na osnovi zaznavanja grške kulture.
Vrstica 56:
Hölderlinova poezija, ki danes nesporno velja za vrhunec nemške literature, je bila do sredine 19. stoletja, ko so leta 1826 izšle njegove Pesmi (Gedichte), med pisatelji vendarle še neznana. Po letu 1848 je bila večinoma prezrta; Hölderlin je veljal za mladega, romantičnega melanholika in posnemalca Schillerja. Učinki Hölderlinove poezije so se v 20. stoletju začeli s Stefanom Georgeom; znanstveno so se začeli ukvarjati z disertacijo Norberta von Hellingratha, v kateri so prvič ustrezno opisani Hölderlinovi prevodi Pindarja in njegova pozna dela.
Čeprav je Hölderlinov himnični slog v nemški literature nekoč res postal priljubljen, je njegova kratka, fragmentarna lirika imela vpliv na nemško poezijo, na Georgea, Heyma, Trakla, Celana, Ingeborg Bachmann in veliko drugih – med mlajšimi pisci tudi na Gerharda Falknerja.
Oba Hölderlinova prevoda Sofoklejevih dram, Kralj Ojdip in Antigone, ki so ju po izidu z navdušenjem sprejeli, o tem je pisala tudi Bettina von Arnim v pisemskem romanu ''Die Gunderode''. Mnogi filologi (predvsem Heinrich Voß, sina Johanna Heinricha Voßa) in Schiller so prevod
Miselna vsebina njegovih poznih himen je bila vedno znova povod za filozofske interpretacije, tako pri Martinu Heideggerju kot tudi Theodorju W. Adornu. S Hölderlinom kot človekom v psihološkem smislu se je ukvarjal tudi Karl Jaspers.
Za časa njegovega življenja je bil objavljen le delček njegovih del, nekatera besedila so izdali šele v drugi polovici 19. stoletja; poprej so od poznih del poznali samo tako imenovane Nočne pesmi- Nachtgesänge. Prve edicije njegovih rokopisnih zapuščin se je prvi lotil Wilhelm Böhm. Posebne težave, ki jih je predstavljal Hölderlinov rokopis, so vodile do tega, da je Fridrich Beißner leta 1946 že v tretje poskušal izdati zbrana dela. Sprva je Beißnerjeva izdaja veljala za ugledno, v sedemdesetih letih pa je bila deležna najstrožje kritike D. E. Sattlerja, ki je začel v četrto izdajati Hölderlinova zbrana dela. Izdajo z osrednjim delom, knjigo 7 in 8 (Spevi) so literarni zgodovinarji pozdravili deloma pozitivno, deloma negativno. Pri Hölderlinovih besedilih je šlo vedno za spore in dolgoletne raziskave še danes niso zaključene.
Vrstica 64:
* Himne (Hymnen, [[1793]])
* Elegije (Elegien, [[1793]])
*
* Pesmi (Gedichte, [[1799]])
*
* Kralj Ojdip (prevod)
* Antigona (prevod)
| |||